Jedro

Za pogodbo o dosmrtnem preživljanju je zakonsko predvidena ena najstrožjih obličnosti: ne le pismena oblika, temveč mora biti (velja za čas, ko sta pravdni stranki sklepali pogodbo) pogodba tudi overjena po sodniku (4. odst. 117. čl. ZD). Ob upoštevanju te zakonske določbe in namena, zaradi katerega je oblika predpisana, to pa je varstvo pogodbenih strank, ki se zavezujejo (gre namreč za pogodbo z elementi tveganja oz. negotovosti), dodatek k pogodbi, ki ni sklenjen v tej predpisani obliki, nima pravnega učinka (1. odst. 70. čl. ZOR) in to ne glede na t.i. teorijo o realizaciji (73. čl. ZOR). Tudi tu je namreč treba upoštevati namen oblike, kar pa privede lahko le do zaključka, da pravila o konvalidaciji za takšne pogodbe ni mogoče uporabiti ne glede na doseženo stopnjo realizacije.

Izpolnjevanje toženkinih obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju je preprečil sam tožnik in se zato na ta razvezni razlog (3. odst. 120. čl. ZD) ne more sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 65.125,00 Sit stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveže pogodba o preživljanju, ki sta jo dne 8.7.1992 sklenili pravdni stranki in naložilo tožeči stranki, da toženi povrne stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče je odločilo napačno, ker je napačno tolmačilo vsebino pogodbe. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo, ker je tožnik želel imeti oporo in nekoga, ki bi stal ob strani in mu pomagal pri skrbi za ženo. Zato je predlagal toženki, ki je nečakinja žene, sklenitev pogodbe o preživljanju. Pogodba je bila tako sestavljena praktično v družinskem krogu in zato tožnik ni štel za potrebno, da se v pogodbi specificirajo in opišejo nematerialne obveznosti toženke. Obema strankama je bilo ob podpisu pogodbe jasno, kaj je vsebina obveznosti tožene stranke iz III. tč. pogodbe. Sodišče pa je to določilo tolmačilo tako, kot da pogodba nima vsebine in se vse obveznosti toženke zreducirajo le na materialne obveznosti, zlasti pa je napačno tolmačilo določilo 1. alinee III. čl. pogodbe, saj je iz njega jasno razvidno, da se je toženka zavezala, da bo za tožnika in njegovo ženo skrbela do njune smrti in to ne samo po potrebi. Zaradi navedenega napačnega tolmačenja vsebine pogodbe je sodišče zmotno ocenjevalo, ali toženka izpolnjuje dogovorjene nematerialne obveznosti. Odnosi med pravdnima strankama so se namreč po sklenitvi pogodbe spremenili, kar vse je tožnik natančno izpovedal, vendar mu sodišče ni poklonilo vere, temveč je v celoti sledilo izpovedbi toženke, čeprav je ta neprepričljiva in kontradiktorna. Toženkini štiri do petkratni obiski na leto nedvomno ne predstavljajo izpolnjevanja dogovorjenih nematerialnih obveznosti. Očitno je imela toženka drugačne motive pri sklepanju pogodbe, kot pa jih zatrjuje. Pogodbo je mogoče izvrševati le, če obstaja ustrezno razumevanje med pogodbenima strankama. Res ni bila dogovorjena skupnost življenja, vendar pa je do nerazumevanja med pravdnima strankama prišlo zaradi neizvrševanja obveznosti toženke, zato je zahtevek za razvezo utemeljen. Sicer pa toženka tudi ni v celoti izvrševala materialnih obveznosti, zlasti glede plačevanja stroškov v zvezi s stanovanjem, dogovorjenega z dodatkom.

Stališče sodišča glede veljavnosti dodatka, ker ta ni bil sklenjen v predpisani obliki, t.j. overjen pred sodnikom, je zmotno. Dodatek je bil sklenjen v pisni obliki in toženka je takoj po pogodbi v celoti izpolnjevala materialne obveznosti, dogovorjene s tem dodatkom, nato pa le v manjši meri. Glede na to je ob upoštevanju teorije o realizaciji dodatek veljavno sklenjen in zato obvezujoč. Toženka torej ni izpoljnjevala niti materialnih obveznosti, kar pa je sicer sekundarnega pomena za razsojo spora. Zaradi neizpolnjevanja pogodbe se namreč ne uresničuje njen namen. Razveza pogodbe je edini način, da si tožnik na drug način zagotovi realno podporo in pomoč pri njegovih starostnih problemih in problemih njegove žene. Predlaga, naj se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Za pogodbo o dosmrtnem preživljanju je zakonsko predvidena ena najstrožjih obličnosti. Kot eden izmed pogojev za njeno veljavnost je namreč določena ne le pismena oblika, temveč mora biti (velja za čas, ko sta pravdni stranki sklepali pogodbo) pogodba tudi overjena po sodniku (4. odst. 117. čl. Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD).

Ob upoštevanju te zakonske določbe in namena, zaradi katerega je oblika predpisana, to pa je varstvo pogodbenih strank, ki se zavezujejo (gre namreč za pogodbo z elementi tveganja oz.

negotovosti), pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dodatek k pogodbi, ki ni sklenjen v tej predpisani obliki, ni veljaven (nima pravnega učinka - 1. odst. 70. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) in to (kar je treba dodati glede na pritožbene trditve) ne glede na t.i. teorijo o realizaciji (73. čl. ZOR): tudi tu je namreč treba upoštevati namen oblike, kar pa že po povedanem privede lahko le do zaključka, da pravila o konvalidaciji za takšne pogodbe ni mogoče uporabiti ne glede na doseženo stopnjo realizacije. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo in se zato utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem izpolnjevanja (materialnih) obveznosti toženke po dodatku k sklenjeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba z (kot je bilo omenjeno v prejšnjem odstavku) elementi tveganja, saj v času sklepanja zaradi vnaprej nepredvidenega časa trajanja pogodbe ni znana velikost zaveze (po času in obsegu) preživljalca. Interes, ki vodi preživljanca k sklenitvi takšne pogodbe, je jasen: ne le prepustiti nekomu premoženje, temveč zlasti si zagotoviti, da ostanek življenja preživi tako, da bo zanj poskrbljeno v vseh (gmotnih in drugih) pogledih. Ponovno poudarjajnje tega interesa v pritožbi zato niti ni relevantno. Na drugi strani pa interes preživljalca ni nujno (samo) ekonomski, saj lahko njegove dajatve presežejo vrednost prepuščenega premoženja. Glede na listine, ki jih je pregledalo sodišče prve stopnje (medsebojna pisma pravdnih strank) in izpovedbe strank ter izjave, dane na zapisnike (npr. z dne 13.5.1997), pa očitki ekonomskega motiva toženki v pritožbi že zato niso na mestu.

Sicer pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnik v pritožbi ne ponuja novih dokazov, temveč le graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. To pa je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi določila 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in jo v sodbi tudi logično obrazložilo, zato ponavljanje tožnikovega dosedanjega videnja spora v pritožbi ne more biti uspešno. Nematerialne obveznosti toženke, ki jih je ta prevzela s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, so opredeljene v 1. alinei III. čl. pogodbe. Z njo se je toženka zavezala, da bo do smrti tožnika in njegove žene skrbela za njiju, jima po potrebi pomagala pri preživljanju, skrbela za njuno zdravstveno stanje in splošno nego. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenih dokazih, izhaja, da je toženka svojo obveznost skrbi za tožnika in njegovo ženo, za njuno zdravstveno stanje in splošno nego izvrševala vse, dokler ji je tožnik to dopuščal. Glede na to, da sta tožnik in njegova žena v domu upokojencev (že tudi pred sklenitvijo pogodbe), seveda to skrb v prvi vrsti nudi osebje v tem domu in bi morala svoje morebitne želje in pričakovanja, ki presegajo obiske in ponujeno pomoč (kar je ugotovilo sodišče prve stopnje), toženki izraziti.

Zgolj (neizpolnjena) pričakovanja zato ne morejo pomeniti neizpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti toženke. Odgovor na v pritožbi ponovljene trditve o le parkratnih letnih obiskih toženke pa je po izvedenem dokaznem postopku podalo že sodišče prve stopnje in z njegovo jasno in logično oceno (ne glede na drugačna pritožbena gledanja) se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tudi v zvezi s pomočjo (po potrebi) k preživljanju so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne.

V dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjevanje toženkinih obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju preprečil sam tožnik in se zato na ta razvezni razlog (3. odst. 120. čl. ZD) ne more sklicevati, pritožbeno sodišče ne dvomi. Še tekom tega pravdnega postopka (zapisnik z glavne obravnave z dne 13.5.1997) je toženka ponudila tožniku finančno in drugo pomoč, kar pa je ta odklonil. Očitno so se nesporazumi med pravdnima strankama začeli, ko toženka ni privolila v sporazumno razvezo pogodbe v smislu 1. odst. 120. čl. ZD. Toženkino vztrajanje pri pogodbi ne kaže na njeno vrednostno negativno obarvano ravnanje, kot to skuša prikazati pritožnik.

Temeljno načelo obligacijskega prava namreč je, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa lahko ugasne le z njihovo soglasno voljo ali na podlagi zakona (17. čl. ZOR). Ker je tudi sicer težnja zakona, da se trajna pogodbena razmerja ohranijo v veljavi, po potrebi tudi z določenimi vsebinskimi spremembami (prim.

121. čl. ZD, pa tudi 133. čl. ZOR) in ob upoštevanju dejstva, da med pravdnima strankama niti ni bila dogovorjena skupnost življenja, pa ne morejo biti upoštevna že vsaka nerazumevanja med strankama.

Pritožbene navedbe, da toženka ne izpolnjuje materialnih obveznosti, ki jih je prevzela z dodatkom k pogodbi, glede na njegovo pravno neučinkovitost, niso relevantne, da toženka ne bi izpolnjevala tudi materialnih obveznosti, ki jih je prevzela s samo pogodbo, pa tožeča stranka niti ne trdi.

Ker torej uveljavljana pritožbena razloga nista podana, sodišče prve stopnje pa v postopku tudi ni storilo bistvenih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožena stranka je na vloženo tožnikovo pritožbo odgovorila.

Pritožbeno sodišče ji je zato v zvezi z odgovorom priznalo priglašene stroške njegove sestave in takse zanj, vse na podlagi 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.