Jedro

Sodišče prve stopnje glede viška pobotne terjatve o ugovoru pobota v izreku ni odločilo, ni ugotovilo, da pobotna terjatev do višine tožbene terjatve ne obstoji. Pritožnica ni predlagala izdajo dopolnilne sodbe. Že zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Sicer pa ugovor pobota ne bi mogel biti uspešen že iz zgoraj povedanega. Poleg tega se ugovor odloga zapadlosti tožbene terjatve in procesni pobot s pobotno terjatvijo, ki temeljita na istem dejanskem stanju, po naravi stvari izključujeta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba v izpodbijani V. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo izvršilnih stroškov 165,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 do plačila, v preostalem delu, tj. v preostalem delu V. točke izreka in izpodbijanih III., VI. in VII. točki izreka pa se pritožba zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) v celoti razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine; (II.) ugotovilo, da je tožena stranka tožbeni zahtevek za 20,00 EUR po računu št. 032/2016 umaknila, zato se v tem delu postopek ustavi; (III.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 39.137,26 EUR s pripadki, kot je to določeno v III. točki izreka in za 165,80 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 dalje do plačila; (IV.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 405,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2016 dalje do plačila; (V.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača glavnico v znesku 38.731,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, razen po prvem računu, kjer obresti tečejo od zneska 2.911,94 EUR; po popravnem sklepu pa tako, da mora plačati glavnico 38.731,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in z zapadlostjo, kot je določeno v popravljenem delu, ter hkrati naložilo plačilo 165,80 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 dalje; (VI.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 165,80 EUR izvršilnih stroškov s pripadki in (VII.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.963,63 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica (toženka) glede tožbene terjatve najprej zatrjuje, da sodišče prve stopnje na nekatere od njenih pravno pomembnih trditev ni odgovorilo. V tem delu sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (pravilno iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zatrjevana kršitev pravil postopka ni podana.

6. Pritožnica navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je s plačili 3.000,00 EUR dne 29. 3. 2016, 3.000,00 EUR dne 5. 4. 2016, 3.000,00 EUR dne 19. 4. 2016, 27,00 EUR dne 25. 4. 2016, 4.000,00 EUR dne 4. 5. 2016 in 2.500,00 EUR dne 10. 5. 2016 plačala zneske po vtoževanih računih, do te trditve se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nadalje ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnica ni ugovarjala računoma 034/2016-MS in 38/2018-MS. Zatrjevala je, da je prvi račun zavrnila, priznala ga je v znesku 3.534,00 EUR. Enako zatrjuje za račun 038/2016-MS, katerega je sicer priznala v znesku 5.566,50 EUR. Do teh pravno pomembnih trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, če bi se, bi moralo prisoditi bistveno nižji znesek.

7. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na v pritožbi konkretno zatrjevano kršitev v zvezi z zatrjevanimi plačili odgovorilo v 17. do 22. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je odgovorilo, da je na ugovor plačila tožnica konkretno odgovorila, v pripravljalni vlogi jasno predložila plan terjatev in plačil, navedla, s katerimi plačili je zapirala obveznosti po posameznem računu (med pravdnima strankama je namreč obstajalo več obveznosti iz istega pogodbenega razmerja; tožnica je za plačilo storitev izdala 21 računov, plačilo 10 od njih, izdanih od aprila do septembra 2016, zahteva v tem postopku). Temu pritožnica ni več nasprotovala, zato je po tožnici zatrjevani način vračunanja vzelo v dejansko podlago sodbe (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP).

8. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo na nelogičnost toženkine trditve, da je s citiranimi plačili izpolnila obveznost prav po vtoževanih računih. Vsi vtoževani računi so bili izdani po zatrjevanih plačilih. Vse to so razlogi, da pritožnica ne more uspeti z zatrjevano kršitvijo, da sodišče pri banki ni opravilo poizvedb o transakcijah na tožničinem računu. Poleg vsega je bil to tožničin in ne pritožničin dokazni predlog (prim. 212. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje se je tudi zadosti opredelilo do pritožničinega ugovora v zvezi z računoma 034/2016-MS in 038/2016-MS. V 5. do 6. točki obrazložitve je povzelo trditveno podlago obeh strank, glede prvega računa izrecno opozorilo, da je tožnica kasneje izdala popravljen račun, opozorilo na vsebino elektronske pošte in da toženka ni dokazala, da je oba računa zavrnila. Razlogi sodbe so (tudi v tem delu) jasni, ker jih pritožnica v ničemer konkretno ne izpodbija, jih višje sodišče po nepotrebnem ne ponavlja. Iz povedanega hkrati izhaja, da ne drži pritožničino stališče, da naj bi sodišče prve stopnje v tem delu štelo, da toženka obveznostim po omenjenih računih ni ugovarjala.

10. Drugi pritožbeni sklop glede tožbene terjatve se nanaša na trditev, da terjatev ni zapadla. Pritožnica naj bi utemeljeno zadrževala sredstva, zato je prišlo do naknadnega odloga zapadlosti (ta ista zadržana sredstva je hkrati uveljavljala tudi v procesnem ugovoru pobota in nasprotni tožbi – višje sodišče razloge o tem navaja v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje naj bi v tem delu storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker predlagani priči (Ž. Z. in J. L.) ni zaslišalo, ne da bi za to navedlo razloge. Tudi v tem delu zatrjuje kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožnica zatrjuje odlog izpolnitve obveznosti zaradi pogodbene določbe 8. člena kooperacijske pogodbe. Ne strinja se, da njena obveznost izpolniti terjatev po vtoževanih računih ni bila zadržana že na podlagi omenjenega člena. Tudi se ne strinja, da je bil zahtevek po ocenjeni škodi nedoločen, da ga ni bilo mogoče preizkusiti.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala pritožnica glede zatrjevanega odloga izpolnitve ponuditi konkretnejše trditve, natančneje določiti kolikšno škodo naj bi ji tožnica v obratu v Nemčiji povzročila. Po 8. členu pogodbe je naročnik (toženka) upravičen zadržati izvajalčeva sredstva (tožnica) v višini ocenjene škode le v primeru, če je ni mogoče takoj oceniti in obračunati. Sicer pa je najprej naročnik upravičen od izvajalca zahtevati vračilo tiste škodo, ki je posledica zamude ali malomarnosti, za katere je investitor uveljavljal pogodbeno kazen ali penale. Sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo, da se je zatrjevani škodni dogodek dogodil 2016, skozi ves postopek (od leta 2017 vse do konca leta 2018, enako je še sedaj v pritožbeni fazi) se je tožena stranka branila, da ta zahtevek še ni zapadel, ker končni obračun še ni bil sestavljen, še vedno gre zgolj za oceno škode.

13. Sodišče prve stopnje utemeljeno navaja, da je toženka zatrjevala, da je bilo zaradi napake tožničinega delavca bilo treba zamenjati pokrove, nosilce in ohišje pri transformatorski postaji. Znesek škode je oziroma mora biti znan, toženka pa še vedno uveljavlja zadržanje na podlagi ocenjene škode. Tu sodišče prve stopnje pravilno opozori na 8. člen pogodbe, ki zadržanje v višini ocenjene škode dopušče le, če dejanske škode ni mogoče oceniti in obračunati. Višje sodišče dodaja, da zgolj na podlagi ocene škode toženka v nedogled ne more zadrževati izplačila tožbene terjatve (prim. tudi prvi odstavek 101. člena OZ). Še pritožbeno je namreč zatrjevano, da njena naročnica (B. GmbH) tega še ni storila (kdaj bi to morala storiti, ne navaja). Višje sodišče se torej v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo na toženki trditveno breme o višini dejanske škode, česar pa toženka ni zmogla. Zapolnitev pomanjkljivih trditev z zaslišanjem Ž. Z. in J. L., poleg vsega je bil zadnji predlagan le za dokazovanje dejstva obstoja napake, ne pa tudi dokazovanje njene višine, ne bi bila dopustna v delu, v katerem bi šlo za izvedbo tako imenovanega dokaza v informativne namene.

14. Taisto dejstvo (ocenjena škoda 85.000,00 EUR) je pritožnica uveljavljala tudi z ugovorom pobota ter nasprotno tožbo (o kateri sodišče vodi drug postopek). Sodišče prve stopnje glede viška pobotne terjatve, kolikor presega 405,32 EUR s pripadki, o ugovoru pobota v izreku ni odločilo, ni ugotovilo, da pobotna terjatev do višine tožbene terjatve ne obstoji. Pritožnica (toženka) v zakonskem roku ni predlagala izdajo dopolnilne sodbe. Že zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Sicer pa ugovor pobota ne bi mogel biti uspešen že iz zgoraj povedanega. Poleg tega se ugovor odloga zapadlosti tožbene terjatve in procesni pobot s pobotno terjatvijo, ki temeljita na istem dejanskem stanju, po naravi stvari izključujeta.

15. Pritožba je utemeljena v delu, v katerem pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje po popravi sodbe sedaj toženki plačilo izvršilnih stroškov (165,80 EUR s pripadki) naložilo v plačilo dvakrat. V tem delu je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi prekoračitve zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP).

16. V delu, v katerem pritožba ni utemeljena iz pravkar povedanega razloga, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je ocenilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP). Tožnica ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.