Jedro

V četrtem odstavku 159. člena ZASP je uporabnikom varovanih del (ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice) naložena dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o svoji uporabi. Vendar ta njihova dolžnost ne predstavlja hkratne civilne pravice (zahtevka) tožeče stranke, na podlagi katere bi lahko takšno postopanje uporabnikov uveljavljala v pravdi. Tožeča stranka ima kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov namreč na voljo le civilnopravne zahtevke zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Poleg tega pa sme sodišče toženi stranki naložiti opravo določene dajatve le takrat, ko je obveznost zapadla do konca glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka glede odločitve o zahtevku na plačilo civilne kazni in v III. točki izreka glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo (zamudna sodba in sodba) ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo zapadlega in neplačanega nadomestila v višini 273,42 EUR s pp (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, v skladu s katerim naj bi bila dolžna tožena stranka tožeči do sklenitve ustrezne pogodbe (s katero bosta uredili medsebojna razmerja povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke) mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, in pa tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni (oboje pod II. točko izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati pravdne stroške v višini 46,52 EUR (III. točka izreka). S sklepom z dne 30.11.2011 je toženi stranki v plačilo naložilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v višini 51,00 EUR (znesek sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje).

2. Zoper sodbo (to je zavrnilni del odločbe) se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka in predlagala njeno spremembo (z ugoditvijo zavrnjenima tožbenima zahtevkoma in pravilno odmero stroškov postopka), podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP, saj naj bi napačno uporabilo določbe ZPP o zamudni sodbi oziroma ni uporabilo določbe o vračilu vloge v dopolnitev. Argumentacija sodišča prve stopnje o neizkazani krivdi je zmotna, saj tožena stranka na navedbe tožeče ni odgovorila, kar pomeni, da je nastopila domneva, da jih priznava. Priznanih oziroma neprerekanih dejstev pa ni potrebno dokazovati. Z ozirom na to in ugotovitev sodišča, da je zahtevek tožeče stranke glede civilne kazni nedoločen, bi jo moralo v skladu s 108. členom ZPP najprej pozvati na dopolnitev tožbe in bi šele nato lahko meritorno odločalo o zahtevku. Obrazložitev je protislovna (nejasna) tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje najprej navaja, da tožeča stranka za svoje trditve o krivdi ni predložila dokazov, nato pa da so njene trditve v nasprotju s predloženimi dokazi. S predloženim vprašalnikom je tožeča stranka dokazovala utemeljenost zahtevka na plačilo nadomestila, ta pa dokazuje tudi utemeljenost zahtevka na plačilo civilne kazni, v zvezi s katerim je bil podan tudi predlog po zaslišanju priče, ki ga sodišče prve stopnje tako kot vseh navedb neupravičeno ni upoštevalo. Pri odločanju o zahtevku na sklenitev ustrezne pogodbe je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo – določbe ZASP kot tudi določbe ZPP. Dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov tožene stranke izhaja že iz 4. odstavka 159. člena ZASP. Le-ta izrecno ne določa, da bi bil uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo. Tega tožeča stranke od tožene s tožbo ne more zahtevati, lahko pa od nje sodno zahteva izpolnjevanje zakonskih obveznosti, ki je izvršljiva/izterljiva samo na podlagi ustreznega izvršilnega naslov (sodna odločba), saj je brez tega omenjena zakonska obveznost brez smisla. Javljanje obsega in načina javnega priobčevanja komercialnih fonogramov je pomembno zaradi pravilne odmere in plačevanja nadomestila za imetnike sorodnih pravic, kar je prav tako pristojnost tožeče stranke. Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe razlaga, zakaj je bil uveden sistem kolektivnega uveljavljanja pravic, ki je uporabnikom (ki pa so na drugi strani dolžni mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov tožeči stranki) v korist. Sodišče prve stopnje naj bi zaradi nepoznavanja materije ozirom spregleda namena posameznih določb imetnikom »ukinili« eno od pravic oziroma jim naložilo obveznost, ki ne izhaja iz ZASP (imetniki sorodnih pravic bi morali v skladu s takšnim razmišljanjem ne samo na podlagi zakona prepustiti lastninsko pravico ampak tudi sami po terenu iskati uporabnike). Odločitev sodišča prve stopnje naj bi pomenila, da zakonodaja imetnikom pravic ne ponuja instituta, s katerim bi bila vsaj delno omiljena njihova dolžnost po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja. Hkrati bi to pomenilo, da obstaja dolžnost plačila (kot sekundarna dolžnost uporabnika, kateri predhodi obveznost sporočiti svojo uporabo) samo za tiste, ki bi jih imetniki izrecno odkrili. Po stališču sodišča prve stopnje bi se kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja tujega avtorskega dela začelo izvrševati šele s trenutkom odkritja, da nekdo uporablja varovana dela, ne pa s trenutkom prvega neupravičenega izkoriščanja. Le z ugoditvijo takšnemu zahtevku bo tožeča stranka lahko pridobivala podatke, ki jih potrebuje za opravljanje svojih zakonskih nalog. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno odmerilo priglašene pravdne stroške, saj 20% DDV ni obračunalo na celotno vrednost storitve (nagrada in izdatki) kot to določa veljavni ZOdvT (prva točka tar. št. 6007), ampak zgolj na vrednost nagrade za postopek (brez izdatka za poštne in telekomunikacijske storitve). Tožeča stranka zahteva tudi povračilo teh stroškov.

3. Pritožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki pa tega ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, v skladu s katerim naj bi bila dolžna tožena stranka tožeči do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnost, je v celoti pravilna. Kot je v obrazložitvi poudarilo že omenjeno sodišče, je v četrtem odstavku 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) uporabnikom varovanih del (ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice) res naložena dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o svoji uporabi. Vendar ta njihova dolžnost ne predstavlja hkratne civilne pravice (zahtevka) tožeče stranke, na podlagi katere bi lahko takšno postopanje uporabnikov uveljavljala v pravdi(1). Tožeča stranka ima kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov namreč na voljo le civilnopravne zahtevke zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni)(2). Poleg tega pa sme sodišče toženi stranki naložiti opravo določene dajatve le takrat, ko je obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP)(3). Ker torej specialni zakon (ZASP) tožeči stranki takšnega civilnopravnega zahtevka ne podeljuje, hkrati pa je njegovo uveljavljanje v jasnem nasprotju z določbo prvega odstavka 311. člena ZPP, je pritožbeno razpravljanje o »ukinitvi« pravic (iz ZASP) imetnikom sorodnih pravic (oziroma nalaganje obveznosti, ki ne izhaja iz ZASP) ter nujnosti sodne odločbe za uspešno uveljavljanje dolžnosti poročanja, brezpredmetno. Upoštevaje navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, izpodbijano sodbo pa glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na dolžnost mesečnega poročanja potrditi (353. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja (v pritožbi pa to omenja tudi tožeča stranka), da je v predmetni tožbi postavljeni zahtevek na plačilo civilne kazni nedoločen. Posledično pa je takšen tudi izrek izpodbijane sodbe v delu, s katerim je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o njem. Ker zaradi nerazumljivosti izreka pravilnosti takšne odločitve ni mogoče preizkusiti(4), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Določnost tožbenega zahtevka je namreč procesna predpostavka za (»kakršnokoli«) njegovo (meritorno) obravnavo(5). O nedoločnem zahtevku ni moč meritorno odločati, kar velja tudi za odločanje po četrtem odstavku 318. člena ZPP, na katerega se v razlogih za zavrnitev zahtevka sklicuje sodišče prve stopnje. Kljub temu da (v tem trenutku) ni pogojev za meritorno obravnavo predmetnega zahtevka, pa pritožbeno sodišče vseeno poudarja, da je stališče sodišča prve stopnje, češ da naj bi šlo pri konkretnem zahtevku na plačilo denarne kazni (iz razloga domnevnega nasprotja med dejstvi in dokazi) za tako imenovano neodpravljivo nesklepčnost iz četrtega odstavka 318. člena ZPP, v najslabšem primeru preuranjeno. V tem oziru je manj pomembno, da tožeča stranka v sami tožbi v zvezi s tem kot dokaza ni predlagala le vprašalnika (kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje), saj se je sklicevala tudi na druge dokaze - predlagane pod točko II tožbe(6).Bistveno bolj pomembno je (kot to pravilno poudarja tudi pritožba), da se trditve tožeče stranke o dejstvih, ker tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, štejejo za resnične (priznane) in jih ni potrebno dokazovati. Trditve v konkretnem primeru pa nedvomno niso takšne narave, kot to zaključuje sodišče prve stopnje(7), da bi jih bilo moč opredeliti kot neodpravljivo nesklepčne(8).

7. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo civilne kazni (del II. točke izreka) in posledično tudi zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka izpodbijane sodbe) ugodilo, jo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje(9).V novem sojenju naj sodišče prve stopnje tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozove na dopolnitev tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevano plačilo civilne kazni, da bo sposobna za meritorno obravnavo. Njegovo nadaljnje postopanje pa bo torej v prvi vrsti odvisno od ravnanja tožeče stranke (to je, ali bo ta opredelila zahtevek, tako da ga bo moč obravnavati). V kolikor bo prišlo do vsebinske obravnave zahtevka, pa naj sodišče prve stopnje upošteva vse predhodno navedeno.

8. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in stroških pritožbenega postopka se v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo(10).

(1)Opustitev uporabnika je opredeljena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo (2. točka prvega odstavka 185. člena ZASP).

(2)Uporabnikovo opuščanje sporočanja podatkov o uporabi varovanih del (oziroma podatkov potrebnih za ugotovitev višine plačila) je torej lahko podlaga za prisojo civilne kazni.

(3)Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi že v drugih postopkih, v katerih je bil predmet odločanja istovrsten zahtevek tožeče stranke (primerjaj odločbe VSL I Cpg 212/2012, II Cp 3563/2011, II Cp 2684/2011, I Cp 2201/2011, I Cpg 1352/2011, I Cp 1228/2011, I Cp 1171/2011, I Cpg 439/2011, I Cpg 240/2011, I Cpg 115/2011, I Cpg 1455/2010, I Cpg 1127/2010, I Cpg 796/2010).

(4)Glej tudi sklep tukajšnjega sodišča II Cp 2684/2011 z dne 9.5.2012. (5)Saj je lahko le določen zahtevek podlaga za izvršljivost dajatvene sodbe, ki jo želi tožeča stranka v tej pravdi doseči (prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

(6)Tudi sicer ima stranka pravico dokaze predlagati vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP).

(7)Sodišče prve stopnje v svoji argumentaciji izhaja iz napačnih zaključkov (češ da so predloženi dokazi v nasprotju s trditvami, pri čemer ne pove, kje oziroma v čem vidi to nasprotje; kot dokaz omenja le vprašalnik, za katerega pa ugotavlja „zgolj“, da ni zadosten/ustrezen dokaz), v nadaljevanju pa zapade tudi v protislovje (le-to se skriva v hkratnem sklicevanju na okoliščino, da ni dokazov, in na okoliščino, da so v nasprotju s trditvami o dejstvih, oziroma v hkratnem sklicevanju na dejanski stan iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki predpostavlja ustreznost/“popolnost“ navedb o dejstvih, in na dejanski stan iz četrtega odstavka 318. člena ZPP, ki predpostavlja prav neobstoj - in to neodpravljiv - takšnih trditev).

(8)V kolikor gre za primer tako imenovane odpravljive nesklepčnosti, pa mora sodišče postopati v skladu z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP.

(9)Glede na naravo kršitve postopka te namreč ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

(10)Pri odločanju o stroških naj sodišče prve stopnje upošteva tudi določbo prve točke tar. št. 6007 ZOdvT.