Jedro

Čeprav izrek stranske sankcije odvzema vozila predstavlja poseg v lastninsko pravico gospodarske družbe, ki je lastnica odvzetega vozila in s katero je imel storilec sklenjeno pogodbo o operativnem lizingu, po oceni sodišča slednje ne more pretehtati nad zmanjšanjem stopnje ogroženosti zdravja in življenja ljudi (zaradi ponavljajočih se hudih cestnoprometnih kršitev obdolženca), ki ga bo mogoče doseči z odvzemom vozila.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo PR 139/2012 z dne 16. 7. 2012 storilca S. N. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 3. točki prvega odstavka 50. člena in šestem odstavku 58. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) ter mu izreklo enotno globo 1000 € in stransko sankcijo odvzema predmeta, in sicer osebnega avtomobila znamke Fiat, tip Bravo 1.4 16V z registrsko oznako MB ..., last D. d. o. o., ter odločilo, da se po pravnomočnosti sodbe odvzeti predmet proda, storilcu pa je naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo PRp 192/2012 z dne 30. 8. 2012 pritožbo pooblaščenca lastnice odvzetega vozila D. d. o. o., zavrnilo ter pritožnici naložilo plačilo sodne takse.

2.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve 5. točke prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZP-1. O cenjuje, da je sodišče s tem, ko je storilcu kot stransko sankcijo za storjeni cestnoprometni prekršek izreklo odvzem avtomobila, ki ni last storilca, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu ter nesorazmerno poseglo v lastninsko pravico gospodarske družbe D. d. o. o. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da se storilcu stranska sankcija odvzema avtomobila ne izreče in se v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZP-1 avtomobil vrne njegovemu lastniku.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, gospodarski družbi D. d. o. o. , ter njenemu pooblaščencu. Storilec ter pooblaščenec lastnice vozila sta v odgovoru izrazila soglasje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. Relevantno pravno vprašanje, ki ga v obravnavani zahtevi izpostavlja vrhovna državna tožilka, je zakonitost in ustavna skladnost izreka stranske sankcije odvzema predmetov, natančneje osebnega avtomobila, ki je last gospodarske družbe, s katero je imel storilec cestnoprometnega prekrška sklenjeno pogodbo o operativnem lizingu . Sodišče prve stopnje je storilcu to stransko sankcijo izreklo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1, ki določa pogoje za (fakultativni) odvzem predmetov v primerih, ko predmeti niso storilčeva last oziroma z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek.

5. Temeljni pogoj za izrek odvzema predmetov je določen v prvem odstavku 25. člena ZP-1, po katerem se smejo odvzeti predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom. Namen te sankcije ni dodatno premoženjsko sankcioniranje storilca, temveč preprečiti posest predmetov, ki niso v pravnem prometu, so nevarni ali pa bi bilo z njimi mogoče ponoviti prekršek.(1) V primeru, ko takšni predmeti niso last storilca oziroma z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je odgovorna za prekršek, zakon določa še dodatni pogoj za odvzem. Po določbi drugega odstavka 25. člena ZP-1 se smejo ti predmeti odvzeti le, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker gre po navedeni določbi za fakultativni (in ne obvezni) odvzem predmetov, mora sodišče, poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev, oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa, na drugi strani. Gre za uporabo splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ni pridržano zgolj zakonodajalcu, temveč ga mora uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamičnem primeru.

6. Vrhovna državna tožilka v zahtevi izrecno navaja, da soglaša s presojo sodišča prve in druge stopnje glede primernosti in nujnosti odvzema vozila za zagotovitev varovanja življenja in zdravja ljudi. Nepravilno pa naj bi sodišče ocenilo, da gre za sorazmeren ukrep, upoštevaje vrednost in namen predmeta oziroma težo, ki jo ima ta ukrep za lastnika vozila. Glede na takšno vsebino zahteve je Vrhovno sodišče presojalo zgolj, ali je izrečen ukrep v skladu s t. i. načelom proporcionalnosti (oziroma načelom sorazmernosti v ožjem smislu) in se ni spustilo v presojo njegove primernosti in nujnosti.

7. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe (5. in 6. stran sodbe), je sodišče ocenilo, da izrek stranske sankcije odvzema vozila narekujejo razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi, ki je ogroženo zaradi ponavljajočih se hudih cestnoprometnih kršitev obdolženca. Obdolženec je bil namreč v zadnjih treh letih že petkrat pravnomočno obsojen zaradi storitve cestnoprometnih prekrškov, in sicer zaradi prekoračitve največje dovoljene hitrosti, vožnje pod vplivom alkohola, neupoštevanje barve luči na semaforju ter zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Po presoji sodišča obdolženec s takšnimi kršitvami ogroža udeležence cestnega prometa, kar je mogoče preprečiti le z odvzemom motornega vozila. Ob tem sodišče ni prezrlo, da izrek te sankcije predstavlja poseg v lastninsko pravico gospodarske družbe, ki je lastnica odvzetega vozila in s katero je imel storilec sklenjeno pogodbo o operativnem lizingu, vendar je ocenilo, da slednje ne more pretehtati nad zmanjšanjem stopnje ogroženosti zdravja in življenja ljudi, ki ga bo mogoče doseči z odvzemom vozila. V okviru navedene presoje je sodišče upoštevalo tudi vrednost vozila, ki je po ugotovitvah sodišča znašala 10.500 €, obveznost storilca do lastnice vozila po odpovedani pogodbi o lizingu v višini 8.988,73 € ter dejstvo, da ima gospodarska družba odškodninski zahtevek zoper storilca (drugi odstavek 25. člena ZP-1).

8. Glede na navedeno, ni mogoče pritrditi vrhovni državni tožilki, da sodišče proporcionalnosti ukrepa ni (celovito) presojalo ter da ni sledilo pogojem, ki jih je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi Up-7/98 z dne 30. 9. 1998(2). Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo do vrednosti odvzetega predmeta, jasno pa iz obrazložitve sodbe izhaja tudi, kakšen namen je imel predmet za lastnico, in sicer, da je vozilo služilo njeni gospodarski dejavnosti oddajanja vozil na lizing.

Ob predpostavki, da je odvzem vozila najmilejše sredstvo, s katerim je mogoče v obravnavanem primeru preprečiti ogrožanje življenj in zdravja udeležencev cestnega prometa (s čimer vlagateljica izrecno soglaša), pa je sodišče napravilo tudi pravilen materialnopravni zaključek o proporcionalnosti izrečenega ukrepa. Razlogi varovanja življenja in zdravje ljudi (ki so v obravnavanem primeru zasledovani cilj odvzema vozila) namreč občutno pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico, in to tudi tedaj, ko gre za predmet večje vrednosti, ki ni last storilca prekrška.(3)

9. V okviru izpodbijanja sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico lastnice vozila ter zasledovanim ciljem, vlagateljica neutemeljeno izpostavlja, da lastnica ni imela objektivnih možnosti, da bi nadzorovala uporabo vozila s strani storilca, pri čemer se sklicuje na določbo (noveliranega) petega odstavku 186. člena KZ-1(4). Fakultativni odvzema predmetov, katerih lastnik ni storilec prekrška, po ZP-1 ni pogojen z nikakršnim subjektivnim odnosom lastnika do storilčevega dejanja. Takšno ureditev je mogoče pripisati dejstvu, da je odvzem predmetov tretji osebi že v izhodišču omejen zgolj na tiste primere, ko gre za varstvo posebej pomembnih dobrin (splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale) in je zato utemeljen ne glede na to, ali je lastnik predmeta kakorkoli prispeval k storitvi prekrška.(5) Odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška, nima narave sankcije za prekršek, temveč gre izključno za ukrep, katerega namen je preprečiti nadaljnjo uporabo takega predmeta na način, ki bi lahko ogrozil navedene dobrine.

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo sorazmernost med posegom v pravice lastnice vozila in razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi, ter pravilno zaključilo, da je potrebno dati prednost slednjim. Gre sicer za radikalen poseg v lastninsko pravico lastnice vozila, ki pa ga (ob predpostavki, da je le na tak način mogoče učinkovito zavarovati življenje in zdravje ljudi), ni mogoče označiti kot prekomernega.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da očitana kršitev drugega odstavka 25. člena ZP-1 ni podana, zato je zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

Op. št. (1): Filipčič, K, v: Filipčič, K. et al., Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 135. Op. št. (2): V citirani odločbi je Ustavno sodišče v okviru presoje zakonitosti odvzema lovske puške na podlagi drugega odstavka 168. člena Zakona o prekrških (Ur. l. SRS št. 25/83 – Ur. l. RS 87/97) med drugim navedlo, da „mora organ, ki odloča v posamičnem primeru tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo.“ Op. št. (3): Prim. stališče Ustavnega sodišča v zadevi U-I-186/09, Up-878/09 z dne 22. 7. 2009, v kateri je Ustavno sodišče presojalo skladnosti petega odstavka 168. člena KZ-1 z Ustavo: „Ker torej gre za sredstvo za storitev tako hudega kaznivega dejanja, s katerim se z visoko stopnjo ogrožata najvišje zavarovani dobrini v družbi – zdravje in življenje, predvsem mladih ljudi –, obvezen odvzem takšnega predmeta, s katerim se poskuša preprečiti tudi nadaljnje izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, ne pomeni prekomernega posega v lastninsko pravico tretjega“ (tč. 21).

Op. št. (4): Po tej določbi se prevozna sredstva, uporabljena za prevoz in hrambo drog ali nedovoljenih snovi v športu, odvzamejo, če imajo za prevoz in hrambo drog ali nedovoljenih snovi v športu posebej prirejene prostore ali če je njihov lastnik vedel ali bi bil mogel vedeti, da bodo uporabljena za tak namen.

Op. št. (5): Pod istimi pogoji je mogoče odvzeti predmet tudi storilcu, kadar se postopek za prekrške ustavi ali če se storilcu prekrška izreče opomin (drugi odstavek 137. člena ZP-1).