Jedro

Izjava bivšega delavca gospodarske družbe, ki v neformalnem pogovoru z delavci te družbe prizna, da je storil na škodo bivšega delodajalca kaznivo dejanje, predstavlja pravilno dovoljen dokaz. V takem primeru ni podana dolžnost delavca opozoriti na njegove pravice - privilegij zoper samoobtožbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 350,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je T. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej za prvo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa šest mesecev zapora in nato določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo tri leta, določilo je še posebej pogoj, da oškodovani družbi G., d. d., Novo mesto, v roku šestih mesecev povrne škodo v znesku 2.320,69 EUR. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe in obsojencu v plačilo naložilo znesek 2.320,69 EUR, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje zatajitve določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje goljufije šest mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen osem mesecev zapora, v preostalem pa je pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornika zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Bistvena vsebina zahteve je zatrjevanje, da izpodbijana sodba temelji na izjavi obsojenca, ki je bila pridobljena s silo in grožnjami delavcev G., d.o.o., ki so R. pretepali in mu grozili in na ta način izsilili priznanje kaznivega dejanja. Vložnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izjava pridobljena brez uporabe fizične ali psihične prisile, pa tudi ne s stališčem pritožbenega sodišča, da pogovora obsojenca z varnostniki v prostorih službe za varovanje G., d.o.o., ni mogoče enačiti z razgovorom osumljenca v predkazenskem postopku. Vložnik se tudi ne strinja z navedbami sodišč prve in druge stopnje, da je obdolženec v teku postopka spreminjal svoje izjave, in opozarja, da je bilo zadnje zaslišanje obdolženca dne 6. 3. 2015, to je sedem let po dogodku. Če se po tolikem času ni spomnil vseh podrobnosti, to ne pomeni, da mu ne gre verjeti. Navedba sodišča druge stopnje, da je v fazi preiskovalnih dejanj kaznivi dejanji priznal, ne more spremeniti dejstva, da je bila izjava, dana varnostnikom, izsiljena, to pa je vplivalo na njegove kasnejše izjave, ki so bile pridobljene prav na podlagi nedovoljenega dokaza ter predstavljajo „sadež zastrupljenega drevesa“, torej nedovoljen dokaz po drugem odstavku 18. člena ZKP. Vložnik se ne strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da pri razgovoru R. z varnostniki niso v poštev prišla procesna jamstva iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), saj meni, da ta ne veljajo samo v razmerju posameznika s policijo ali drugimi državnimi organi, ampak vedno, ne glede na to, kdo je tisti, ki obravnava osumljenca oziroma obdolženca. Vložnik posebej poudarja, da so varnostniki osebe, ki v okviru svojih pooblastil lahko izdajo ustne odredbe, opozorila, opravljajo površinski pregled oseb, imajo pravico zadržati osebe in zoper njih uporabiti fizično silo in sredstva za vklepanje in vezanje (45. člen Zakona o zasebnem varovanju), to je, imajo pooblastila, ki so v določenem delu enaka oziroma se prekrivajo s pooblastili in ukrepi policije. Vložnik tudi meni, da je pritožbeno sodišče s spremembo odločbe o kazenski sankciji kršilo zakon, ker je pri tem upoštevalo obsodbe iz let 2010 do 2014, obdolžencu pa je sodilo za dejanje, storjeno leta 2008. Ob sojenju in izreku kazenske sankcije bi bilo potrebno upoštevati stanje v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno. V letu 2008 obdolženec še ni bil kaznovan za kazniva dejanja, za katera so mu bile izrečene sodbe v letih 2010 do 2014. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 432. člena ZKP obsojencu odloži izvršitev sodbe in da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena. Opozarja, da je višje sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da obdolženčeva pisna izjava, zapisana pri delodajalcu, ni bila ključni dokaz za njegovo obsodbo, saj ta temelji predvsem na izpovedbah prič v zvezi z listinskimi dokazi in zagovoru obdolženca. Poleg tega je sodišče prve stopnje ob neprepričljivem zagovoru obdolženca (spreminjanje navedb o uporabi sile), verjelo izpovedbam prič K., J. in M., da zoper obdolženca med razgovorom niso uporabili nobene nedovoljene sile in grožnje. Glede na to se izkaže zatrjevanje zagovornika o pridobitvi izjave obdolženca z grožnjo in silo, kot nestrinjanje z dokaznimi zaključki oziroma dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec se v celoti strinja z zaključkom v sodbi višjega sodišča, da razgovora v oškodovani družbi oziroma pri delodajalcu ni mogoče enačiti z razgovorom osumljenca v predkazenskem postopku s policijo in ga sodelavci oziroma nadrejeni tudi niso bili dolžni poučiti o procesnih pravicah, saj so to po ZKP dolžni le policisti, ko je za osumljenca uporabljen razgovor po 148. členu ZKP. V postopku pred sodiščem pa je bil obdolženec vsakokrat med zaslišanjem poučen o svojih procesnih pravicah, prav tako tudi v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, ko je priznal vsa očitana kazniva dejanja. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da je zagovornikova navedba, da procesna jamstva niso omejena zgolj na policiste, temveč imajo osumljenci kaznivih dejanj navedene pravice vedno, ne glede na to, kdo jih zaslišuje, brez podlage, saj je v naslovu 29. člena Ustave jasno zapisano, da gre za pravna jamstva v kazenskem postopku. Pri obravnavanem razgovoru pa ni šlo za kazenski postopek in zato tudi omenjene pisne izjave, podane v tem razgovoru, ni mogoče šteti kot nedovoljen dokaz.

5. Zagovornik obsojenca je v odgovor na stališča vrhovnega državnega tožilca ponovil zatrjevanje, da je bila obremenilna izjava, ki jo je podal varnostnikom, pridobljena z uporabo fizične in psihične prisile, ki je bila uporabljena na način in v okoliščinah, da je dana izjava posledica kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin tistega, zoper katerega je bila sila uporabljena. Po mnenju vložnika gre pri tem za pravno in ne dejansko vprašanje. Nadalje vložnik zatrjuje, da so varnostniki pri razgovoru z obsojencem dejansko opravili delo policije na način, na katerega ga ne smejo opravljati, pravna jamstva iz 29. člena Ustave pa so zagotovljena vsakomur, ki je obdolžen (osumljen) kaznivega dejanja in ne morejo veljati le v „uradnem“ kazenskem postopku pred policijo in sodiščem. Za obdolženca je namreč vseeno, kdo je kršil njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, bistveno je, da se kršitev sankcionira z izločitvijo protipravno pridobljenih dokazov.

B.

6. Vložnik v uvodu zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vendar pa je poleg zgolj navržene kršitve zakona zaradi odločbe o kazenski sankciji glavni očitek pravnomočni sodbi, da se opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma, da se opira na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vložnik tako uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nedovoljen dokaz po zatrjevanju vložnika predstavlja izjava, ki jo je obsojenec podal in podpisal v prisotnosti H. K., P. J. in T. M., z njo pa je priznal, da je s plačilno kartico Magna, ki si jo je protipravno prilastil, točil gorivo na račun G., d.d., Novo mesto in si tako pridobil 2.320,69 EUR protipravne premoženjske koristi. To priznanje je bilo po zatrjevanju vložnika izsiljeno z uporabo fizične sile in grožnje P. J. in T. M. Po zatrjevanju vložnika je takšno izsiljeno priznanje vplivalo tudi na to, da je obsojenec dejanje priznal v svojem zagovoru v preiskavi, ki je bilo sicer opravljeno v skladu z določbami ZKP. Vložnik tudi zatrjuje, da obsojenec pred tem razgovorom ni bil poučen o svojih pravicah v postopku.

7. Vprašanje, ali je bil obsojenec prisiljen priznati, da je storil kaznivo dejanje, je najprej vprašanje obstoja procesnopravnih dejstev, ki sta jih ugotavljali sodišči prve in druge stopnje, torej vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja (zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). S tem vprašanjem se je podrobno ukvarjalo najprej sodišče prve stopnje. Obsojenec je spremenil svoj zagovor, podan pri prvem zaslišanju. Takrat je namreč kaznivo dejanje priznal in ni niti omenjal, da bi bilo priznanje – izjava, ki jo je podal delavcem G., d.o.o., izsiljena. To je trdil šele na glavni obravnavi 6. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je zato v dokaznem postopku na podlagi zaslišanja prič P. J., H. K. in T. M. in zagovora obsojenca, podanega v kazenski preiskavi in na glavni obravnavi, v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP presojalo, ali je bila zoper obsojenca za pridobitev izjave uporabljena sila. Na podlagi tehtanja vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi je napravilo sklep, da zagovoru obsojenca o uporabi sile zoper njega ni mogoče verjeti. Takšni dokazni oceni in razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je o tem tudi navedlo prepričljive razloge (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Pri tem je treba poudariti, da vložnik zatrjuje, da je dogodek potekal tako, kot ga je v spremenjenem zagovoru opisoval obsojenec in niti ne trdi, da sodišči prve in druge stopnje o svojih drugačnih ugotovitvah nimata razlogov oziroma da njuna presoja ni logična, s čimer bi lahko omajal prepričljivost teh ugotovitev. Vrhovno sodišče zato ob tem dodaja, da izvajanja vložnika ne morejo vnesti upoštevnega dvoma v resničnost ugotovljenih dejstev, da zoper obsojenca za pridobitev navedene izjave ni bila uporabljena nedovoljena sila.

8. Naslednje vprašanje, zvezano s prvim je, ali bi morali delavci podjetja G., d.o.o., pred razgovorom z obsojencem, v katerem se je razčiščevalo vprašanje tankanja na račun družbe s prilaščeno Magna kartico, poučiti o pravicah, ki jih jamčita 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in četrta alineja 29. člena Ustave, oziroma, ali bi moral biti obsojencu v tem pogovoru zagotovljen privilegij zoper samoobtožbo. Najprej je treba ugotoviti, da ugotovljena dejstva v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ne potrjujeta vložnikovega zatrjevanja, da so obsojenca „zasliševali“ varnostniki družbe G., d.o.o., to je delavci družbe, ki bi bili zadolženi za njeno varovanje. Zgolj dejstvo, da se je družba, v kateri so bili zaposleni H. K., P. J. in T. M. z varovanjem kot poslovno dejavnostjo, še ne pomeni, da so bili navedeni delavci zadolženi z nalogami varovanja te družbe same. Obramba v teku dokaznega postopka na sodišču prve stopnje ni zatrjevala oziroma zahtevala, naj se ugotovi, ali so K., M. in J. vodili postopek kot varnostniki, tudi ni bilo izrecno ugotovljeno, ali je bil obsojenec posebej vabljen na razgovor, ali res ni mogel zapustiti pisarne, kjer je ta razgovor potekal, itd. Iz izpovedbe H. K. izhaja, da je bil v tistem času vodja avtoparka pri G., d.o.o., in da je imel skupno pisarno z J. in M. Nadalje iz izpovedbe T. M. sledi, da je prišel v pisarno, ko sta se J. in K. z obsojencem že pogovarjala, vse to pa ne potrjuje zagovora obsojenca, da so K., J. in M. zoper njega vodili postopek, ki bi ga bilo mogoče primerjati z disciplinskim postopkom, še manj je mogoče trditi, da je šlo za postopek, ki so ga vodili varnostniki v okviru svojih pooblastil in delovnih dolžnosti v zvezi z varovanjem družbe G., d.o.o. Obsojenec tudi ni posebej pojasnil, zakaj je prišel v pisarno K., pomembno je, da ni trdil, da je bil v to kakorkoli prisiljen. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščin, v katerih je potekal razgovor z R., v katerem je podal izjavo o priznanju, ni mogoče šteti kot okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je šlo za postopek, podoben policijski ali kazenski preiskavi, oziroma postopek, v katerem bi obsojenec moral biti posebej poučen o privilegiju zoper samoobtožbo.

9. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišč prve in druge stopnje izključujeta resničnost zagovora obsojenca v delu, ko zatrjuje, da je priznanje kaznivega dejanja podal zato, ker je bilo zoper njega uporabljena fizična sila in izrečene grožnje, nadalje Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da na podlagi izvedenih dokazov in ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ni mogoče reči, da je bilo priznanje obsojenca pridobljeno v postopku in način, ki bi ga lahko primerjali s policijsko ali s kazensko preiskavo, v kateri bi moral biti poučen o svojih pravicah, posebej pa o privilegiju zoper samoobtožbo. Na podlagi navedenih ugotovitev Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da zatrjevana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Vprašanje spremembe odločbe o kazenski sankciji, to je izrek zaporne kazni namesto pogojne obsodbe, ne more biti predmet razsoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, če sodišče pri svoji odločitvi ne prekorači pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Zatrjevanje vložnika, da sodišče pri presoji ustreznosti kazenske sankcije ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino pravnomočnih obsodilnih sodb za dejanja, ki so bila storjena v času po tistem, ko je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, ni mogoče pritrditi. Te obsodbe predstavljajo del prejšnjega življenja storilca, ki jih v skladu z določbo drugega odstavka 48. člena KZ, ki ga sodišče sme po splošnih pravilih za odmero kazni upoštevati kot obteževalno okoliščino.

11. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje, in da zahteva v svojem pretežnem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Takšna zahteva ni utemeljena. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega R. zavrnilo.

C.

12. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP. Višina sodne takse je bila določena na podlagi Zakona o sodnih taksah, tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 7152, ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter zapletenosti postopka.