Jedro

Večina revizijskih navedb je, čeprav preko uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, usmerjenih v izpodbijanje dokazne ocene sodišča. Ker gre za nedovoljen revizijski razlog, jih ni bilo mogoče upoštevati.

Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je pritožbeno sodišče korektno opravilo preizkus pravilnosti ugotovitve vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti. Iz razlogov namreč jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je toženec izpodbijal, jasni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njegovo kritiko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti znesek v višini 10.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2001 dalje do plačila ter ji povrniti stroške sodnega postopka. Ugotovilo je, da si je toženec vtoževani znesek naklepno prilastil in je, glede na to, da so podani vsi štirje temeljni elementi odškodninske odgovornosti, tožeči stranki dolžan nastalo škodo povrniti. Tožnik je bil času nastanka škode v delovnem razmerju pri tožeči stranki v likvidaturi G. ulica 23 in je opravljal delo blagajnika – likvidatorja. Kot pooblaščena oseba za trezorsko poslovanje in za ključe trezorja je lahko tudi vstopal v trezor. Dne 31. 10. 2000 je bil po naključju odkrit blagajniški manjko. Dne 13. 11. 2000 je bilo nato komisijsko ugotovljeno, da se je manjko pojavil na blagajni 1111, ki je bila od 18. 11. 1999 dalje neaktivna, in da manjko znaša 10.000.000,00 SIT. Vse transakcije na blagajni 1111 v letu 2000 je izvršil delavec s šifro 1107, kar je šifra toženca, in sicer dne 2. 8. 2000, ko je bil opravljen dvig iz trezorja v znesku 7.500.000,00 SIT ter dnevni zaključek blagajne na znesek v višini 7.500.000,00 SIT, in dne 26. 10. 2000, ko je bil opravljen dvig kasete na znesek 7.500.000,00 SIT, nato še dvig iz trezorja v znesku 2.500.000,00 SIT ter dnevni zaključek blagajne na znesek v višini 10.000.000,00 SIT. Pred vsako transakcijo na blagajni je bilo potrebno vnesti šifro blagajnika in geslo, ki je bilo tajno, tako da je sporne transakcije v obravnavani zadevi lahko opravil samo toženec, zlasti tudi zato, ker tudi v primeru, da bi se nekdo tretji dokopal do tajnega gesla, transakcij ne bi mogel opraviti, ne da bi blagajnik, katerega šifra in geslo sta bila uporabljena, torej v konkretnem primeru toženec, to ugotovil in ustrezno ukrepal. Fizični iznos gotovine iz trezorja je lahko opravila le oseba, ki je imela vstop v trezor. Sporne transakcije na blagajni 1111 se tako časovno kot tudi po zneskih ujemajo s transakcijami, ki jih je toženec opravil na svojih blagajnah, opravljenih neobičajnih transakcij pa toženec tudi ni prepričljivo pojasnil. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je navajal, da sodišče prve stopnje ni ocenilo v dokaznem smislu ravnanja tožeče stranke, ko je po kritičnem času in zatrjevanih dogodkih, ki naj bi povzročili sporno škodo, podala kazensko prijavo zoper neznanega storilca, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To dejstvo je namreč v nasprotju s kasnejšimi zatrjevanji tožeče stranke, da naj bi bil toženec tisti, ki naj bi povzročil vtoževano škodo. Dokazna ocena takšnih nasprotujočih si trditev tožeče stranke je za preizkus sodbe nujno potrebna, saj gre za odločilna dejstva, sodišče druge stopnje pa na bistvo teh pritožbenih navedb ni odgovorilo. Dokazna ocena nasprotij v navedbah tožeče stranke bi morala biti povezana z dokazno oceno izpovedbe priče Z. Š., ki pa je sodišče ni kritično ocenilo niti je ni primerjalo z drugimi dokazi, predvsem z revizijskim poročilom te priče, v katerem je zapisal, da ni mogoče z gotovostjo trditi, kdo naj bi odtujil sporni znesek. Sodišče prve stopnje tudi ni primerjalo različnih evidenc in jih dokazno ocenilo. Iz njih namreč izhaja, da se je toženec istočasno nahajal v trezorju in likvidaturi na svoji blagajni, kar pa je teoretično in praktično nemogoče. Na vse te pritožbene očitke sodišče druge stopnje ni odgovorilo, ni pa se tudi vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedbe glede zavrnitve dokaznih predlogov s postavitvijo izvedenca računalniške stroke ter soočenja med pričama N. K. in E. V., ki ju je sodišče prve stopnje štelo za nepotrebna. Nadalje je navajal tudi posamezna nasprotja med tistim, kar se v sodbi sodišča prve stopnje zatrjuje o navedbah prič E. S., M. D., N. K. in E. V. in med tem, kar so te priče dejansko izpovedale, ter da se sodišče druge stopnje tudi do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu o odločilnem dejstvu so tudi v sodbi sodišča druge stopnje, iz katere izhaja, da je toženec odgovoren za izvedbo spornih transakcij, ker je podpisal izpis prometa na vseh trezorjih, pri čemer bi moral v zvezi z uporabo svojega gesla ugotoviti transakcije na neaktivni blagajni in v primeru suma takoj ukrepati, pa tega ni storil. Eno ravnanje ne more biti hkrati storjeno z naklepom in iz malomarnosti, sodišče pa je pri tem tudi spregledalo dejstvo, da je toženec dne 2. 8. 2000 izpis prometa na vseh trezorjih le sopodpisal, dne 26. 10. 2000 pa te listine ni niti podpisal niti sopodpisal. Glede zmotne uporabe materialnega prava je toženec navajal, da mu ni bil dokazan niti naklep niti velika malomarnost. To pa pomeni, da ni pravne podlage za ugotovitev njegove odškodninske odgovornosti. Toženec je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je večina revizijskih navedb, čeprav preko uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, usmerjenih prav v izpodbijanje dokazne ocene sodišča. Ker gre za nedovoljen revizijski razlog, jih ni bilo mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke z uveljavljanjem procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (npr. odločba II Ips 334/99). Zato revizijsko sodišče zavrača (skonstruiran) revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ga revident vidi v zanj neprepričljivi dokazni oceni (listinskega dokaznega gradiva in izpovedb prič).

Kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi sicer ni podana, saj po mnenju revizijskega sodišča nista formalno pomanjkljivi niti sodba sodišča prve stopnje niti izpodbijana sodba. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi sodišča druge in prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti.

V zvezi z revizijskim očitkom, da v sodbi sodišča prve stopnje ni dokazne ocene ravnanja tožeče stranke, ki je najprej podala kazensko prijavo zoper neznanega storilca, kasneje pa zatrjevala, da naj bi bil toženec tisti, ki naj bi povzročil vtoževano škodo, revizijsko sodišče ugotavlja, da se ta ne nanaša na nobeno pravno relevantno dejstvo, pač pa kvečjemu na indic, ki bi lahko kazal na neverodostojnost priče Z. Š. oz. njegove izpovedbe. Glede na to, da pa je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov ustrezno obrazložilo, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ne more biti podana. In ker se tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, ne nanašajo na odločilna dejstva, določb pravdnega postopka, s tem, ko na te pritožbene navedbe ni odgovarjalo, ni kršilo niti sodišče druge stopnje.

Na podlagi določbe 2. odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti, zato so neutemeljeni tudi nadaljnji revizijski očitki, ki problematizira vprašanje (ne)zadostnosti obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. V skladu z obstoječo sodno prakso, ki jo sprejema tudi Ustavno sodišče RS (1), iz navedene določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. Po nasprotnem razlogovanju pa se sodiščem v obrazložitvi ni treba opredeljevati do navedb, ki za samo odločitev niso bistvene, zlasti če je o stališču sodišča do navedbe stranke mogoče sklepati že konkludentno.

V predmetni zadevi iz sodbe pritožbenega sodišča jasno izhaja, da se je sodišče s pritožnikovimi obširnimi ugovori seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je pritožbeno sodišče preizkus pravilnosti ugotovitve vseh štirih temeljnih elementov odškodninske odgovornosti korektno opravilo. Iz njih namreč jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je toženec izpodbijal, jasni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njegovo kritiko. Res je sicer, da se pritožbeno sodišče ni izrecno opredelilo do vsake posamezne pritožbene navedbe, s katero je toženec poskušal izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa glede na določbo 2. odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti. Zahteva, da bi moralo pritožbeno sodišče pojasnjevati in se opredeljevati do vsakršnih dokaznih neusklajenosti ali še več, da bi moralo v okviru dokazne ocene polemizirati celo s subjektivnimi dokaznimi ocenami pravdnih strank, je namreč tudi po prepričanju revizijskega sodišča pretirana. Dokazna ocena je v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom.

Neutemeljeni so tudi revizijskimi očitki, da se pritožbeno sodišče ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb glede zavrnitve dokaznih predlogov s postavitvijo izvedenca računalniške stroke ter soočenja med pričama N. K. in E. V., ki ju je sodišče prve stopnje štelo za nepotrebna. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje ugotovilo pravilno, pri čemer pa je tudi obrazložilo, katera dejstva šteje za odločilna in zakaj je zavrnilo nekatere dokazne predloge.

Glede na vse navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da argumentacija v izpodbijani sodbi zadeva vse tisto, kar je za zadevo ključnega pomena, in pomeni tudi ustrezen pritožbeni preizkus dokazne ocene sodišča prve stopnje. Glede na določbo 71. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Uradni list SFRJ, št. 60/89 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), na podlagi katere mora delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu škodo, slednjo povrniti, ter določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) o krivdni odgovornosti, ki določa, da mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, pa sodišči prve in druge stopnje upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Izhajajoč iz dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je namreč tudi pravna presoja obstoja vseh štirih temeljnih elementov civilnega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda) povsem logična in utemeljena, revizijski očitki v zvezi s tem pa bodisi merijo na izpodbijanje dejanskih ugotovitev (da tožencu ni bil dokazan niti naklep niti velika malomarnost) bodisi ne vzdržijo kritične presoje (da naj bi sodišče glede istega nedopustnega ravnanja tožencu enkrat očitalo naklep spet drugič pa malomarnost). V zvezi s slednjim je očitno, da si revident pojasnilo sodišča, da bi moral toženec, ki je tudi podpisal izpis prometa na trezorjih, v kolikor bi prišlo do zlorabe njegovega gesla, ugotoviti transakcije na neaktivni blagajni in takoj ukrepati, pa tega ni storil, razlaga napačno. Po mnenju revizijskega sodišča se namreč tožencu s tem ne očita malomarnost, pač pa gre to ugotovitev razumeti zgolj kot dodatni argument, ki potrjuje dokazni zaključek, da je sporne transakcije v obravnavani zadevi lahko opravil samo toženec.

Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožeča stranka glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Prim. sklep Ustavnega sodišča Up 286/00 z dne 5. 3. 2001.