Jedro

Izvedeni dokaz ne more nadomestiti navedb stranke, torej če določeno dejstvo izhaja iz v postopku izvedenega dokaza, tega dejstva sodišče pri odločitvi o tožbenem zahtevku ne sme upoštevati, če ga poprej stranka v postopku ni procesno upoštevno navajala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14994/2009 z dne 16. 2. 2009 razveljavilo še glede glavnice 2.448,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2008 dalje do plačila in glede stroškov izvršilnega postopka 47,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2009 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljenega zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 729,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami. Navaja, da že iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka del iz točke 1 predračuna M. B. s. p. ni naročila v svojo korist ali po lastni iniciativi. Tudi če je tožeča stranka v svoji trditveni podlagi napačno povzela posamezne podrobnosti glede vsebine naročenih del, to ne more spremeniti ključne okoliščine, to je, da so bila dela v točki 1 predračuna izvedena le v korist tožene stranke, medtem ko so bila za tožečo stranko nepotrebna. Zahtevek tožeče stranke je tako utemeljen vsaj na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, saj so trditve tožeče stranke zanesljivo dovolj obširne in natančne, da je iz njih mogoče nedvomno izpeljati vse potrebne elemente neupravičene obogatitve. Sodišče na pravno podlago zahtevka tudi ni vezano in je dolžno preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je prepričana, da je v svojih vlogah podala zadostno trditveno podlago za presojo v smeri neupravičene obogatitve, saj je med drugim navajala, da zahteva plačilo po 1. točki predračuna, ki je bila izvedena izključno v korist tožene stranke (vgrajeni kalorimeter je omogočal merjenje porabe toplotne energije za porabnika tožene stranke, plačala pa ga je tožeča stranka). Tožeča stranka je v postopku sicer res trdila, da je toženki prefakturirala del stroškov, povezanih z ločitvijo kalorimetrov za tožečo stranko in N., a zgolj ta nenatančnost ne spremeni dejstva, da je tožena stranka zanesljivo morala naročiti ali pa vsaj soglašati z deli iz točke 1 predračuna, saj tožeča stranka z izvedbo teh del ni imela prav nobenega ekonomskega interesa, čemur smiselno pritrjuje tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Že spričo dejstva, da je bila tožena stranka nedvomno seznanjena s predvidenimi deli in jih ni preprečila, so podani elementi neupravičene obogatitve, ki hkrati kažejo tudi na to, da je bila tožena stranka že ves čas takoimenovana nepoštena pridobiteljica, saj je nedvomno vedela, da bo tožeča stranka naročila in plačala tudi dela, ki so v korist toženke. Izpodbijana sodba kljub nespornim zaključkom, da dela iz 1. točke predračuna za tožnico niso bila potrebna in da je bila toženka z njimi seznanjena in jih ni preprečila, strošek teh del neutemeljeno naprti tožeči stranki. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je zmotno in pristransko ugotovilo, da naj v spisu ne bi bilo potrebne trditvene podlage za presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo z obširnimi navedbami zavrača pritožbene trditve, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da je sodišče skladno določbi 7. in 212. člena ZPP vezano na s strani strank v postopku navajana dejstva, torej, da ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke ne zatrjujejo, je bilo dovolj obširno in nazorno pojasnjeno že v prvi odločbi pritožbenega sodišča v tej pravdni zadevi (sklep I Cpg 721/2014 z dne 18. 7. 2014), enako pa to pravilno pojasni tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pri tem je ponovno poudariti, da izvedeni dokaz ne more nadomestiti navedb stranke, torej če določeno dejstvo izhaja iz v postopku izvedenega dokaza, tega dejstva sodišče pri odločitvi o tožbenem zahtevku ne sme upoštevati, če ga poprej stranka v postopku ni procesno upoštevno navajala. Sodišče vsa s strani strank navajana dejstva v postopku upošteva in ugotavlja v vsebini, kot so podajana in ni možno slediti pritožbeni trditvi, da če je ta podana v tej smeri, da bi sodišče določeno dejstvo moralo upoštevati tako, kot je to potrjeno z dokazi, četudi stranka to dejstvo v posamezni okoliščini v svoji trditveni podlagi povzame napačno v posameznih podrobnostih. Navedbo je upoštevati natančno tako, kot je podana in s tem razumljena.

6. Kot je to bilo pravilno in skladno prvemu odstavku 458. člena ZPP pojasnjeno v pravnem pouku pisnega odpravka izpodbijane sodbe, se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Torej je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V kolikor pritožba smiselno izpodbijano sodbo napada iz tega pritožbenega razloga, je v tem delu neupoštevna in se pritožbeno sodišče o njej ne opredeljuje. V kolikor pritožba navaja nova dejstva, ko pojasnjuje utemeljenost tožbenega zahtevka na obogatitveni materialnopravni podlagi, so te pritožbene navedbe kot pritožbena novota neupoštevne tudi skladno prvemu odstavku 337. člena ZPP, saj glede njih v pritožbi ni izkazovano, da teh navedb ni bilo možno podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

7. V 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obravnavani tožbeni zahtevek ne temelji niti na obogatitveni podlagi, ker glede te podlage ni potrebnih trditev, pri čemer je s strani tožeče stranke ugotovljena trditvena podlaga strnjeno podano v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ta je, da je tožeča stranka naročila in plačala nabavo ter vgradnjo kalorimetra Enercon Q 25m3/h za dosego ločenega samostojnega priklopa ogrevanja zanjo in N., pri čemer pa se je izkazalo, da strošek v zvezi s tem kalorimetrom ni nastal za izdelavo ločenih priklopov za tožečo stranko in N. Ker torej tožeča stranka svoj zahtevek temelji na dejstvu, ki v postopku ni bilo dokazano, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen in je njegovo zavrnitev materialnopravno pravilna.

8. Sama trditev, kot jo zatrjuje pritožba, da je tožeča stranka navedla, da so bila dela po 1. točki predračuna izvedena izključno v korist tožene stranke, ni takšna navedba, ki bi potrjevala in utemeljevala utemeljenost tožbenega zahtevka na obogatitveni podlagi (190. do 198. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Iz nje namreč ni ugotoviti, zakaj bi bila ta dela opravljena v korist tožene stranke (vzročna zveza), še zlasti ne ob zatrjevanem dejstvu, da so bila izvršena za izdelavo ločenih priključkov ogrevanja za tožečo stranko in N. 9. Po vsem zgoraj pojasnjenem ni slediti pritožbi v njenem zatrjevanju zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.