Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 2. 2017 dalje (ko je tožnici že prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi) in za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja za vtoževano obdobje, je zmotna, saj ima tožnica možnost in pravni interes za uveljavljanje takšnega zahtevka tudi na drugi pravni podlagi (18. člen ZDR-1, 4. člen ZDR-1) in ne le v posledici nezakonitosti redne odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločati po vsebini in ugotoviti, če je ta utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je tožbo, vloženo 28. 12. 2016, zavrglo.

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep in navaja, da izpodbija sklep v celoti ter uveljavlja pritožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je nepravilna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v zadevi opr. št. VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2016, kjer je Vrhovno sodišče RS nazorno pojasnilo, da zahteve, da je treba najprej postavljati zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, zakon ne postavlja, temveč ga je postavila sodna praksa. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je že poudarilo, da stališča sodne prakse glede procesnih zahtev, ki iz zakona ne izhajajo, ne smejo biti preveč formalistična in nesorazmerna z zastavljenim ciljem, ki naj zagotovi pravno varnost in učinkovito delovanje pravosodja.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožba si zmotno razlaga odločitev Vrhovnega sodišča RS. Sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da je sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno vložiti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem (3. odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), tožnica pa takšnega zahtevka ni postavila, torej tožnica nima pravnega interesa za odločitev o tožbenem zahtevku, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja od 1. 2. 2017 dalje brez predhodne ugotovitve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ob navedenem pa je nepravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 270/2015, saj je ta odločitev temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je namreč tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je imela s toženo stranko sklenjene pogodbe civilnega prava in za obdobje po prenehanju veljavnosti zadnje civilne pogodbe, v tem individualnem delovnem sporu pa je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je sicer tožnica v tožbenem zahtevku ni izpodbijala).

7. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 2. 2017 dalje (ko je tožnici že prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi) in za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja za vtoževano obdobje, pa je kljub temu zmotna, saj ima tožnica možnost in pravni interes za uveljavljanje takšnega zahtevka tudi na drugi pravni podlagi (18. člen ZDR-1, 4. člen ZDR-1) in ne le v posledici nezakonitosti redne odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje tožničinem tožbenem zahtevku odločati po vsebini in ugotoviti (tudi upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu strank), če je ta utemeljen (npr. glede na zgoraj omenjeni določbi ZDR-1).

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek, za kar je imelo pravno podlago v določilih 3. točke 365. člena ZPP.