Jedro

Samostojni podjetnik nima samostojne pravne subjektivitete, temveč je njegova procesna sposobnost vezana na sposobnost fizične osebe – podjetnika. Sodišče je sicer ravnalo pravilno, ko postopka zaradi smrti tožnika ni prekinilo, saj za to ni bilo razlogov glede na določilo 1. točke 1. odstavka 205. člena ZPP (stranka je v pravdi imela pooblaščenca). Vendar pa bi moralo ugotoviti dediče po pokojnem oziroma bi lahko izdalo sodbo na neimenovane dediče. Zgolj ugotovitev sodišča, da sodba, ki glasi na pokojnega po stališču teorije ni nična, še ne pomeni, da je procesno pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84218/2009 z dne 18. 8. 2009 v 1. in 3. točki izreka, torej glede terjatve v višini 10.805,92 EUR s pripadki in plačila izvršilnih stroškov v višini 209,76 EUR. Toženko je zavezalo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.425,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Opozarja, da sodišče ni sledilo navodilom višjega sodišča, ki je v zadevi enkrat že odločilo. Vztraja, da je bila ponudba s strani tožeče stranke dana za barvanje v X lestvici, kar je bilo tudi predmet povpraševanja. O tem sta izpovedali priči G. J. in V. Ž. Sodišče je dokaze premalo kritično presodilo, saj bi moralo večjo težo dati listinskim dokazom dane ponudbe. Toženka je priznala tožeči stranki izvedbo del v skupni vrednosti 20.367,53 EUR, kar je v celoti plačala. Predlagala je tudi postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko ob upoštevanju cen iz ponudbe ugotovil, da je slednje tožeča stranka prekoračila. Nerazumljivi so razlogi sodišča iz 7. točke obrazložitve, da besedila elektronske pošte z dne 26. 2. 2008 ni mogoče šteti kot ponudbe. Glede na pojasnilo priče J., da imajo vsi odtenki X barve enako ceno, se razlika v ceni lahko nanaša samo na drugo vrsto barve (Y), ne pa na drugo vrsto barve z X lestvice. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je X barva vsa v isti kvaliteti, izgled pa nima vpliva na ceno. Dejstvo, da toženka v začetni fazi ni zavračala računov, ne more biti v korist tožeče stranke. V gospodarskem prometu je moč pričakovati, da bodo stranke ravnale pošteno in storitev obračunavale skladno s sklenjeno pogodbo. Ko je finančna služba ugotovila, da je tožeča stranka cene storitev obračunavala izven dane in sprejete ponudbe, je ustrezno reagirala. To je potrdila tudi priča M. K. Kršene so določbe OZ glede sprejema ponudbe. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, čeprav je takšno navodilo dalo višje sodišče. Če bi sodišče štelo, da elektronske pošte ni mogoče šteti kot ponudbe, bi ceno storitev moralo ugotavljati z izvedencem ter ne bi smelo verjeti tožeči stranki, da je bila cena storitve barvanja dogovorjena ustno in v vtoževani višini.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je višje sodišče ugotovilo kršitve določil pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se sodba glasi na tožnika kot samostojnega podjetnika, ki je med postopkom umrl in mu je s tem prenehala njegova sposobnost biti stranka. Samostojni podjetnik namreč nima samostojne pravne subjektivitete, temveč je njegova procesna sposobnost vezana na sposobnost fizične osebe – podjetnika. Sodišče je sicer ravnalo pravilno, ko postopka zaradi smrti tožnika ni prekinilo, saj za to ni bilo razlogov glede na določilo 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP (stranka je v pravdi imela pooblaščenca). Vendar pa bi moralo ugotoviti dediče po pokojnem, torej preveriti, ali držijo navedbe, da je to zgolj M. G., oziroma bi lahko izdalo sodbo na neimenovane dediče. Zgolj ugotovitev sodišča, da sodba, ki glasi na pokojnega po stališču teorije ni nična (12. točka obrazložitve), še ne pomeni, da je procesno pravilna.

5. Tožeča stranka kot podjetnik v tem postopku uveljavlja dokončno plačilo opravljene storitve po podjemni pogodbi s toženko kot naročnikom, pri čemer je med strankama sporna cena za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje je po primerjavi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da cena, kot jo je tožeča stranka posredovala toženi v odgovoru na njeno povpraševanje z dne 26. 2. 2008 ne predstavlja končne cene za s strani naročnika opravljeno delo barvanja po X lestvici. To stališče pritožbeno sodišče sprejema, saj so dodatne ustne dogovore glede barve in cene dopuščali tudi zaslišani predstavniki toženke (K. in Ž.), ta pa je del doplačil sproti poravnala. Dokazna ocena sodišča v 7. in 8. točki sodbe je prepričljiva in logična ter se argumentirano opredeli do vseh izvedenih dokazov (tudi do priče J.), zato so nasprotne pritožbene navedbe, ki ločeno izpostavljajo predvsem tiste dele izpovedb prič, ki so v korist toženki, neutemeljene.

6. Pritožbeno sodišče je že v odločbi z dne 27. 11. 2013 opozorilo, da je ob zatrjevanju tožnice o ustno dogovorjeni višji ceni za opravljeno delo glede uporabljene barve po X lestvici, na njej dokazno breme, da izkaže višino dogovorjenega plačila za opravljeno storitev. Tožnica je omenjeno izkazovala s predloženimi računi, iz katerih ni mogoče razbrati, kakšna je bila dogovorjena cena barvanja vrat in podbojev po tekočem oziroma m2 in koliko je ta višja od osnovne cene 2,20 EUR po tekočem metru oziroma 6,50 EUR po m2 barvanja, predlagala pa je tudi izvedenca, ki se ukvarja s tem področjem. Sodišče prve stopnje je omenjeni dokazni predlog zavrnilo ter zahtevku v celoti ugodilo, pri čemer je sledilo tožnici, da je bila dogovorjena prav takšna cena, kot izhaja iz predloženih računov. Ob tem sodba nima nikakršnih razlogov o višini pogodbeno dogovorjene cene storitve glede na količino opravljenega dela, torej kolikšno ceno sta obe stranki sprejeli kot dogovorjeno ob sklenitvi podjemne pogodbe. Ker tožeča stranka tudi ni podala konkretnih trditev o tem, katera njena kasnejša ponudba (če ne tista, ki izhaja iz dogovora) je bila s strani toženke sprejeta, izvedeni dokazi nakazujejo na uporabo drugega odstavka 642. člena OZ. Ta določa, da v primeru, ko plačilo po podjemni pogodbi ni določeno, tega določi sodišče, tako da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času in za to vrsto dela običajnemu plačilu. Da pa bi sodišče lahko plačilo določilo samo, bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca ustrezne stroke. Ker tega ni storilo (kljub pravočasno podanemu dokaznemu predlogu), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kot pravilno opozarja tožena stranka. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da zaradi obsežnosti postopka dokazovanja z izvedencem in ker je tožena stranka podala tudi pobotni ugovor, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP).

7. V ponovnem sojenju naj sodišče izvede predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca za področje barvanja in lakiranja ter na podlagi njegovega mnenja ugotovi, kakšno je primerno plačilo za s strani toženke opravljeno delo, v tem obsegu ugodi tožbenemu zahtevku ter se opredeli do pobotnega ugovora toženke.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.