Jedro

Zaradi prepozne prijave terjatve upnika v stečajnem postopku, ni izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo, čeprav je bila tožba (dajatvena) vložena še pred uvedbo stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. tč.

izreka delno spremeni tako, da se znesek 132.392,00 SIT zniža na znesek 66.196,00 SIT, v preostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo (prej: predlog) z dne 19.4.1991 o uveljavljanem višjem bruto osebnem dohodku od 1.1.1991 dalje (1. tč. izreka), ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitveno sodbo, saj tožnica v stečajnem postopku terjatve ni prijavila v zakonitem roku. Hkrati je tožnico zavezalo, da plača stroške izvedenskega mnenja v znesku 132.392,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ta znesek nakaže na račun sodišča (2. tč.

izreka). Štelo je, da je tožnica v sporu popolnoma propadla, zato je na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku dolžna poravnati stroške izvedenine v naloženi višini, ki predstavlja razliko med položenim predujmom in pravnomočno odmerjenim zneskom izvedenine.

Zoper citirano sklep se laično pritožuje tožnica in predlaga njegovo razveljavitev. Povdarja, da je bila več let zaposlena pri toženi stranki in da je ob pregledu dokumentacije izvedenec ugotovil, da ji ta na račun osebnega dohodka dolguje 1.494.926,88 SIT. Absurdno naj bi bilo, da bi zaradi zamujene prijave v stečajnem postopku izgubila terjatev, saj delovno sodišče ni vezano na noben rok, čeprav bi jo moralo o uvedbi stečaja nad toženo stranko takoj obvestiti o prekinitvi postopka. Nezakonita naj bi bila tudi odločba o stroških, saj dokaza z izvedencem finančne stroke ni predlagala sama, pač pa ga je odredilo sodišče po uradni dolžnosti, zato bi moralo ta strošek samo priglasiti v stečajno maso.

Pritožba je delno utemeljena.

Stečaj pomeni generalno izvršbo nad prezadolženim gospodarskim subjektom, zato lahko na poplačilo terjatev iz stečajne mase računajo le tisti upniki, ki so jih v skladu z Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 6/93 - 39/97; v nadaljevanju ZPPSL) pravočasno priglasili v stečajnem postopku. Glede na to, da je bila tožničina priglasitev terjatve iz naslova razlike v plači s pravnomočno sodno odločbo pristojnega sodišča kot prepozna zavržena (list. št. 88 v sodnem spisu) niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje tega individualnega delovnega spora, pričetega s predlogom za sodno varstvo pravic že v letu 1991. Ni izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo o obstoju terjatve v smislu 187. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) zaradi česar jo je sodišče prve stopnje na podlagi 288. člena istega zakona utemeljeno zavrglo. Glede na veljavno procesno-pravno ureditev je namreč tožnica zaradi zamujene priglasitve izgubila vsako možnost poplačila terjatve iz stečajne mase tožene stranke, zato je tudi odpadla temeljna predpostavka nadaljnjemu razčiščevanju obstoja njene terjatve po temelju in višini ter torej vsebinskem odločanju o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka. Drugačno pritožbeno naziranje tožnice ni pravilno zaradi česar njene pritožbene navedbe o absurdnosti izgubljene terjatve v zvezi z zamujenim rokom in nevezanosti delavnega sodišča na roke, niso utemeljene in ne morejo biti upoštevne.

Pač pa je delno utemeljena tožničina pritožba zoper stroškovno odločbo sklepa, s katero ji je naloženo, da na račun prvostopenjskega sodišča plača celotno razliko izvedenine, ki je bila izvedencu za opravljeno delo pravnomočno odmerjena s sklepom Pd ../94 z dne ....1996 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča Pdp .../96 z dne ....1997. Iz obravnavnega zapisnika z dne 4.3.1993 res ni razvidno, da bi dokaz z izvedencem o višini vtoževane razlike plače predlagala tožnica, pač pa iz njega izhaja ocena sodišča, da bo za razjasnitev dejanskega stanja potrebno izvedenstvo finančne stroke. Posledično je tudi obema strankama naložilo plačilo predujma v višini po 8.000,00 SIT. Ker so bila sodišča združenega dela glede na tedaj veljavne postopkovne predpise dolžna tudi po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale in glede na sklep prvostopenjskega sodišča z dne 23.6.1998, ki ga tožnica ni izpodbijala in je zato v delu, ki se nanaša na zadolžitev, da na račun sodišča plača polovico stroškov izvedenine v višini 66.196,00 SIT, postal pravnomočen, je bilo potrebno pritožbi v tem obsegu ugoditi in znesek plačila znižati na vsoto, kot je razvidna iz izreka tega sklepa. Polovična obremenitev tožnice s stroški izvedenine za že opravljeno izvedeniško delo in polovična iz sredstev sodišča je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in pravična, saj je v skladu s 4. odst. 154. člena ZPP tako zaradi načela oficielnosti pri izvajanju dokazov po prej veljavni postopkovni ureditvi pred sodišči združenega dela, dolgotrajnosti sodnega postopka, kot tudi zaradi nepravočasne priglasitve terjatve v stečajnem postopku s strani tožnice same, vsled česar mora delno nositi stroškovne posledice, četudi bi lahko bil izid tega spora glede na pisno mnenje izvedenca zanjo ugodnejši.