Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1802/2020-20

ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.1802.2020.20 Upravni oddelek

mednarodna zaščita zavrženje prošnje za mednarodno zaščito status begunca subsidiarna zaščita trditveno in dokazno breme
Upravno sodišče
17. maj 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Toženka je z odločbo št. 2142-2828/2018/61 (122-12) z dne 30. 10. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 15. 1. 2019 (v nadaljevanju prošnja).

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Republika Slovenija postala odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje zato, ker tožnik v dvanajstih mesecih od sprejema odgovornosti ni bil predan Republiki Hrvaški. Toženka je dalje ugotovila, da je tožnik ilegalno po kopnem 6. 1. 2019 vstopil v Slovenijo iz Republike Hrvaške. Ob podaji prošnje je navedel, da mu je ime A.A., rojen ... v Kabulu in državljan Afganistana, da ni poročen, po narodnosti Tadžik, brez vere, materin jezik dari - farsi, da govori malo grško, nemško in angleško, da vojaškega roka ni služil in ni član politične stranke ali organizacije. Ko je bil star dve leti so zapustili izvorno državo in odšli v Iran, iz katerega je odšel pred 12 leti. Po odhodu iz izvorne države je bival v Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji, na Madžarskem, Afganistanu, Srbiji, na Hrvaškem, v Sloveniji in Avstriji. Za mednarodno zaščito je zaprosil v Avstriji leta 2016 in na Hrvaškem leta 2018, vendar sta bili obe prošnji zavrnjeni. V Grčiji je bil pet let odvisen od heroina. V izvorni državi bivata mama in oče, v Nemčiji pa sestra in tri tete. V prošnji je navedel, da se v Afganistan ne more vrniti, ker ga ogroža talibanska skupina, ki je ubila njegovega očeta, kakor tudi zaradi slabe varnostne situacije in ker v Afganistanu nima nikogar.

3. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik svoje istovetnosti ni nesporno izkazal. Toženka je ugotovila, da je tožnik med postopkom spreminjal podatke glede svoje istovetnosti in najprej trdil, da je A.A., rojen ... v Kabulu, kasneje pa je predložil fotografijo potnega lista, iz katerega izhaja, da je B.B., rojen ... v Kabulu. S temi podatki je tožnik zaveden v uradnih evidencah toženke do dokaza o nasprotnem.

4. Toženka je ocenila, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Tožnik je sicer na zadnjem osebnem razgovoru izrazil nezadovoljstvo nad trajanjem postopka mednarodne zaščite, vendar je k temu sam s svojimi ravnanji veliko prispeval. Tožnik je prestajal nekajmesečno zaporno kazen, dvakrat se ni udeležil razpisanega termina za osebni razgovor (oziroma je enkrat prišel šele po klicu uradne osebe, vendar je trdil, da ni sposoben odgovarjati), dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom in odšel v Italijo, a je bil obakrat vrnjen v Slovenijo. Po presoji toženke s takšnimi svojimi ravnanji ni izkazal resnega interesa za utemeljitev svoje prošnje. Toženka je izpostavila, da je na zadnjem osebnem razgovoru želel, da se mu omogoči, da se glede določenih vprašanj posvetuje s svojo mamo, čeprav je od vložitve njegove prošnje minilo že leto in pol in bi relevantne informacije v tem času že lahko pridobil. Kljub dodeljenemu roku, v katerem se naj bi pri svoji mami pozanimal, kako se je imenovala talibanska skupina, ki je ubila očeta, tega ni sporočil niti ni sporočil, zakaj teh informacije ni mogel pridobiti. Tožnik je imel po oceni toženke dovolj časa, da bi se o okoliščinah, zaradi katerih se je njegova mati odločila za odhod iz Afganistana pozanimal, še posebej zato, ker prošnjo utemeljuje s tem, da se v Afganistan ne more vrniti zaradi preteklosti svojega pokojnega očeta. Toženka ocenjuje kot precej nenavadno utemeljevanje prošnje z dogodki iz precej oddaljene preteklosti, ki pa jih pravzaprav ne pozna. Tožnik je v postopku predložil nekaj fotografij listin in fotografij, ki so po oceni toženke za utemeljitev prošnje nepomembne. Toženka glede na razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo niti ni pričakovala, da bi tožnik lahko pridobil kakšne dokaze, zato mu ne šteje v škodo, da ni pridobil in predložil izkaznice, ki bi naj dokazovala, da je bil njegov oče član talibanov.

5. Toženka je ocenila, da v tožnikovih izjavah v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito ni večjih ali pomembnih kontradiktornosti. Je pa njegove izjave ocenila kot precej skope, pavšalne, neprepričljive in posledično tudi malo verjetne. Tožnik je zatrjeval, da se v Afganistan ne more vrniti, ker ga išče talibanska skupina, ki je ubila njegovega očeta, česar ob podaji prošnje ni omenil, ampak se je skliceval zgolj na splošno varnostno situacijo. Toženka je dalje ugotovila, da tožnik ne pozna točnega ozadja delovanja očeta niti kateri skupini je pripadal, kakor tudi ne, katera skupina je očeta ubila. Tožnikova navedba, da tudi njega išče skupina talibanov, ki je pred približno 25 leti ubila njegovega očeta, je po oceni toženke zelo pavšalna. Tega po oceni toženke ni znal konkretno utemeljiti in se je skliceval na to, da mu je tako dejal njegov bratranec, kasneje pa, da je bratranec dejal, da lahko iščejo njega samega (bratranca) ali tožnika. Kot šibke in neprepričljive je toženke ocenila tudi izjave, da so tožniku sledile tri zamaskirane osebe, glede na tožnikovo izjavo, da je praktično 90 % moških zakritih. Toženka je kot malo verjetne ocenila tožnikove izjave, da ga ogrožajo pripadniki talibanske skupine, ki je ubila njegovega očeta več kot 25 let nazaj. Toženka je pojasnila, da se je v tem času zelo verjetno v vrstah upornikov marsikaj spremenilo in skoraj zagotovo niso več aktivni tisti, ki so ubili njegovega očeta in vsaj do določene mere se je spremenila tudi populacija v domači soseski. Toženka je ocenila kot malo verjetno oziroma neverjetno, da bi očetovi nasprotniki tožnika že po nekaj dneh bivanja v Kabulu prepoznali kot sina človeka, ki so ga pred več kot 25 leti ubili, pri tem pa upoštevala, da tožnik ni znal pojasniti zakaj bi ga sploh želeli ubiti. Toženka je kot pavšalne ocenila tudi tožnikove navedbe, da se v izvorno državo ne more vrniti zaradi varnostne situacije. Upoštevala je, da se tožnik že kar nekaj let nahaja izven izvorne države, zaradi česar ne more predstaviti lastnih izkušenj v zvezi s tem.

6. Toženka je izjave prosilca preverila tudi v luči informacij o izvorni državi in na podlagi (i) sestavka z naslovom Kronologija dogodkov, nazadnje ažuriran 6. 10. 2020, (ii) članka z naslovom: „Afganistan: zgodovinska in zemljepisna ocena", objavljen decembra 2010, (iii) članka z naslovom Talibanska zgodovina vojne in miru v Afganistanu, objavljen junija 2018, (iv) Poročila EASO z naslovom Podatki o izvorni državi; Afganistan: Uporniške strategije - zastraševanje in načrtno nasilje nad Afganistanci, objavljeno decembra 2012, (v) Poročila EASO z naslovom Podatki o izvorni državi; Afganistan; Varnostne razmere, izdano januarja 2015, ugotovila, da so bili v času, ko je bil tožnik nekaj mesecev v Afganistanu, v Kabulu glavna tarča upornikov predvsem visoki državni uslužbenci. Talibani so za tarče izbirali zgolj zelo vplivne ljudi, kot so vladni uradniki na visokih položajih, pa tudi plemenske starešine. Drugi ljudje, ki so sicer tudi tarča talibanov drugod po državi, pa v Kabulu niso bili ogroženi. Toženka je ugotovila, da nikjer ni kot ogroženega omenjenega profila, ki bi ustrezal tožniku. Na podlagi navedenega je ugotovila, da v tem segmentu informacije o izvorni državi ne nudijo opore tožnikovim navedbam, da bi ga naj že po nekaj dneh po prihodu v Kabul iskali oziroma zasledovali talibani.

7. Toženka je nadalje ugotovila, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo mogoče, ne pred prihodom v Republiko Slovenijo, kakor tudi ne, ko je vanjo večkrat vstopil. 8. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta po oceni toženke dva pomembna elementa vplivala na oceno tožnikove splošne neverodostojnosti. Prvi element je dejstvo, da se je tožnik ob prijetju s strani policije, ob podaji prošnje in v kazenskem postopku, predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, kot jih je navedel v postopku in izhajajo iz predložene kopije potnega lista. Pri oceni neverodostojnosti je toženka upoštevala tudi, da iz tožnikovih izjav na zadnjem osebnem razgovoru izhaja, da je to počel povsem namerno in da celo obžaluje, da je prave osebne podatke razkril. Tožnik je, kot je pojasnil, računal na to, da bi mu razkritje pravih podatkov pomagalo pri pridobitvi slovenskih dokumentov. Izjavil je, da ne ve, če mu bo to uspelo, zato po lastni izjavi svoje razkritje pravih podatkov ocenjuje kot napako oziroma neumnost. Drugi element, ki po oceni toženke negativno vpliva na oceno tožnikove splošne verodostojnosti, pa je dejstvo, da je vsaj dvakrat po tem, ko je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, odšel v Italijo, a so ga obakrat prijeli italijanski varnostni organi in vrnili v Republiko Slovenijo. Tožnikovo pojasnilo, zakaj je šel v Italijo je toženka ocenila kot neprepričljivo. Z vlaganjem prošenj za mednarodno zaščito v večih državah je tožnik tudi sam prispeval k dolgotrajnosti postopka. Toženka je ocenila, da se tožnik glede na dolgoletne izkušnje s postopki mednarodne zaščite v Evropi zagotovo zaveda, da je njegovo prehajanje mej nezakonito početje in da mora kot prosilec za mednarodno zaščito počakati na odločitev o prošnji v državi, v kateri jo je vložil. Toženka je ugotovila, da je nezakonito prehajanje mej za tožnika pogosta praksa in tega po njeni oceni ne more opravičevati s sorodniki v Nemčiji. Toženka je na podlagi povzetega ocenila, da ni mogoče zaključiti, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje.

9. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da tožnik trdi, da se v Afganistan ne more vrniti, ker ga ogroža talibanska skupina, ki je ubila njegovega očeta, kakor tudi zaradi slabe varnostne situacije in ker v Afganistanu nima nikogar. Toženka je ugotovila, da tožnik nikoli ni izrecno izjavil, da se v Afganistan ne more vrniti zaradi odvisnosti ali okoliščin povezanih s tem, prav tako tega niti ni mogoče sklepati iz njegovih izjav. Toženka je pojasnila, da je tožnik tako na Hrvaškem kakor tudi v Republiki Sloveniji dobil priložnost za zdravljenje svoje odvisnosti, vendar glede na še vedno trajajočo odvisnost očitno ni bil uspešen. Po oceni toženke sama možnost zdravljenja še nikakor ne pomeni, da jo bo določena oseba tudi izkoristila. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se toženka zato, ker tožnik niti izrecno niti smiselno ni uveljavljal, da se v Afganistan ne more vrniti zaradi svoje odvisnosti od trdih drog, do tega ni opredelila oziroma te okoliščine ni presojala v smislu izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

10. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je toženka tožnikovo navedbo, da ga preganja talibanska skupina, ki je pred približno 25 leti ubila njegovega očeta, presojala v smislu preganjanja zaradi pripisanega političnega prepričanja in sicer, da nasprotujoča talibanska skupina tožniku pripisuje stališča, kakršna je imel njegov oče, ki pa niso v skladu s stališči, ki jih ima oziroma jih je imela nasprotna talibanska skupina. Toženka je ocenila tožnikove navedbe v zvezi s tem kot precej pavšalne, neprepričljive in tudi malo verjetne, brez opore v informacijah o izvorni državi. Po oceni toženke gre zgolj za neke domneve, ki temeljijo na besedah tožnikovega bratranca, ki pa tudi sam ni bil prepričan ali neke osebe ogrožajo njega samega ali tožnika.

11. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je toženka preučila tudi aktualne informacije o osebah, ki so tarča talibanov in način kako talibani zbirajo tarče. Toženka je na podlagi (i) Poročila EASO z naslovom Afganistan; „Posamezniki, tarča oboroženih udeležencev spora", objavljeno decembra 2017, (ii) Poročila EASO z naslovom Protivladni elementi (AGE), objavljeno avgusta 2020 in (iii) Poročila EASO z naslovom „Afganistan; Varnostne razmere“, izdano septembra 2020, ugotovila, da se ciljni napadi na posameznike v zadnjem času izvajajo predvsem izven Kabula. Iz poročila, izdanega v letu 2017, sicer izhaja, da so tarče talibanov lahko tudi pripadniki drugih oboroženih skupin, vendar v zadnjem obdobju ne poročajo o takšnih primerih. Toženka je ugotovila, da gre v teh primerih večinoma za umore vidnih predstavnikov nasprotujočih strank oziroma oboroženih skupin in ne napade na osebe z ozadjem, kakršnega ima tožnik. Na podlagi navedenega je ocenila, da tožnikov strah pred preganjanjem s strani neke nedoločene talibanske skupine ni utemeljen in ni verjetno, da bi tožnika po več kot 25 letih preganjala skupina upornikov (domnevno talibanska), ki je ubila njegovega očeta. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik, ki niti ni pripadnik kakšne oborožene skupine, zaradi dogodkov izpred več kot 25 let, tarča talibanov in presodila, da tožnikov strah pred preganjanjem ni utemeljen ter ugotovila, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje.

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka zaradi tožnikovih pavšalnih, neprepričljivih in malo verjetnih izjav, ki nimajo opore v informacijah o izvorni državi ugotovila, da ni utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bo v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. 13. Toženka je na podlagi (i) Periodičnega poročila UNAME z naslovom Afganistan; Zaščita civilistov v oboroženem spopadu; Polletno poročilo: 1. januar -30. junij 2020, izdano julija 2020, (ii) Poročila EASO v zvezi z varnostno situacijo, izdano septembra 2020, (iii) EASO-vih smernic z naslovom Smernice o državi: Afganistan; Smernice in skupna analiza, izdane junija 2019, (iv) redno ažuriranega sestavku OCHA v z naslovom Afganistan: Razselitev zaradi spopadov (na 18. 10. 2020); Dejanska razselitev od 1. januarja do 11. oktobra 2020, (v) Poročila EASO z naslovom Ključni družbeno-gospodarski pokazatelji; Poudarek na mestih Kabul, Mazar-e Sharif in Herat", izdanega avgusta 2020, ugotovila, da je mesto Kabul pod nadzorom vlade, se pa sooča z napadi upornikov, predvsem talibanov in ISKP, katerih pripadniki naj bi se uspeli infiltrirati v mesto. Število civilnih žrtev zaradi oboroženega spopada v provinci Kabul pada, zato toženka meni, da nima razlogov za odstopanje od ocene, ki jo je leta 2019 naredila EASO v prej omenjenih smernicah, in sicer, da tako v mestu kot v provinci Kabul poteka oborožen spopad, vendar stopnja samovoljnega nasilja na območju celotne province vključujoč mesto Kabul ni takšna, da bi že sama prisotnost civilista v tem kraju/provinci predstavljala utemeljen razlog za soočenje z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Toženka je ugotovila, da se v provinco Kabul ljudje večinoma priseljujejo, izselitve iz te province so redke. Obstoječe probleme Kabula po mnenju toženke ni moč zanikati ampak ugotavlja, da je dostop do osnovnih storitev in dobrin boljši kot v večini držav ter problemi, ki obstajajo niso neposredna posledica oboroženega spopada v državi. Ocenila je, da ni mogoče trditi, da bi trenutni oboroženi spopad oblastem onemogočal zagotavljanje osnovnih dobrin in storitev v Kabulu.

14. Toženka je ugotovila, da ima tožnik nastanitev v Kabulu, bo pa po njeni oceni za zagotovitev osnovnega preživetja na začetku sicer nekoliko bolj izpostavljen samovoljnemu nasilju kot ostala populacija mesta. Vendar pa stopnja samovoljnega nasilja v Kabulu ni zelo visoka, zato po presoji toženke ta okoliščina ne predstavlja toliko povečanega tveganja, da bi bil dosežen prag resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka je dalje ugotovila, da stopnja nasilja v provinci Kabul ni takšna, da bi bila vsaka oseba ob vrnitvi tja soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1 in da na strani tožnika ni nobenih okoliščin, ki bi to tveganje na poti povečevale. Zato po oceni toženke ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da bi bil tožnik na poti z letališča do doma soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

15. Toženka je še poudarila, da komentarji o izvorni državi niso namenjeni navajanju razlogov za mednarodno zaščito. Navaja, da za obdobje, ko je bil ubit tožnikov oče, tožnik ni predložil nobenih informacij, ki bi dokazovale, da so takrat obstajali spori med talibanskimi skupinami. Tožnik ne ve niti, kateri skupini talibanov je pripadal njegov oče, vprašljivo je ali je sploh pripadal talibanom, ni informacij, da bi se talibani takrat združevali v različne skupine. Tožnik ni pojasnil, zakaj bi se kot sin vodje neke skupine izpred več kot 25 let, štel za podpornika te skupine. Tožnik v postopku ni navajal, da bi naj bil ogrožen kot družinski član in, da naj bi bil sestrin mož sodelavec Američanov, čeprav je imel več možnosti, zato v komentarjih glede informacij o izvorni državi tega ne more uveljavljati. Toženka je opozorila, da tožnik tekom postopka ni zatrjeval, da bi naj imel v primeru vrnitve v Afganistan težave zato, ker ne verjame v nobeno vero, ampak je navedel, da verjame, da bog obstaja. Navedbe o težavah zaradi pitja alkohola se nanašajo na Iran in so zato po mnenju toženke nerelevantne. Kot nerelevantne je toženka ocenila tudi navedbe v zvezi z zdravljenjem odvisnosti v Kabulu. Tega s prošnjo tožnik ni uveljavljal, tudi če bi, pa slabše možnosti za zdravljenje še ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite pri čemer se sklicuje na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi C-542/13 (M'Bodj) z dne 18. 12. 2014. Po oceni toženke ni razlogov, da bi se tožnikova vrnitev v Kabul obravnavala kot notranja razselitev. Tožnik je bil namreč rojen v Kabulu, ki je nesporno njegov domači kraj, v katerem je živel nekaj let in se pred nekaj leti tja na kratko vrnil v domačo hišo, zato tožnikov stik z izvorno državo ni bil popolnoma izgubljen.

16. Na podlagi obrazloženega je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite, zato je na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

_Tožnikove navedbe_

17. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

18. Navaja, da bi ga morala toženka soočiti s svojim stališčem, da šteje njegove navedbe za skope, pavšalne, neprepričljive in posledično za malo verjetne in da bo, če jih ne bo bolj konkretiziral, njegova prošnja zavrnjena. Tožnik ni bil seznanjen z dokazno oceno toženke glede svojih izjav, pred izdajo odločbe mu ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah, na katere je toženka oprla svojo odločitev. Navaja, da vseh podatkov o razlogih prebega, način in kakšen status je njegova sestra in njena družina pridobila v Nemčiji, ne more pridobiti. Te podatke bi po mnenju tožnika lahko pridobila toženka in jih tudi uporabila v tem postopku.

19. Tožnik meni, da bi toženka sama lahko pridobila podatke tudi o tem ali časovna oddaljenost sploh kakorkoli vpliva na ogroženost tožnika. Navaja, da je znano, da talibani izvajajo nasilje nad civilnim prebivalstvom, njihova teroristična dejanja nad civilnim prebivalstvom pomenijo kršitev osnovnih človekovih pravic. Delovanje talibanov proti civilnemu prebivalstvu vključuje samomorilske napade, usmrtitve, grožnje in ugrabitve, število civilnih žrtev je visoko. Tožniku ne more biti znan način vojskovanja med različnimi talibanskimi skupinami niti razlogi maščevanja. Te informacije bi lahko po mnenju tožnika pridobila toženka, jih preverila in posledično z njimi seznanila tožnika. Ni pravilno stališče toženke, da so pavšalne tožnikove izjave, da se ne more vrniti v izvorno državo zaradi varnostne situacije. Tožnik navaja, da je splošno znano dejstvo, da Afganistan ni varna država. Na vojno v Afganistanu je svet že pozabil, kar pa ne pomeni, da je ni več. Med vojaškimi operacijami je bilo ogromno žrtev med civilnim prebivalstvom. Kaj se bo v državi dogajalo, ko se bodo do sredine januarja 2021, kot je napovedal ameriški predsednik, umaknili iz države, ni jasno. Toženka sama ugotavlja, da je Kabul sicer pod nadzorom vlade, se pa sooča z napadi upornikov, v spopadih prihaja do civilnih žrtev, vendar naj bi to število upadalo. Toženka v izpodbijani odločbi ne upošteva v zadostni meri osebnih okoliščin tožnika in sicer, da tožnik v Afganistanu ni živel že od ranega otroštva, da nima razvite socialne mreže, da nima sorodnikov, da nima nikogar, ki bi mu lahko nudil zaščito, da je družinska hiša porušena. Afganistan je za tožnika tuja država, ker je v rosni mladosti kot begunec živel v Iranu, kjer je naredil sedem razredov šole. Tožnik je pripadnik Tadžikov, ki naj bi predstavljali le 25 % prebivalstva. Navaja, da so v državi različne navade in jeziki, državne enotnosti ni, vlada strah, revščina in bolezni. Tožnik nima možnosti, da bi se v Afganistanu nastanil in v državi prebival na način, da bi bil varen in da bi bilo poskrbljeno za njegovo preživetje in njegove osnovne življenjske potrebe. Toženka je po tožnikovem mnenju premalo presojala osebne okoliščine tožnika, ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem in utrpel resno škodo po 3. alineji 28. člena ZMZ-1. 20. Zaradi ugotovljenega dejstva, da je tožnik odvisnik od zdravil in trdih drog je toženka, kot navaja tožnik, premalo presojala tudi posebne okoliščine po 2. alineji 28. člena ZMZ-1, torej ali bi tožniku v primeru vrnitve v Afganistan lahko nastala resna škoda tudi zaradi poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ker npr. ne bi sprejel ustrezne zdravstvene oskrbe. Nepravilna in nezakonita je toženkina ocena, da bi tožnik kot povratnik imel več poti in bil sprva izpostavljen samovoljnemu nasilju, ker pa naj po oceni toženke stopnja nasilja v Kabulu ne bi bila visoka, to ne predstavlja povečanega tveganja. Tožnik navaja, da je preuranjen in napačen zaključek toženke, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje vsaj subsidiarne zaščite, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in podrejeno zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

21. Tožnik je v vlogi prejeti 11. 12. 2020 še navedel, da na obveznost toženke, da tožnika sooči s svojim stališčem, da štejejo njegove navedbe za skope, pavšalne itd., ne vpliva dejstvo, da tožnik tega sam ni zahteval. Toženka mora sama paziti, da tožnik lahko uresničuje svoje pravice in mu ravnanje toženke, ki je za tožnika negativno, ne sme biti v škodo. Tožnik je v postopku navajal, da je njegova sestra zbežala iz Afganistana, torej je zatrjeval, da je bila sestrina družina ogrožena in zaradi ogroženosti zapustila Afganistan in živi v Nemčiji. Te podatke toženka lahko preveri. Že dejstvo, da je tožnikovi sestri in družini v Evropi podeljen določen status zaščite, lahko vpliva na odločitev toženke glede tožnikovega statusa.

22. Tožnik še navaja, da so varnostne razmere v Afganistanu zelo slabe, o čemer so v zadnjem obdobju poročali tudi slovenski mediji (članek www.rtvslo z dne 9. 12. 2020). Ugotovitev toženke, da je Afganistan za tožnika varna država, ni utemeljena in je v nasprotju s splošnim znanimi dejstvi. V Afganistanu pobijajo civiliste, število civilnih žrtev se ponovno povečuje. Ustreznost oz. neustreznost zdravstvene oskrbe v Afganistanu za odvisnike od trdih drog je okoliščina, ki jo mora preveriti toženka. Ne samo preverba ali je zdravstvena oskrba slabša, temveč tudi ali ta sploh obstoji. V konkretnem primeru gre namreč za tožnikovo odvisnost od drog, ki povzroča predsodke, šikaniranje in tudi namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe.

_Navedbe toženke_

23. Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožniku ne očita, da ni predložil dokazov za vse svoje izjave, je pa ugotovila, da ni izkazal skrbnosti pri utemeljevanju svoje prošnje, kar je v izpodbijani odločbi tudi natančno obrazložila.

24. V zvezi z očitkom, da tožnik ni bil soočen s stališčem toženke, da štejejo njegove navedbe za skope, pavšalne, neprepričljive in posledično malo verjetne, da ni bil soočena z dokazno oceno pred izdajo odločbe, da mu ni bila dana možnost, da se izjasni glede vseh okoliščin, na katere je toženka oprla svojo odločitev, toženka poudarja, da je v zvezi s soočanjem z dokazno oceno in predvideno vsebino izdaje sledila uveljavljeni sodni praksi in sicer: Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VS RS) v sodbi I Up 215/2012 z dne 9. 5. 20121, podobno VS RS v sodbi I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012, VS RS sklep I Up 262/2017 z 17. 1. 20182. Sodni praksi je bilo glede na okoliščine konkretnega primera zadoščeno. Tožnik in njegovi pooblaščenci v postopku niso zahtevali seznanitve z dokazno oceno, zato so po mnenju toženke tožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni.

25. Tožnik ni pojasnil, kako bi podatki o tem, zakaj njegova sestra tožnika prebegla v Nemčijo in kakšen status ima tam, prispevali k drugačni odločitvi toženke, še posebej, ker je tožnik v postopku zatrjeval, da njegova sestra v Afganistanu ni imela težav. Toženka sama nima pravne podlage za pridobivanje takšnih podatkov.

26. Toženka je osebne okoliščine tožnika upoštevala, kolikor je to treba pri oceni ali oseba izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka v zvezi s trditvijo, da je tožnik odvisen od zdravil in trdih drog in da bi tožniku lahko nastala škoda zaradi poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ker npr. ne bi prejel ustrezne zdravstvene oskrbe, pojasnjuje, da postopek mednarodne zaščite ni postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti, ampak je postopek, ki se začne na vlogo. Na tožniku je breme, da pove, zaradi katerih razlogov se ne more vrniti v Afganistan. Tožnik v postopku ni uveljavljal, da se v Afganistan ne more vrniti, ker tam ne bi bil deležen zdravstvene oskrbe zaradi svoje odvisnosti. To je toženka v izpodbijani odločbi tudi pojasnila. Toženka še dodaja, da tako iz slovenske kot tudi iz prakse sodišča EU izhaja, da slabša zdravstvena oskrba, četudi vodi do resnega poslabšanja zdravstvenega stanja osebe, še ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe. Tudi v primeru, če bi tožnik svoje zdravstveno stanje oz. odvisnost v postopku uveljavljal, s tem ne bi bil uspešen, saj slaba zdravstvena oskrba ali celo neobstoj oskrbe oseb, kakršen je tožnik, ker država tega ni sposobna nuditi, ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. Toženka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

_Presoja sodišča_

27. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine strank, ki so v spisu označene kot priloga A1 do A3, B1 in vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ker se tožnik naroka dne 17. 5. 2021 kljub izkazanemu vabilu ni udeležil. Glede na to, da nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, prav tako se stranka ne more prisiliti k izpovedbi (262. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), je sodišče tožnikovo odsotnost z naroka, na katerem naj bi bil zaslišan, presojalo kot izraz uresničitev tožnikove pravice, da se sodnemu vabilu na zaslišanje kot stranka ne odzove.

28. Sodišče ni ugodilo predlogu tožnikove pooblaščenke za preložitev naroka za glavno obravnavo dne 17. 5. 2021. Tožnikova pooblaščenka je v utemeljitev predloga za preložitev pojasnila, da je bilo tožniku vabilo na zaslišanje priporočeno poslano v Azilni dom dne 9. 4. 2021, kar pa ne predstavlja utemeljenih razlogov za preložitev naroka, ampak zgolj potrjuje to, da je bil tožnik o naroku obveščen.

Tožba ni utemeljena.

29. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje tudi na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

30. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je sodišče vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), sodišče dodaja, da je s prošnjo za mednarodno zaščito izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 31. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.3 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.4 Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.5

32. Toženka je presojala ali je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito utemeljena glede na dejstva in okoliščine, ki jih je navedel v zvezi z utemeljenostjo svojega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Ocenila je, da so tožnikove izjave glede strahu pred preganjanjem pavšalne, neprepričljive in tudi malo verjetne ter brez opore v informacijah o izvorni državi.

33. Tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker bi moral biti tožnik s toženkino oceno teh izjav in njeno dokazno oceno vnaprej seznanjen, v konkretnem primeru ni utemeljen. Način ugotavljanja dejanskega stanja je namreč določen v 23. členu ZMZ-1. Z vidika okoliščin konkretne zadeve je pomembna ureditev pridobivanja informacij iz osebnega razgovora (prva alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1) in dokazov ter dokumentacije, kar predloži prosilec (druga in tretja alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Podatke pa je mogoče pridobivati tudi po uradni dolžnosti (peta do šesta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

34. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče6, da morajo biti tudi v postopku po ZMZ-1 spoštovane procesne garancije, ki jih zagotavlja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če o tem v ZMZ-1 ni določb, ki bi drugače urejale določeno procesno situacijo ali bi določena procesna jamstva celo izključevale. V postopkih po ZMZ-1 se namreč uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZMZ-1 ni določeno drugače (33. člen ZMZ-1).

35. Po presoji Vrhovnega sodišča RS7 prosilca (seveda glede na okoliščine primera) ni treba vedno posebej seznanjati z njegovimi izjavami in z dokazno oceno teh izjav. ZUP po stališču Vrhovnega sodišča RS od upravnega organa ne terja, da stranko o uspehu dokazovanja (o svoji dokazni oceni) vselej seznanja po uradni dolžnosti pred izdajo odločbe, temveč mora stranki omogočiti, da se s tem seznani oziroma o tem izreče. To predpostavlja aktivno ravnanje stranke (prosilca) za uresničitev svoje možnosti, pri čemer pa mora upravni organ paziti, da ji njena morebitna neukost oziroma nevednost pri uresničevanju te pravice ne bo v škodo (7. člen ZUP).8 Iz stališča Vrhovnega sodišča RS dalje izhaja, da ga je toženka, če bi tako seznanitev tožnik zahteval, dolžna seznaniti z dokazno oceno, kar mu nenazadnje to omogoča tudi eventualno predložitev še drugih dokazov. Na podlagi zavzetih stališč Vrhovnega sodišča RS je toženka torej utemeljeno opozorila na to, da niti tožnik niti njegovi pooblaščenci v upravnem postopku seznanitve z dokazno oceno nista zahtevala, zato ju v konkretnem primeru toženka pred izdajo izpodbijane odločbe z njo ni bila dolžna seznaniti. Vrhovno sodišče RS je že sprejelo tudi stališče9, da dokazno oceno organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi. Glede na navedeno tožbeni očitek o tem, da bi ga morala toženka seznaniti s svojim stališčem v zvezi z njegovimi izjavami in svojo dokazno oceno, ni utemeljen. Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe podal izjavo, v kateri je navedel razloge za vložitev prošnje, bil je zaslišan, torej mu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe10. V konkretnem primeru je toženka presodila tožnikove izjave glede strahu za preganjanje kot malo verjetne, kar pa ne pomeni, da gre za neskladja v izjavah, glede katerih pa bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti.11

36. Tožbeni očitek, da toženka v izpodbijani odločbi ni v zadostni meri upoštevala osebnih okoliščin tožnika, po presoji sodišča ni utemeljen. Vse v tožbi izpostavljene osebne okoliščine, in sicer, da tožnik v Afganistanu ni živel že od ranega otroštva12, da nima razvite socialne mreže, da nima sorodnikov13, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka upoštevala, zato se nanjo na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče v celoti sklicuje.

37. Tožbena navedba, da je družinska hiša v Afganistanu porušena, je tožbena novota, ki na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 ni dovoljena. Poleg tega iz osebnega razgovora z dne 2. 9. 2020 izhaja, da je tožnik izjavil, da družinska hiša stoji v Kabulu zraven ..., kot je pravilno povzela toženka v izpodbijani odločbi14. 38. V zvezi s tožbenimi navedbami o splošnem stanju v Afganistanu sodišče pojasnjuje, da s splošnim sklicevanjem na slabo stanje v izvorni državi tožnik ni individualno in konkretno izkazal bodočega preganjana, zaradi česar s tako posplošenimi tožbenimi navedbami v upravnem sporu ne more uspeti.

39. Tožbene navedbe v zvezi s preselitvijo sestre v Nemčijo in njenim statusom v Nemčiji so (tudi) po presoji sodišča za konkretni spor neutemeljene. Toženka je namreč zavrnila tožnikovo prošnjo zato, ker je ugotovila, tudi po presoji sodišča pravilno, da tožnik ni dokazal razloga za preganjanje niti škode.

40. V zvezi z zatrjevanim sicer nespornim dejstvom, da je tožnik odvisnik od zdravil in trdih drog, ni utemeljen očitek toženki, da je premalo presojala posebne okoliščine v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka utemeljeno opozori, da tožnik v postopku ni uveljavljal, da se v Afganistan ne more vrniti, ker tam ne bi bil deležen zdravstvene oskrbe zaradi svoje odvisnosti in da ne gre za postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti. Na tožniku je bilo breme, da navede razloge zaradi katerih se ne more vrniti v Afganistan. Tožnik je v upravnem postopku navedel, da se v Afganistan ne more vrniti zaradi strahu pred preganjanjem zaradi talibanov in ne zaradi poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ker npr. ne bi sprejel ustrezne zdravstvene oskrbe. Sodišče se zato, ker je tudi v tem delu obrazložitev izpodbijane odločbe pravilna, na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju, sklicuje nanjo.

41. Pri tem pa sodišče pojasnjuje, da je sodišče Evropske Unije v sodbi C-542/13 M’BODJ z dne 18. 12. 2014 sprejelo med drugim stališče, da: “_... Tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države, ki ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, v zvezi s katerim nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari zagotavlja varstvo, ni zajeto s členom 15(a) in (c) navedene direktive, saj škoda, opredeljena v teh določbah, vključuje smrtno kazen ali usmrtitev oziroma resno in individualno grožnjo za življenje ali osebno celovitost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.... V členu 15(b) Direktive 2004/83 je resna škoda, ki lahko državljanu tretje države nastane v njegovi izvorni državi, opredeljena kot mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje. Iz te določbe je jasno razvidno, da se nanaša le na nehumano ali poniževalno ravnanje s prosilcem v njegovi izvorni državi. Iz tega izhaja, da je zakonodajalec Unije priznanje subsidiarne zaščite predvidel le za primere, v katerih so taka ravnanja nastopila v izvorni državi prosilca. ...Prav tako je v uvodni izjavi 26 iste direktive navedeno, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki bi jo šteli za resno škodo. Iz tega sledi, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi...._“

42. Utemeljena je tako trditev toženke, da tudi v primeru, če bi tožnik svoje zdravstveno stanje oziroma odvisnost uveljavljal v postopku, s tem ne bi bil uspešen, saj slaba zdravstvena oskrba ali celo neobstoj oskrbe osebe kot je tožnik, sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite.

43. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in temeljitih razlogov, da dogodki, na katere se je skliceval tožnik, ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, namreč ni podlage niti za ugotovitev, da bi iz tega razloga utrpel resno škodo.

44. Glede na to, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje ali resna škoda, zaradi česar bi bil upravičen do mednarodne zaščite, je odpadla potreba po presoji morebitnih izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. 45. Iz zgoraj navedenih razlogov je po presoji sodišča postopek pravilen, izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 VS RS v sodbi I Up 215/2012 z dne 9. 5. 2012: „_...Tožena stranka tožniku res ni predočila, da je bilo zanjo karkoli neprepričljivo v zvezi z opisi dogodkov pri obeh demonstracijah, pri katerih je tožnik po lastnih navedbah nesporno sodeloval. Toda glede na določbe 9. člena ZUP tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča tudi ni bila dolžna storiti. Utemeljen je zato pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče tu šlo „predaleč“, saj je to že stvar dokazne ocene, ta pa se izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi. Razumevanje in razlaga 9. člena ZUP, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, zato po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo...._“. 2 VS RS sklep I Up 262/2017 z 17. 1. 2018: „_...Po presoji Vrhovnega sodišča prosilca res ni treba vedno posebej seznanjati z njegovimi izjavami z dokazno oceno teh izjav. ZUP od upravnega organa ne terja, da stranko uspeh o dokazovanja (o svoji dokazni oceni) vselej seznanja po uradni dolžnosti pred izdajo odločbe, temveč mora stranki omogočiti, da se s tem seznani oz. o tem izreče. To predpostavlja aktivno ravnanje stranke (prosilca) za uresničitev svoje možnosti, pri čemer pa mora upravni organ paziti, da je njena morebitna neukost oz. nevednost pri uresničevanju te pravice ne bo v škodo (7. člen ZUP). Če bi prosilec tako seznanitev zahteval, ga je tožena stranka torej dolžna seznaniti z dokazno oceno, to je z uspehom dokazovanja, saj mu nenazadnje to omogoča tudi eventualno predložitev še drugih dokazov..._“. 3 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 5 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 6 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (12. točka obrazložitve). 7 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (13. točka obrazložitve). 8 Prav tam. 9 Tako VS RS v sklepu I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012 (8. točka obrazložitve). 10 Tako VS RS v sklepu I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012 (7. točka obrazložitve). 11 Prav tam. 12 Izpodbijana odločba (obrazložitev na več mestih). 13 Izpodbijana odločba (obrazložitev, zadnji odstavek na strani 24). 14 Izpodbijana odločba (obrazložitev, peti odstavek na strani 8).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia