Jedro

Oseba, ki se ni udeleževala upravnega postopka in ji upravna odločba ni vročena, lahko po 1. odstavku 18. člena ZUS izpodbija dokončen upravni akt, če izkaže, da so z njim prizadete njene pravice ali pravne koristi; tožba je pravočasna, če je vložena v enakem tožbenem roku, kot velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 800/98-7 z dne 9.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero sta tožeči stranki izpodbijali odločbo tožene stranke z dne 29.1.1996, in njena dejanja v pritožbenem postopku proti odločbi upravnega organa prve stopnje. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbah denacionalizacijskega zavezanca Mestne občine L. in vlagatelja zahteve za denacionalizacijo B.N. proti odločbi Upravne enote L., z dne 30.5.1995, in jo delno odpravila in zadevo v tem delu vrnila v ponovno odločanje, delno pa izrekla za nično.

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu izpodbijanja navedene odločbe tožene stranke zavrglo kot prepozno, v delu izpodbijanja dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, pa kot nedovoljeno in prepozno, na podlagi 2.in 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je po 26. členu ZUS tožbo treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice (1. odstavek 21. člena ZUS). Rok za vložitev tožbe teče od dneva, ko je bil izpodbijani upravni akt vročen osebam, ki so se upravnega postopka udeleževale kot stranke. Stranka, ki ima pravico udeleževati se postopka, a v postopku ni sodelovala, ker ji ni bila dana možnost udeležbe, lahko vloži tožbo v upravnem sporu samo do izteka roka za stranke, ki so se postopka udeleževale. Ker sta tožeči stranki vložili tožbo po preteku roka za vložitev tožbe za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka (ta je potekel že v letu 1996), je njuna tožba prepozna. Glede izpodbijanja dejanj ugotavlja, da tožeči stranki v tožbi zatrjevane kršitve procesnega in materialnega prava opredeljujeta tudi kot posamična dejanja, s katerimi se posega v njune ustavne pravice. Tožba v tem delu je nedovoljena, saj ZUS zagotavlja in omogoča sodno varstvo navedenih pravic v upravnem sporu po (pravočasno) vloženi tožbi zoper upravni akt na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS.

Tožeči stranki v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navajata še kršitev določb Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga izreče za ničnega oziroma tako, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj bi bili pritožbeni stroški nadaljnji stroški. Ne strinjata se s formalnopravno odločitvijo sodišča prve stopnje. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da jima v denacionalizacijskem postopku ni bila dana možnost sodelovanja. V upravnem postopku pa bi morali sodelovati kot stranki, ker sta najemnika stanovanj, ki sta predmet denacionalizacijskega postopka. Zato je šteti, da jima je bila vročena denacionalizacijska odločba z dnem vpogleda v upravne spise, ki jima ga je dovolilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 16.in 17.4.1998. Tožba, ki sta jo vložili v tridesetdnevnem roku od dne vpogleda v upravne spise, je zato pravočasna. Izpodbijanje dejanj tožene stranke ne more biti nedovoljeno, saj nezakoniti posegi v njune ustavne pravice še trajajo, ker postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi tisti, ki se ni udeleževal upravnega postopka in mu odločba ni bila vročena, lahko po 1. odstavku 18. člena ZUS izpodbija dokončen upravni akt, če izkaže da so z njim prizadete njegove pravice ali pravne koristi. Da je tožba pravočasna, jo je treba vložiti v enakem tožbenem roku, kot velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Razen za državnega pravobranilca namreč ZUS ne določa drugačnih tožbenih rokov za tiste, ki se upravnega postopka niso udeleževali. Stališče sodišča prve stopnje, da je tudi za tožeči stranki pričel teči tožbeni rok z vročitvijo odločbe strankam, ki so se udeleževale upravnega postopka, je zato pravilno, pritožbeni ugovor, da je šteti dan vpogleda v upravne spise za dan vročitve odločbe, pa neupošteven, ker nima podlage v določbah ZUS. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo v delu izpodbijanja navedene odločbe tožene stranke zavrglo kot prepozno, ker je vložena po izteku roka iz 26. člena ZUS. Rok iz tega člena je namreč zakoniti procesni rok, ki se ne more podaljšati.

Glede izpodbijanja dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dejanja, na katera se sklicujeta tožeči stranki, niso dejanja, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS. Po tej določbi se presojajo dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa je zagotovljeno sodno varstvo dejanj, na katere se sklicujeta tožeči stranki, v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožba v tem delu nedovoljena po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.

Zahtevka za povračilo pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker za to v ZUS ni podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.