Jedro

Načelo stroge formalne leglitete ne pomeni, da morajo biti nedenarne obveznosti brez izjeme izpolnjene dobesedno tako, kot se glasijo, ampak je treba ustrezno upoštevati tudi namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti. Zlasti, kadar je predmet obveznosti storitev, ki je po naravi stvari tehnično zahtevna in podvržena zapletenim pravilom stroke, pri čemer vsi tehnični detajli izvedbe vnaprej, zaradi narave stvari, ne morejo biti znani ali pa bi njihovo poznavanje predstavljalo nesorazmerno visoke stroške (v primerljivih zadevah celo vnaprejšnja izdelava projekta za izvedbo, geološke raziskave...), izreka sodbe ni vedno mogoče razlagati dobesedno, saj tehnične podrobnosti izvedbe storitve ne predstavljajo bistva obveznosti. V konkretnem primeru je torej treba upoštevati naravo stvari, ki je predmet obveznosti in upnikov interes v zvezi z namenom uporabe stvari, t.j. ali ima zgrajena (javna!) cesta lastnosti, ki ustrezajo običajni rabi - ali ima običajne lastnosti, med katere sodijo zlasti lastnosti, ki so določene s tehničnimi in drugimi predpisi oziroma jih opredeljujejo pravila stroke. Pri tem je kot bistveno potrebno upoštevati tudi, da dolžnica ni smela zgraditi ceste, ki pravilom stroke ne bi ustrezala in ki bi zato ogrožala splošno varnost, tako uporabnikov dostopne ceste, kot uporabnikov štiripasovnice ob njej. Če bi bilo izrek sodbe treba razlagati in izpolniti dobesedno, bi ob tem lahko trčili ob situacijo, ko bi bil predmet obveznosti po sodbi lahko celo nedopusten ter bi lahko v poštev prišla presoja odreka izvršljivosti sodbi kot celoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnice ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne in izvršilni postopek ustavi (I. točka izreka sklepa), sklenilo, da je upnik dolžan dolžnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti stroške ugovornega postopka v višini 931,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka sklepa), predlog dolžnice za povrnitev stroškov v znesku nad 931,11 EUR zavrnilo (III. točka izreka sklepa) in odločilo, da upnik sam nosi stroške priglašene v vlogah z dne 4. 3. 2016 in 14. 11. 2017 (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje upnik. Kot bistveno navaja, da pri izgradnji dovozne poti, kot je bila ta izgrajena, ne gre za minimalna in neznatna tehnična odstopanja, saj bi v tem primeru pravdno sodišče motenjsko tožbo zavrglo ali zavrnilo. Ne more iti za neznatno odstopanje, saj je po zaključku del 2. 9. 2016 cesta ožja po vsej dolžini za en meter, ker se ne bi zgodilo, če bi bila dela izvedena v skladu s sodbo in skico. En meter ceste po širini pa vpliva na rabo. Obveznost je potrebno izpolniti tako, kot jo določa sodna odločba. Ne drži, da je bila drugačna rešitev tehnično neizvedljiva in tudi če bi to držalo, da upnik ni upravičen do sodnih penalov. Šele na podlagi motenjske tožbe in posledično sodbe je dolžnica zaključila z deli in neposegi v parcelo upnika, do takrat pa sklepa o določitvi penalov ni spoštovala. Sklicuje se na sklep VSL II Cp 2100/93. Situacija je primerljiva, kot če bi dolžnik naredil le 3/4 dolžne fasade. Upnik je ves čas nasprotoval posegom v njegovo nepremičnino. Da dela niso izvedena v skladu s sodbo, je potrdil izvedenec geodetske stroke A. A. in izvedenec dr. B. B., ki si je hkrati prihajal v nasprotje s sam s sabo, ko je navedel, da je bil poseg narejen v skladu s sodbo iz leta 2007, kasneje pa da obstajajo razlike med njegovim predlogom sanacije in končno izvedbo. Poleg tega s sodbo ni bil seznanjen. Zato je bil tudi postavljen izvedenec C. C., ki je podal bolj strokovno mnenje, ta pa je ugotovil, da poseg ni bil v skladu s sodbo in da kamnita zložba ni bila nujno potrebna pri izgradnji te ceste. Tako ne drži, da so se na podlagi mnenj ugotovila izključno določena manjša odstopanja v sami tehnični izvedbi dovozne poti. Če bi bil namen sodbe le zagotovitev dostopa upnika, bi sodišče izreklo le to. Upnik ne more zlorabiti pravice, saj je višina penalov omejena na znesek 2.086.463,03 EUR. Sodišče praktično ne omeni, da je razlika tudi v kamniti zložbi, ki je povzročila zmanjšanje širine dostopne poti za en meter. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V danem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izvršljivega sklepa o določitvi sodnih penalov opr. št. In 850/2008 z dne 20. 5. 2009 zoper dolžnico dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve iz naslova sodnih penalov v znesku 1,049.000,00 EUR in stroškov predloga za izvršbo. Dolžnica izvršbi nasprotuje, saj je ugovarjala, da je obveznost po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 119/2007 v celoti izpolnila dne 17. 3. 2010. Med strankama ni sporno, da je dolžnica uredila upniku dovozno pot ter s tem dostop do njegove nepremičnine, temveč je sporno, ali je ta izpolnitev pravilna glede na citirano sodbo. Skladno z le-to je morala dolžnica urediti dostop na parcelo upnika št. 1 k.o. X z dovozne poti, ki poteka od vzhodne servisne ceste rekonstruirane ceste 10 ter v nadaljevanju ob Cesti v L., tako da je bila dolžna dovozno pot od profila 167 do profila 172 znižati tako, da se bo niveleta dovozne poti znižala na prvotno višino terena (pred zgraditvijo dovozne poti) + 30 cm, v profilu 170 pa v skladu z izvedenskemu mnenju doc. dr. B. B. z dne 14. 7. 2007 priloženo prilogo št. 2, ki predstavlja sestavni del sodbe, za približno meter, ob tem pa rob novega vozišča dovozne poti odmakniti od temelja protihrupne stene vsaj za 30 cm ter na tej površini izvesti kadunjasti jarek.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ugoditvi dolžničinemu ugovoru oprlo zlasti na izvedenski mnenji izvedencev dr. B. B. in C. C., ki sta bili izdelani v motenjskem sporu med strankama pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I P 3178/2009 (oziroma po razveljavitvi prvostopenjskega sklepa, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, opr. št. I P 841/2015). Ugotovilo je, da iz mnenja izvedenca dr. B. B. izhaja, da je dolžnica v celoti sledila sodbi, razlika pa je nastala v delu, kjer je bilo potrebno s podporno konstrukcijo zagotoviti stabilnost cestnega telesa Ceste in protihrupne ograje ob njej, da je dolžnica poseg obravnavala strokovno pravilno, na zaslišanju pa je izvedenec še pojasnil, da je razlika še v prečnem nagibu ter ureditvi odvodnjavanja na drugi strani dovozne poti. Prav tako je sodišče ugotovilo, da iz mnenja izvedenca C. C. izhaja, da do tehničnih razlik prihaja pri izvedbi kadunjastega jarka, ki bi po sodbi moral potekati ob temelju protihrupne ograje, vendar je dolžnica slednje izvedla na drugi strani cestišča. Naklon dovozne ceste je bil namreč izveden obratno. Nadaljnja razlika je bila po mnenju izvedenca posledica poglobitve nivelete ceste, saj je bila zaradi poglobitve nivelete oslabljena opora temelja protihrupnega zidu, zato se je načrtovalec poglobitve odločil za razširitev opore z masivnim kamnitim zidom. Iz izvedenskih mnenj po presoji sodišča tako jasno izhaja, da je pri izvedbi dovozne poti prišlo do odstopanj, saj je razlika v dodatni kamniti zložbi, naklonu dovozne ceste in posledično izvedbi odvodnjavanja na drugi strani dovozne poti. Glede na obe izvedenski mnenji je sodišče prvo stopnje ocenilo, da je bil drugačen tehnični poseg dolžnice praktično neizogiben ter da ni bistveno, ali je dolžnica izvedla drugačen naklon in odvodnjavanje ob upnikovi nepremičnini. Zaradi minimalnih tehničnih odstopanj namreč ni ovirana ali onemogočena običajna raba, saj je izvedenec B. B. poseg ocenil kot strokovno izvedenega, z visokim okoljskim nivojem, ki bo trajno v korist upnika, pri čemer ima sedaj upnik celo boljši dostop, kot pred začetkom gradnje nove Ceste. Poleg tega upnik nikoli tekom postopka niti ni zatrjeval, da tehnična odstopanja v izvedbi dovozne poti onemogočajo temeljni namen sodbe. Dolžnica je obveznost tako izpolnila. Podredno je sodišče ocenilo še, da upnik zlorablja svojo pravico, saj je namen sodbe dosežen (primeren, neoviran in funkcionalen dostop do nepremičnine dolžnika), namen upnika pa je očitno le bogatenje na račun dolžnice. Višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje za pravilno.

8. Bistvo spora v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 119/2007 je bilo ureditev dostopa na parcelo upnika z znižanjem dovozne poti na prvotno višino terena in ureditvijo vozišča. _Predmet obveznosti v danem primeru je bil torej zgraditev (nove) dovozne ceste, s čimer naj bi se upniku s te ceste omogočil dostop na njegovo parcelo._ Cesta je površina, omejena z mejo cestnega sveta, ki jo lahko uporabljajo vsi ali pa le določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (peta točka prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1)). Cesta je torej površina v splošni rabi (gre za infrastrukturni objekt javnega pomena), pri čemer je namen dostopne ceste povezovanje z večjimi cestami. Ceste morajo biti zgrajene skladno s pravili stroke, tako da je zagotovljen njihov namen, funkcionalnost, varnost, v konkretnem primeru pa mora cesta, ki jo je bila dolžnica dolžna zgraditi, upniku zagotavljati tudi primeren, funkcionalen dostop do njegove nepremičnine.

9. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, po katerem izvršilno sodišče upniku ne more prisoditi kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti ter vanj posegati. Izvršilni postopek je v tem smislu res namenjen le realizaciji upnikove terjatve, ki je ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku, vendar pa to ne pomeni nujno, da morajo biti tudi nedenarne obveznosti brez izjeme izpolnjene dobesedno tako, kot se glasijo, ampak je treba ustrezno upoštevati tudi namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti (primerjaj sklep VSL I Ip 3785/2007). Razlagi izrekov sodbe se v praksi ni vedno mogoče izogniti (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-1004/11). Zlasti kadar je predmet obveznosti storitev, ki je po naravi stvari tehnično zahtevna in podvržena zapletenim pravilom stroke, pri čemer vsi tehnični detajli izvedbe vnaprej, zaradi narave stvari, ne morejo biti znani ali pa bi njihovo poznavanje predstavljalo nesorazmerno visoke stroške (v primerljivih zadevah celo vnaprejšnja izdelava projekta za izvedbo, geološke raziskave...), izreka sodbe ni vedno mogoče razlagati dobesedno, saj tehnične podrobnosti izvedbe storitve ne predstavljajo bistva obveznosti. Tehničnim podrobnostim naj bi se sicer tudi v takih primerih čimbolj sledilo, vendar pa če temu ni povsem tako, to še ne pomeni, da obveznost ni izpolnjena. Ni torej utemeljena upnikova pritožbena navedba, da bi sodišče v primeru, če bi bil namen sodbe le zagotovitev dostopa upniku, sodišče izreklo le to - tak izrek bi bil pomensko preveč odprt in neizvršljiv. Dani situaciji tudi ni primerljiva izdelava 3/4 dolgovane fasade - takšna fasada po naravi stvari ne bi služila svojemu namenu.

10. V konkretnem primeru je torej treba upoštevati naravo stvari, ki je predmet obveznosti in upnikov interes v zvezi z namenom uporabe stvari, t.j. ali ima zgrajena (javna!) cesta lastnosti, ki ustrezajo običajni rabi - ali ima običajne lastnosti, med katere sodijo zlasti lastnosti, ki so določene s tehničnimi in drugimi predpisi oziroma jih opredeljujejo pravila stroke. Pri tem je kot bistveno potrebno upoštevati tudi, da dolžnica ni smela zgraditi ceste, ki pravilom stroke ne bi ustrezala in ki bi zato ogrožala splošno varnost, tako uporabnikov dostopne ceste, kot uporabnikov štiripasovnice ob njej. Če bi bilo izrek sodbe treba razlagati in izpolniti dobesedno, bi ob tem lahko trčili ob situacijo, ko bi bil predmet obveznosti po sodbi lahko celo nedopusten ter bi lahko v poštev prišla presoja odreka izvršljivosti sodbi kot celoti.

11. Predmet tožbenega zahtevka v motenjski pravdi ni bila ugotovitev, ali je obveznost po sodbi izpolnjena, zato ne vzdrži pritožbena navedba, da bi v primeru, da gre zgolj za minimalna tehnična odstopanja, sodišče motenjsko tožbo zavrglo ali zavrnilo. Tudi navedba, da ne more iti za takšno odstopanje, ker je cesta ožja za en meter, ni utemeljena, saj niti v sami sodbi niti na skici izvedenca B. B. ni navedeno, kako široka mora le-ta biti. Bistveno je, ali cesta ustreza pravilom stroke, da temu ni tako, pa upnik niti ne zatrjuje. Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da upnik nikoli tekom postopka ni trdil, da cesta, kot je izgrajena, ni funkcionalna in da ni skladna s pravili stroke, šele v pritožbi upnik prvič (torej prepozno in neupoštevno - prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in tudi sicer pavšalno navede, da po izvedbi vseh del zmanjšana širina ceste vpliva na rabo (v vlogi z dne 14. 11. 2017 trditev o vplivu na rabo upnik ni podal). Hkrati si v pritožbi upnik prihaja tudi v nasprotje, saj po drugi strani trdi, da je dolžnica šele na podlagi motenjskega sklepa zaključila z deli, do takrat pa ni spoštovala sklepa o določitvi sodnih penalov, torej trdi ravno obratno kot ravnokar navedeno, da je po zaključku del dolžnica spoštovala sklep o določitvi sodnih penalov. Višje sodišče pa iz v tem sklepu pojasnjenih razlogov pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je dolžnica obveznost izpolnila že 17. 3. 2010. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni niti omenilo, da je razlika v izvedbi tudi v kamniti zložbi, ker sama širina ceste v izvršilnem naslovu ni opredeljena, pa se o navedbi, da je cesta zgolj "ožja", niti ni bilo dolžno opredeljevati.

12. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je izvedenec B. B. v svojem mnenju, ki ga tudi višje sodišče ocenjuje za strokovno pravilnega in prepričljivega, navedel, da je dolžnica poseg obravnavala strokovno pravilno, dovoz do parcele upnika je sedaj mnogo boljši, kot prvotni, preureditev dostopa pa je izvedena dobro in v celoti v korist upnika. Tudi izvedenec C. C. v svojem mnenju ni navedel, da cesta kot taka ne bi bila izvedena strokovno. Oba izvedenca sta v mnenjih tudi navedla, da je bila izgradnja kamnite zložbe potrebna zaradi zagotovitve stabilnosti cestnega telesa Ceste (izvedenec B. B.) oziroma razširitve opore temelja protihrupnega zidu, ki je bila zaradi poglobitve nivelete oslabljena (izvedenec C. C.). Res je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvedenec C. C. na zaslišanju sicer dejal, da izvedba kamnite zložbe ni bila nujno potrebna (kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju je izpovedal, da razkriti temelj "ni lep za pogled, je neraven, neokusen"), pri čemer ni z ničemer pojasnil, zakaj je na zaslišanju svoje prvotno mnenje spremenil. Navedeno pa v tem delu vzbuja dvom v verodostojnost prav navedenega izvedenca. Dvoma v verodostojnost izvedenca B. B., ki v pisnem mnenju in na ustnem zaslišanju ni navajal nasprotujočih si stališč, pa upnik ni uspel izpodbiti. Izvedenec B. B. (njegova skica je sestavni del sodbe) je sicer v pisnem mnenju res navedel, da so bila dela izvedena v skladu s sodbo in hkrati pojasnil, v čem so (tehnične) razlike, vendar pa je navedeno razumeti z gledišča gradbenega strokovnjaka, ki je presojal strokovnost izvedbe nove ceste in ne pravno vprašanje skladnosti opravljene izpolnitve s pomenom izreka izvršilnega naslova. Povsem običajno je, da izvedenec po izdaji sodbe z le-to ni bil seznanjen, mu je pa le-to predočilo sodišče na zaslišanju. Poleg tega upnik tudi z ničemer ni izkazal, da naj bi bil novi izvedenec postavljen zaradi neseznanjenosti prvega izvedenca s sodbo. Končno višje sodišče še pojasnjuje, da izvedenec A. A. v motenjski pravdi ni imel naloge ugotavljanja skladnosti izvedbe s sodbo, temveč ali je prišlo do motenja posesti upniku in njegovo mnenje vsebinsko v tej zadevi ni uporabljivo, saj na tako vprašanje ne odgovarja.

13. Tudi po presoji višjega sodišča so ugotovljena odstopanja majhna in zgolj tehnične narave. Kakšna ta odstopanja so, v zadevi niti ni sporno, višje sodišče pa sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je obveznost po sodbi v objektivnem smislu izpolnjena, pri čemer bi bila izpolnitev, ki bi dobesedno sledila izreku sodbe, nedopustna zaradi ogrožanja varnosti in stabilnosti tako cestnega telesa Ceste, kot dostopne ceste. Kakšna bi bila drugačna možna tehnična rešitev, ki bi izreku sledila dobesedno, a bi bila ta vseeno strokovno pravilna in zagotavljala varnost, pa ne pove niti upnik, ki glede na vse navedeno tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sklep VSL II Cp 2100/93, skladno s katerim bi dolžnica lahko postala prosta obveznosti le, če bi se z upnikom dogovorila za spremembo svoje obveznosti v drugačno obveznost. 14. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz navedenih razlogov, se do stališča sodišča prve stopnje glede zlorabe pravice in upnikovih pritožbenih očitkih v zvezi z le-tem višje sodišče ni opredeljevalo. Prav tako pa za presojo pravilnosti odločitve, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pravno pomembno, da je upnik nasprotoval posegom v njegovo nepremičnino (navedeno je bilo pravno pomembno v motenjskem sporu), zato se višje sodišče tudi o tej upnikovi pritožbeni navedbi ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru, je pravilna tudi odločitev v zvezi s stroški ugovornega postopka (II. in IV. točka izreka sklepa).

15. Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).