Jedro

Sodišče prve stopnje je tako dolžniku dalo možnost, da se naroka udeleži, ki pa je ni izkoristil. Glede na razglašeno epidemijo je sicer sodišče prve stopnje ravnalo manj strogo in ni opravilo razpisanih narokov, za katere sicer ni bila izkazana opravičena odsotnost. Vendar pa je na drugi strani treba upoštevati tudi (ustavne) pravice upnika do zasebne lastnine (pravica do plačila terjatve je del te ustavne pravice) in tudi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, za upravitelja imenovalo A. A. in ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker je narok izvedlo v odsotnosti dolžnika oziroma njegovega pooblaščenca in ni obravnavalo njegovih navedb in dokazov iz ugovora, s katerimi je nasprotoval legitimaciji predlagatelja in zatrjevani insolventnosti. Dolžnik je sodišče 6. 2. 2021 obvestil o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), ta mu je bila odobrena s sklepom z dne 15. 2. 2021, kljub temu pa je sodišče prve stopnje 10. 2. 2021 opravilo narok, ki je bil prej sicer večkrat preložen zaradi zdravstvenih težav dolžnika. Tako tudi ni upoštevalo lastnega poziva z dne 21. 1. 2021. Z izvedbo naroka v nenavzočnosti dolžnika ali njegovega pooblaščenca je sodišče dolžniku vzelo pravico do obravnavanja.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, da je bil narok pravilno izveden, dolžnik je bil opozorjen, da narok ne bo preložen, svojega izostanka pa niti ni opravičil. Dolžnik ni podal konkretnih navedb, katerih navedb in dokazov sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Insolventnosti dolžnik sploh ni ugovarjal, saj je ugovarjal le, da je predlog preuranjen in višina terjatve sporna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje najprej razpisalo narok za začetek postopka osebnega stečaja za dne 28. 8. 2020. Zaradi predložitve zdravniškega potrdila je narok preklicalo in ga razpisalo za dne 7. 10. 2020, ko je bil ta zaradi predložitve zdravniškega potrdila in opravičila dolžnika ponovno preklican. Nato je razpisalo še naroka za dne 18. 11. 2020 in 23. 12. 2020, ki ju je prav tako preklicalo, ker je dolžnik sporočil, da se slabo počuti, zdravniškega potrdila pa ni predložil. Za zadnji razpisani narok – 10. 2. 2021 – je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 21. 1. 2021 dolžnika izrecno opozorilo, da naroka ne bo več preložilo, iz zdravstvenih razlogov pa lahko narok prekliče le, če je bolezen nenadna in nepredvidljiva ter dolžniku onemogoča prihod na sodišče, kar mora biti dokazano s predpisanim zdravniškim potrdilom. Razložilo je tudi, da pravica do sodelovanja na naroku ni absolutna in zakaj je tako. Pozvalo ga je, naj si postavi pooblaščenca, če bo zaprosil za BPP, pa naj sodišče o tem obvesti, vendar bo tudi v primeru dolžnikove odsotnosti narok izveden. To obvestilo je dolžnik prejel 25. 1. 2021. Dolžnik je z dopisom, ki ga je sodišču prve stopnje poslal 6. 2. 2021, to pa ga je prejelo 9. 2. 2021, torej en dan pred narokom, sodišče prve stopnje obvestil, da je vložil prošnjo za dodelitev BPP. Sodišče prve stopnje je nato razpisani narok opravilo, kar je vse razložilo v izpodbijanem sklepu. Dolžnik se tega naroka ni udeležil, prav tako svojega izostanka ni opravičil. 6. Sodišče prve stopnje je tako dolžniku dalo možnost, da se naroka udeleži, ki pa je ni izkoristil. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi upnik, pravica do udeležbe na naroku ni absolutna. Že tako ali tako je sodišče dva naroka preklicalo, ne da bi dolžnik sploh predložil kakšno zdravniško opravičilo. Tudi zdravniški opravičili, ki ju je predložil za prva dva preklicana naroka, pa nista izkazovali nenadnosti in nepredvidljivosti bolezni. Glede na razglašeno epidemijo je sicer sodišče prve stopnje ravnalo manj strogo in ni opravilo razpisanih narokov, za katere sicer ni bila izkazana opravičena odsotnost (primerjaj drugi odstavek 115. člena ZPP). Vendar pa je na drugi strani treba upoštevati tudi (ustavne) pravice upnika do zasebne lastnine (pravica do plačila terjatve je del te ustavne pravice) in tudi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Dolžnik je bil opozorjen, da narok z dne 10. 2. 2021 ne bo preklican, kljub temu je šele 11 dni po prejemu opozorila zaprosil za BPP. Da je bila odločba o odobritvi BPP izdana šele 15. 2. 2021, torej po izvedenem naroku, je posledica tega, da je dolžnik s tem odlašal. Takemu ravnanju dolžnika, ob dejstvu, da je bil narok prvič razpisan pol leta pred izvedenim narokom, glede na navedene pravice upnika sodišče ne sme nuditi pravnega varstva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo razpisani narok z dne 10. 2. 2021, ki se ga dolžnik ni udeležil, prav tako pa svojega izostanka ni opravičil in preložitve naroka niti ni predlagal. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo tudi v skladu s svojim opozorilom z dne 21. 1. 2021 in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Pritožnik niti ne navaja, katerih zatrjevanih dejstev naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje povzelo vse navedbe dolžnika iz ugovora proti upnikovemu predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, na vse pa je tudi odgovorilo; vpogledalo je tudi predložene listine – dolžnik je k ugovoru priložil le odredbo o prodaji premoženja v izvršilnem postopku, ni pa predložil nikakršnih dokazil o plačilih. Poleg tega dolžnik niti ni zatrjeval, da je bila upnikova terjatev v celoti plačana, zato se ob dejstvu, da dolžnik ne zanika obstoja terjatve, le višina naj bi bila pretirana, višje sodišče strinja s tem, da je upnik izkazal procesno legitimacijo v smislu četrtega odstavka 232. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Kreditna pogodba je bila odpovedana že leta 2011, zato je jasno, da dolžnik s plačilom zamuja več kot dva meseca. Dolžnik svoje insolventnosti niti ne zanika in je ni zanikal niti v ugovoru. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da je dolžnik insolventen, saj domnevnih baz, na katerih je upnik utemeljeval njegovo insolventnost, niti ni zanikal, poleg tega pa se upnik že od leta 2012 trudi za poplačilo terjatev v izvršilnih postopkih. Zato ni jasno, na kaj naj bi sodišče prve stopnje ne odgovorilo. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je izčrpna in vsebuje vse potrebne razloge za odločitev, ki jih dolžnik niti ne izpodbija. Pripomniti velja, da je sodišče prve stopnje (tako kot je tudi prav) kljub dolžnikovi odsotnosti z naroka odgovorilo na vse njegove navedbe. Pravilno je tudi pojasnilo, da si upnik lahko sam izbere postopek, v katerem bo prišel do poplačila svoje terjatve.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.