Jedro

En sam delavec razopažanja ne more opraviti na način, kot ga je opisal izvedenec gradbene stroke v svojem izvedeniškem mnenju in se zato tožnikov nepravilen način razopaževanja ne izkaže kot odločilen vzrok za nastanek nesreče. Tožnikovo ravnanje je sicer predstavljalo neposreden vzrok za nesrečo, vendar pa je razporeditev le tožnika na to delo predstavljalo pogoj, da je do nesreče sploh lahko prišlo.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne.

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 58.191,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 304,1 EUR od 15.06.2000 do plačila 304,1 EUR od 15.07.2000 do plačila 270,28 EUR od 15.08.2000 do plačila 286,19 EUR od 15.09.2000 do plačila 272,96 EUR od 15.10.2000 do plačila 274,28 EUR od 15.11.2000 do plačila 277,89 EUR od 15.12.2000 do plačila 256,37 EUR od 15.01.2001 do plačila 271,49 EUR od 15.02.2001 do plačila 256,93 EUR od 15.03.2001 do plačila 270,45 EUR od 15.04.2001 do plačila 240,15 EUR od 15.05.2001 do plačila 251,1 EUR od 15.06.2001 do plačila 256,65 EUR od 15.07.2001 do plačila 256,65 EUR od 15.08.2001 do plačila 274,62 EUR od 15.09.2001 do plačila 256,1 EUR od 15.10.2001 do plačila 248,97 EUR od 15.11.2001 do plačila 500,75 EUR od 15.12.2001 do plačila 500,75 EUR od 15.01.2002 do plačila 500,75 EUR od 15.02.2002 do plačila 500,75 EUR od 15.03.2002 do plačila 500,75 EUR od 15.04.2002 do plačila 500,75 EUR od 15.05.2002 do plačila 374,75 EUR od 15.06.2002 do plačila 307,27 EUR od 15.07.2002 do plačila 300,1 EUR od 15.08.2002 do plačila 316,9 EUR od 15.09.2002 do plačila 325,62 EUR od 15.10.2002 do plačila 325,62 EUR od 15.11.2002 do plačila 434,1 EUR od 15.12.2002 do plačila in od zneska 47.988,65 EUR od dneva izdaje sodbe do plačila.

Kar je tožnik zahteval več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh pravdne stroške v znesku 2.794,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila." V ostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 627,10 EUR in revizijske stroške v znesku 618,68 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik se je 22.4.2000 poškodoval na delu, ko je pri razopažanju utrpel hude poškodbe glave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 50% soodgovoren za nastanek delovne nesreče in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 6.972.519 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo je tožeča stranka vložila iz "vseh revizijskih razlogov". Po njenem mnenju je sodišče tožnika zmotno spoznalo kot sokrivega za nesrečo pri delu. Ker je delovodja opravo strokovnega in zahtevnega dela (razopažanje), ki bi ga moralo opravljati več delavcev, odredil le tožniku, se izkaže, da le-ta naročenega dela ni mogel opraviti po predpisih. Navaja, da mu izpodbijanje punt ni dokazano, saj delovodji A. ne gre verjeti, ker je s svojim pričanjem razbremenjeval sebe ter varoval svoje delovno mesto. Nepravilen je zaključek sodišča, da je glavni vzrok za nastalo škodo tožnikovo nepravilno delo, še posebej ob mnenju izvedenca, da se razopažanje vedno opravlja v nasprotju s pravili stroke. Če delodajalec torej za takšno prakso ve, potem je podana njegova odgovornost, saj v primeru, da bi delo organiziral tako, kot je potrebno in angažiral potrebno število delavcev, tožnik sploh ne bi prišel v situacijo, da bi moral delati v nasprotju s pravili stroke. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista upoštevali nespornega dejstva, da tožnik poškodb glave ne bi utrpel, če bi nosil zaščitno čelado, na gradbišču pa zaščitnih čelad sploh ni bilo.

Tudi v primeru, da je tožnik sokriv za nesrečo, pa je njegov prispevek manjši od ugotovljenega, pri čemer se revident sklicuje na ugotovljene kršitve, ki bremenijo delodajalca. Izpodbija tudi višino odškodnine, ki sta mu jo sodišči prisodili iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti in se v zvezi s tem sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke. Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je revizijo vložila iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da tožniku kritičnega dne razopaževanje ni bilo naročeno in da se je dela lotil na lastno iniciativo, nestrokovno in brez uporabe zaščitnih sredstev. Tožnika je k prenehanju razopaževanja pozval delovodja gradbišča, a tožnik njegovega navodila ni upošteval. Škoda izvira izključno iz tožnikovega dejanja, ki se je štel za specialista za razopaževanje. Pritožbeno sodišče je v premajhni meri upoštevalo, da tožnik ni govoril resnice, ko je zatrjeval, da se ne spomni, kako je do nesreče prišlo. Toženec nepredvidljivega dejanja tožnika ni mogel pričakovati in je zato materialnopravno zmoten zaključek sodišč, da tožena stranka za nesrečo odgovarja do 50%. Revident izpodbija tudi višino nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi pritožbi tožene stranke in tožniku naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Reviziji sta bili na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) vročeni nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke ni utemeljena, revizija tožeče pa je delno utemeljena.

Del neizpodbojno ugotovljenega dejanskega stana (tretji odstavek 370. člena ZPP) tvorijo naslednje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: - delovodja toženca S. A. je tožniku naročil, naj odstrani vse punte in opaž; - tožnik je punto zbijal tako, da jo je z manjšim lesenim tramom tolkel po spodnjem delu, pri čemer je zdrsnila s podstavka in padla na tožnika; - tožnik je bil za takšno delo usposobljen in ga je že večkrat opravljal; - izvedenec gradbene stroke zaključi, da v primeru pravilne demontaže do nesreče praviloma ne bi prišlo; - tožena stranka je kršila 5. in 16. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS št. 56/99), saj delodajalec ni izvajal ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu in delavci na gradbišču niso imeli na razpolago zaščitnih čelad.

Neupoštevne so vse tiste revizijske navedbe, s katerima revidenta izpodbijata ali relativizirata ugotovljeno dejansko stanje (z navedbami, da ni dokazano, da je tožnik razopaževanje opravil na ugotovljen način, da mu tožena stranka oprave tega dela sploh ni naročila, oziroma da ga je pozvala, da naj z delom preneha). Revidenta izpodbijata dokazno oceno tudi iz razloga, ker naj bi bila izkazana neresnicoljubnost tožeče oziroma tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje celovita, argumentirana, skladna in jasna. Sodišče prve stopnje je na strani 6 obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je glede načina razopaževanja verjelo toženi stranki, kar je tudi sicer podprto z zaključki izvedenca gradbene stroke (da se v praksi na gradbiščih razopaževanje s "spodbijanjem kovinskih podpornikov dogaja, ker je enostavnejše in hitrejše"). Revizijska navedba tožene stranke glede (ne)verodostojnosti izpovedb tožnika ni utemeljena. Da se tožnik ni spomnil, kako je do nesreče prišlo, ne omaje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je bilo tožniku razopaževanje naročeno ter da delavci na gradbišču zaščitnih čelad niso imeli na razpolago. Sodišče je v dokaznem postopku do takšnih ugotovitev prišlo tudi na podlagi v postopku zaslišanih prič ter argumentirane in logične dokazne ocene (da je tožnik razopaževanje natančno opisal ter da življenjsko gledano ni prepričljiva trditev tožene stranke, da se je tožnik razopaževanja lotil na lastno iniciativo).

Po presoji revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za oprostitev odgovornosti tožene stranke oziroma za ugotovitev prispevka oškodovanca. Pravilno je izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da delo na gradbišču predstavlja nevarno dejavnost. Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Nevarna dejavnost je lahko nevarna tudi ne glede na način izvajanja. Še tako skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in povzroči škodo. Porazdelitvi rizika nastanka škode v takšnih primerih ustreza princip, po katerem za škodo odgovarja tisti, ki je povzročil potencialno nevarnost za življenje in okolje, bodisi da se sam ukvarja z nevarno dejavnostjo bodisi da ima od takšne dejavnosti korist. Kot sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, v konkretnem primeru niso bile izpolnjene predpostavke za oprostitveni razlog iz drugega odstavka 177. člena ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ravnanje oškodovanca, ki ga obratovalec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti). Ker je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost, je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in nepreprečljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak.

V reviziji tožnika je utemeljeno sklicevanje na dejstvo, da je temeljni vzrok za nesrečo pripisati odredbi delovodje, da tožnik sam opravi strokovno in zahtevno delo, ki bi ga moralo opravljati več delavcev hkrati, iz česar sledi, da je delovodja tožnika spravil v položaj, da naročenega dela ni mogel opraviti po predpisih (kot je to opisano v izvedenskem mnenju). Revizijsko sodišče se strinja z revizijsko trditvijo, da en sam delavec razopažanja ne more opraviti na način, kot ga je opisal izvedenec gradbene stroke v svojem izvedenskem mnenju in se zato tožnikov nepravilen način razopaževanja ne izkaže kot odločilen vzrok za nastanek nesreče. Tožnikovo ravnanje je sicer predstavljalo neposreden vzrok za nesrečo, vendar pa je razporeditev le tožnika na to delo predstavljalo pogoj, da je do nesreče sploh lahko prišlo. Ko gre za razumevanje vzročne zveze v pravu, pogoju lahko pripišemo pomen vzroka takrat, ko je po življenjskih izkušnjah sposoben povzročiti posledico, to je, ko utemeljimo, da je adekvaten posledici. To pa je tožeča stranka po prepričanju revizijskega sodišča v tem primeru izkazala. Delodajalec je bil dolžan delovni proces organizirati tako, da bi bili spoštovani vsi varnostni standardi, kar tudi pomeni, da bi moral razopaževanje odrediti več kvalificiranim delavcem in ne le enemu samemu.

Odgovor nadalje terja vprašanje, ali tožnik ni v ničemer prispeval k nastanku škodnega dogodka. Glavni očitek tožniku s strani sodišč prve in druge stopnje je bil, da se je dela lotil na neprimeren način. Glede na ugotovitev, da se je razopaževanje v praksi izvajalo na način, kot se ga je po ugotovitvah sodišč poslužil tožnik, upoštevaje zaključek revizijskega sodišča, da je odreditev takšnega dela le enemu delavcu predstavljal odločilen vzrok za nastanek nesreče, upoštevaje odsotnost zatrjevanj tožene stranke, da je bilo delo naročeno več delavcem ter da se je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik takšno delo opravljal že prej, revizijsko sodišče zaključuje, da tožniku prispevka k nesreči ni pripisati. Njegov napačen pristop k delu se v dokaznem postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ni izkazal za nerazumskega in nepričakovanega (navsezadnje je tudi izvedenec takšen način razopaževanja opisal kot pogost v praksi). Okoliščina, da tožnik razopaževanja ni opravljal na pravilen način, zato v obravnavanih okoliščinah ob ugotovljenih hudih kršitvah varstvenih predpisov s strani delodajalca ne opravičuje ugotovitve prispevka oškodovanca k nastali škodi, saj tega na pravilen način sam preprosto ni bil v stanju opraviti. Glede na tako presojo je revizijsko sodišče ugotovilo delno zmotno uporabo materialnega prava in je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo in spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, kot to izhaja iz izreka. Utemeljenost tožnikove revizije (v tem delu) je narekovala tudi spremembo višine premoženjske škode (povečanje za 50%), kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

Glede višine tožniku priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo sta reviziji pravdnih strank neutemeljeni. Sodišči prve in druge stopnje sta tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti na podlagi 200. in 203. člena ZOR priznali 1.669,17 EUR odškodnine, kar revizijsko sodišče glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera ocenjuje za primerno. Obravnavani primer je s tako prisojeno odškodnino v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretne zadeve sorazmerno umeščen v obstoječo sodno prakso. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo tožniku priznanih 37.556,33 EUR odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, da je tožnik zaradi nesreče invalid I. stopnje, da ni več sposoben za organizirano delo, je psihoorgansko spremenjen, ima patološki elektroencefalogram, preventivno jemlje zdravila proti epilepsiji, pri njem obstaja stalna nevarnost samopoškodb ob božjastnem napadu, je upočasnjen, vzkipljiv, nepotrpežljiv, zaradi česar ima probleme v družinskem in socialnem okolju, je po oceni revizijskega sodišča priznana mu odškodnina primerna in v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretne zadeve sorazmerno umeščena v obstoječo sodno prakso. Revizijsko sodišče ocenjuje glede na konkretne okoliščine primera in umestitev primera v obstoječo sodno prakso kot primerno tudi celotno prisojeno odškodnino v višini 69,6 povprečnih neto plač. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih sta bili v tem delu vloženi reviziji pravdnih strank, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba reviziji (v tem delu) na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrniti.

Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). V zvezi s stroški prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom glede na končni izid pravde uspela v 88%, kar pomeni, da je v tem odstotku upravičena do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih v znesku 866.932 tedanjih SIT - to je do zneska 762.900,16 tedanjih SIT; tožena stranka pa je temu ustrezno upravičena do povrnitve 12% njenih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih v znesku 777.701 tedanjih SIT - to je zneska 93.324,12 tedanjih SIT. Po medsebojnem pobotu je tožnik torej upravičen do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 669.576 tedanjih SIT oziroma sedaj 2.794,09 EUR. Tožnikovi stroški pritožbenega in revizijskega postopka pa so bili odmerjeni od zneska, s katerim je uspel v tem postopku z izrednim (in posledično rednim) pravnim sredstvom (glej odmeri na list. št. 114 spisa in list. št. 132 spisa). Materialnopravno pravilno in v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (PM, št. I/2006) je revizijsko sodišče o zapadlosti in o obrestih lahko odločilo le od zneskov stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, saj v ta del odločitve sodišča prve stopnje o stroških prvostopenjskega postopka na podlagi tožnikove revizije ni moglo posegati.