Jedro

Ukrepi po ZPND lahko dopolnijo ukrepe, ki so za varstvo žrtev nasilja določeni v drugih zakonih. Pripor po ZKP je le začasen, časovno omejen ukrep, katerega utemeljenost se v kazenskem postopku sprotno presoja in o njem odloča skladno z določili ZKP in tudi uporabljeno načelo sorazmernosti ne utemeljujejo zavrnitve predloga za izrek ukrepov po ZPND.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za izrek ukrepa prepustitve stanovanja v izključno uporabo na podlagi čl. 21 Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND – Ur. list RS, št. 16/2008).

Proti sklepu se predlagateljica po pooblaščenki pravočasno pritožuje.

Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njen predlog na podlagi čl. 21 ZPND zavrnilo. Predlagateljica je s predloženimi dokazi izkazala, da sta udeleženca tega postopka zakonca, da je predlagateljica žrtev nasilja nasprotnega udeleženca, zaradi česar je nasprotni udeleženec tudi v kazenskem postopku zaradi storitve več kaznivih dejanj nasilništva, katerih žrtev je predlagateljica. Poudarja, da zakon določa več ukrepov za zagotovitev varnosti žrtve in med njimi tudi predlaganega. Zakon izrecno določa, da se poleg ukrepov, ki jih določa ta zakon, uporabljajo tudi drugi ukrepi, določeni z drugimi zakoni. Po mnenju predlagateljice pa pripor, odrejen zoper nasprotnega udeleženca po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) ne more izključiti tudi izreka predlaganega ukrepa po ZPND. Navaja še, da je bila predlagateljica v tako slabem fizičnem in psihičnem stanju, da je bila njena začasna namestitev v domu oskrbovancev nujnost, vendar tam ni nameščena za stalno, prav tako pa je tudi pripor zoper nasprotnega udeleženca lahko vsak čas odpravljen. Tako predlagateljica nima nobene zagotovitve, da je varna pred nasiljem nasprotnega udeleženca, ki je lahko jutri spet prost in se bo po lastni izjavi takoj vrnil v stanovanje, ki je last predlagateljice in ponovno nadaljeval z nasiljem nad njo, kar traja že vrsto let in se stopnjuje tako, da je bilo v zadnjem času zaradi nasilja nasprotnega udeleženca ogroženo že življenje predlagateljice. Predlaga ugoditev predlogu in zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo glede na dejstvo, da je zoper nasprotnega udeleženca zaradi preprečitve njegove ponovitvene nevarnosti in zaradi zagotovitve varstva predlagateljice ter zaradi zavarovanja njene osebne integritete in zdravja že odrejen pripor kot najstrožji ukrep, s katerim se posega v človekovo osebno svobodo, zato predlagani ukrep prepustitve stanovanja v izključno uporabo v danih okoliščinah po presoji sodišča prve stopnje ni potreben. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na določilo čl. 1/(2) ZPND, ki določa, da se za preprečevanje nasilja v družini in za varstvo ter pomoč žrtvi poleg ukrepov, ki jih določa ta zakon, uporabljajo tudi ukrepi, določeni z drugimi zakoni in na njihovi podlagi izdanimi predpisi, kot tudi na načelo sorazmernosti, ki je opredeljeno v 5. čl. ZPND, ki določa, da so organi in organizacije dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njenih koristi in pri tem zagotoviti spoštovanje integritete žrtve. Po presoji sodišča prve stopnje pa je upoštevaje navedeno pravno podlago temeljni cilj, to je učinkovito varstvo predlagateljice pred nasilnim ravnanjem nasprotnega udeleženca, kar je tudi namen predlaganega ukrepa, glede na to, da se nasprotni udeleženec nahaja v priporu, že zagotovljen, pri čemer se je sodišče oprlo tudi na izjavo same predlagateljice, da ima, odkar se nasprotni udeleženec nahaja v priporu, pred njim mir, kot tudi na dejstvo, da je nameščena v D. N. P. v G. Zato je ocenilo, da glede na dane okoliščine dodatna zaščitniška intervencija v obliki izreka predlaganega ukrepa ni potrebna in bi bila v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Takšno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje in razloge za zavrnitev predloga pa pritožnica v pritožbi v konkretnem primeru utemeljeno graja.

Najprej je treba poudariti, da določilo čl. 1/(2) ZPND s tem, ko določa, da se za preprečevanje nasilja v družini in za varstvo ter pomoč žrtvi nasilja poleg ukrepov, ki jih določa ta zakon, uporabljajo tudi ukrepi, določeni z drugimi zakoni in na njihovi podlagi izdanimi predpisi, ne izključuje možnosti sočasnega izreka ukrepov, ki so za preprečevanje nasilja v družini in za varstvo in pomoč žrtvam predvideni v tem zakonu, z drugimi ukrepi, ki jih za tako varstvo predvidevajo drugi zakoni in predpisi. Nasprotno, ukrepi po tem zakonu lahko tudi dopolnijo ukrepe, ki so za varstvo žrtev določeni ali tudi izrečeni po drugih zakonih. Res je načelo sorazmernosti eno izmed temeljnih načel ZPND, ki ima dva pomembna cilja in sicer, da državne organe zavezuje, da žrtve ustrezno zaščitijo in poleg tega tudi, da tem organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oz. njihove medsebojne odnose. Načelo sorazmernosti pomeni sorazmernost posegov države v družino oz. razmerja med posamezniki glede na težo nasilnih dejanj, ki se odraža predvsem v stopnji ogroženosti žrtve. Težje oblike nasilja, ki se odražajo v večji ogroženosti žrtve, tako zahtevajo močnejši poseg.

Vendar pa zgolj dejstvo, da je nasprotni udeleženec zaradi nasilnih ravnanj zoper svojo ženo (predlagateljico) v priporu, na kar je sodišče prve stopnje oprlo zavrnitev predloga, ob navedenem in obrazloženem zato tudi ob upoštevanju načela sorazmernosti, ni zadosten razlog, ki bi narekoval zavrnitev predlaganega ukrepa predlagateljice po ZPND. Kljub temu namreč, da odvzem prostosti v obliki pripora predstavlja najstrožji ukrep, s katerim se poseže v človekovo svobodo, pa ne gre prezreti, da gre za začasen, časovno omejen ukrep, katerega utemeljenost se v kazenskem postopku sprotno presoja in o njem odloča skladno z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na kar smiselno utemeljeno opozarja tudi pritožnica. Enako utemeljeno pa ob tem opozarja tudi na dejstvo, da je njena namestitev v D. N. P. G. začasna. Vsega tega pa sodišče pri odločanju, tudi ko se je sklicevalo na načelo sorazmernosti, ni upoštevalo. Zato je iz razlogov, ki jih je navedlo, neutemeljeno zavrnilo predlagateljičin predlog.

Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča pa tako tudi ni presojalo obstoja predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izrek predlaganega ukrepa na podlagi določila čl. 21 ZPND (od pravočasnosti predloga, vsebinske in pri tem materialnopravne utemeljenosti predloga).

Zato je bilo pritožbi predlagateljice ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (čl. 24 ZPND v zvezi s čl. 37 ZNP v zvezi s čl. 355 in 365 tč. 3 ZPP). Sodišče prve stopnje bo o predlogu predlagateljice tako upoštevajoč že navedeno, moralo ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.