Jedro

V konkretnem primeru po presoji sodišča ni bil ugotovljen noben izmed razlogov, ki na podlagi ZNB dopuščajo opustitev obveznega cepljenja. Iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da bi tožničina mati zahtevala pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije, dodaten zdravstveni pregled hčere ali razgovor pred komisijo, pač pa je le navajala, da je hčerka zdrava in da bi cepljenja lahko negativno vplivala na njeno zdravje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje odločilo, da se pri deklici A.A., roj. 17. 12. …, cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip B s cepivom infanrix, Hib+IPV ali cepivom fentaxim, in ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali cepivom MMRVaxpro, ne opusti.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta starša deklice A.A. podala predlog za opustitev cepljenja svoje hčerke. S strani Ministrstva za zdravje, imenovana komisija za cepljenje, je proučila predlog za opustitev cepljenja in priloženo zdravstveno dokumentacijo. Pri tem se je usmerila na razloge za opustitev cepljenja, med katere se štejejo; alergije na sestavine cepiva, resen neželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva ter bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Ob upoštevanju vsega navedenega je komisija zaključila, da se pri deklici A.A. cepljenje zoper, v izreku te odločbe, navedene bolezni, ne opusti, saj v priloženi dokumentaciji ni našla zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja. Ob upoštevanju strokovnega mnenja komisije za cepljenje je bila izdana izpodbijana odločba.

Tožeča stranka navaja, da vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, ker ji ni bilo dokazano, da njen otrok ni alergičen na cepiva navedena v izreku odločbe. Poleg tega ne vidi razloga za cepljenje, saj z njim nikakor ne bi izboljšala zdravstvenega stanja hčerke. Meni celo nasprotno, da bi iz popolnoma zdravega otroka naredila bolnika, ki bi bil odvisen od farmacevtske industrije. Zato ne bo tvegala in dopustila izvedbe cepljenja, saj bi s tem tvegala otrokovo zdravje ali celo življenje. Kot drugi razlog za vložitev tožbe navaja njen sum in strah, če pa to dvoje obstaja, se cepljenja ne sme izvesti. Navaja še, da kot mati najbolje pozna svojega otroka, zato ve, da bi ji s cepljenjem povzročila nepopravljivo škodo. Meni še, da ni pravično, da se izvede cepljenje pri njeni hčerki samo zato, ker iz odločbe izhaja, da ji le to ne more škodovati. Glede na vse povedano zahteva, da se vsakršno cepljenje pri njeni hčeri opusti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka odgovora na odgovor tožene stranke ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) v členih 22.a do 22.č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. V drugem odstavku 22.a člena ZNB so taksativno našteti razlogi za opustitev cepljenja (alergija na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva ter bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem). Zdravnik, ki opravlja cepljenje mora s pregledom osebe, ki se cepi in z vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se lahko zdravstveno stanje take osebe trajno poslabšalo (prvi odstavek 22.a člena ZNB). Če ugotovi, da taki razlogi obstajajo, mora dati strokovno mnenje in obrazložen predlog za opustitev cepljenja, pri čemer je zdravstvena dokumentacija osebe njegov sestavni del (četrti odstavek 22.a člena ZNB). Ker lahko glede na določbo petega odstavka istega člena dajo predlog za opustitev cepljenja tudi starši, so tudi sami dolžni predložiti zdravstveno dokumentacijo, saj je ta sestavni del predloga. Po prvem odstavku 22.b člena pristojno ministrstvo tak predlog za opustitev cepljenja pošlje komisiji za cepljenje, ki mora preučiti predlog in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede ter opraviti morebitni razgovor s starši. Po oceni sodišča pride slednje zlasti v poštev tedaj, ko že iz same predložene zdravstvene dokumentacije ni nedvoumno razviden obstoj razloga za opustitev cepljenja oziroma, ko tega dvoma ni mogoče izključiti zgolj na temelju predloga in zdravstvene dokumentacije. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni niti v upravnem postopku niti v tožbi navajala katerega od razlogov iz 22.a člena ZNB, zaradi katerega bi bilo treba cepljenje njene hčere opustiti. Iz upravnega postopka in tožbe tudi ne izhaja, da bi zahtevala pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije, dodaten zdravstveni pregled hčere ali razgovor pred komisijo, pač pa le navaja, da je hčerka trenutno zdrava in da bi opravljena cepljenja lahko, po njeni oceni, negativno vplivala na njeno zdravje. Glede na povedano je tudi po mnenju sodišča, strokovna komisija za cepljenje pravilno izdala strokovno mnenje na temelju predloga za opustitev cepljenja in pridobljene zdravstvene dokumentacije deklice A.A. (tretji odstavek 32.c člena ZNB), na podlagi katerega pa je Ministrstvo za zdravje v skladu s prvim odstavkom 22.č člena ZNB izdalo pravilno in zakonito odločbo.

Ob povedanem sodišče še dodaja, da je cepljenje proti nalezljivim boleznim zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih, v obravnavanem primeru niso podani. Ustavno sodišče RS je namreč v odločbi št. U-I-127/01 (Ur.l. RS št. 25/2004) ocenilo, da bi opustitev obveznega cepljenja pomenila veliko tveganje, da bi v primeru, če bi zaradi tega stopnja precepljenosti padla pod kritično mejo, prišlo do ponovnega pojava nalezljivih bolezni in epidemij. Te posledice bi bile za zdravje oziroma življenje ljudi neprimerljivo večje, kot je tveganje za nastanek zdravstvenih težav, ki se le izjemoma pojavijo pri cepljenju. Zato je ocenilo, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posega v ustavne pravice posameznika zato obvezno cepljenje, kot ga določa ZNB, ni prekomeren ukrep. Korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širšo skupnost, tudi po presoji sodišča presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi pojavov tega ukrepa. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika pa Zakon o nalezljivih boleznih omogoča ugotavljanje utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja, ki pa v konkretni zadevi, niso bili ugotovljeni.

Glede na vse navedeno je sodišče, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.