Jedro

Zgolj z zatrjevanjem, da bo z izvršitvijo sporne odločbe porušena likvidnost in splošne trditve o negativnih posledicah izvršitve, za izdajo začasne odredbe ne zadostujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1498/2002-16 z dne 20.2.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, odloži izvršitev odločbe Carinskega urada L. z dne 17.5.2001, s katero ji je bilo naloženo plačilo carinskega dolga iz naslova posebnih uvoznih dajatev v višini 831.163,00 SIT ter davka na dodano vrednost v višini 69.969,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 69.člena ZUS, v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS, ker tožeča stranka ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni mogoče izkazati zgolj s sklicevanjem na težave v poslovanju, na verjetnost blokade računov in na posledice, ki jih takšno stanje prinaša po veljavni zakonodaji. Na podlagi predložene dokumentacije ni mogoče zaključi-ti, da so slabi poslovni rezultati posledica obveznosti po izpodbijanih odločbah, navedbe o neizterljivosti terjatev tožeče stranke do podjetja Z. d.o.o. pa so pavšalne in v celoti neizkazane. Tožeča stranka, ki je gospodarska družba, bi morala, v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) spremljati svojo likvidnost, poslovati po načelu likvidnega in solventnega stanja ter sprejemati ustrezne ukrepe ob nastopu nelikvidnosti oziroma prezadolženosti. Glede na prevladujoč j-avni interes v davčnih in carinskih zadevah, da se obvezna javna dajatev čimprej izterja, bi morala tožeča stranka za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe izkazati okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa. Takih okoliščin tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne izkazuje. Tehtanje javnega interesa je opravil že zakonodajalec, s tem, ko je v 20. členu Zakona o davčnem postopku in v 6.b členu Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ) predpisal, da pritožba zoper odločbo prve stopnje ne zadrži izvršitve odločbe oziroma, da so odločbe carinskih organov izvršljive takoj.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Navaja, da nastanek težav v poslovanju, ki jih ima, res ni neposredno povezan z obstojem spornega dolga. Pri tem opozarja, da ne gre le za dolg, ki je predmet te odločbe, temveč za 41 povsem enakih zadev, ki se vodijo pri istem organu. Sporen dolg več kot desetkrat presega normalne poslovne okoliščine ter normalen denarni tok ob normalnem poslovanju.

Izterjava dolga bi porušila njeno likvidnost. Ob ustrezni dokapitalizaciji, skladno z določbami ZFPPod in izdani začasni odredbi, bi stanje verjetno lahko -sanirala. Navaja, da se zaveda obveznosti, ki jih nalaga ZFPPod, vendar glede na tveganje izterjave spornega dolga, lastniki družbe niso pripravljeni dokapitalizirati. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je razlago prevladujočega javnega interesa oprlo na določilo 6.b člena CZ.

Strinja se, da je odložitev izvršbe v davčnih zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom, vendar je v obravnavanem primeru interes tožeče stranke močnejši od javnega interesa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke, da se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, pravilno presojalo glede na pogoje iz 1. odstavka 69. člena v povezavi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. Na podlagi 1. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS lahko tožnik zahteva, da se z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Tudi po presoji pritožbenega sodišča le zatrjevanje tožeče stranke, da bo z izvršitvijo sporne odločbe porušena njena likvidnost in splošne trditve o negativnih posledicah izvršitve, za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se zadrži izvršite-v sporne odločbe, ne zadostuje. Tožeča stranka bi morala v zahtevku za odložitev izvršbe utemeljiti okoliščine o nastanku težko popravljive škode. Konkretno bi morala navesti okoliščine, ki bi omogočale presojo o tem, da ji bo povzročena škoda, opredeljeno bi morala navesti zatrjevano škodo in izkazati, da jo bo težko popraviti. Tudi z listinami, ki jih je predložila (nepodpisana bilanca stanja in bilanca uspeha) in z navedbami o že slabem finanč-nem stanju, ki je posledica preteklih poslovnih dogodkov, ni dokazala, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeni ugovor o kršitvi določil materialnega prava ni utemeljen. Ob presoji, ali bi odložitev izvršbe nasprotovala javni koristi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 6.b člena CZ. V skladu z navedenim določilom so odločbe carinskih organov izvršljive takoj, razen v primeru, ko je s tem zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi določeno, da pritožba zadrži izvršitev odločbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je plačilo carinskega dolga splošna d-ružbena obveznost in je v javnem interesu, da se čimprej izterja. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršbe izpodbijane odločbe, tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala.

Pritožbene navedbe o vzrokih neizpolnjevanja obveznosti po ZFPPod na odločitev ne vplivajo. Pravila skrbnega finančnega poslovanja so določena v 2. poglavju ZFPPod in so za vsa podjetja obvezna.

Spoštovanje načela likvidnega in solventnega poslovanja, kapitalske ustreznosti ter sprejemanje ukrepov za zagotovitev kapitalske ustreznosti kapitalske družbe ni odvisno od tveganj, ki jih poslovanje prinaša, temveč je obveznost poslovati v skladu z določbami ZFPPod in poslovnofinančnimi načeli.

Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.