Jedro

Tožilstvo je pred izrekom sodbe predlagalo podaljšanje pripora z obrazložitvijo, da so še vedno podani razlogi iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP za podaljšanje pripora, zato bi se moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do tožilčevega predloga, česar pa z izpodbijanim sklepom ni storilo. Zmotno je stališče obtoženčevih zagovornikov, da je način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je z nepravnomočno obsodilno sodbo določilo sodišče prve stopnje, tipična alternativna kazen, ki se sistemsko lahko uvrsti med pogojno obsodbo in kazen zapora. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da Kazenski zakonik takšne razlage ne dopušča in je tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena, predvsem pa je tudi sodna praksa ni sprejela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom na podlagi 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor zoper obtoženega A. A. 14. 12. 2015 ob 15.30 uri odpravilo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zoper obtoženega pripor podaljša ali ga ponovno odredi.

3. Na pritožbo so odgovorili obtoženčevi zagovorniki iz Odvetniške pisarne … ter predlagali, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep o odpravi pripora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje po končanem predobravnavnem naroku za izrek kazenske sankcije obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen zapora v trajanju enega leta in šestih mesecev, ki se bo izvršila po sedmem odstavku 86. člena KZ-1 z delom v splošno korist. Glede na tako izrečeno kazen je sodišče prve stopnje po 361. členu ZKP pripor zoper obtoženega odpravilo.

6. Državna tožilka v pritožbi utemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov, zakaj je ocenilo, da razlogi za podaljšanje pripora iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ne obstajajo. Pravilno ugotavlja državna tožilka, da v nepravnomočni izrečeni obsodilni sodbi določen način izvršitve zaporne kazni ni zakonski razlog za odpravo pripora po 361. členu ZKP.

7. Tožilstvo je pred izrekom sodbe predlagalo podaljšanje pripora z obrazložitvijo, da so še vedno podani razlogi iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP za podaljšanje pripora, zato bi se moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do tožilčevega predloga, česar pa z izpodbijanim sklepom ni storilo. Zmotno je stališče obtoženčevih zagovornikov, da je način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je z nepravnomočno obsodilno sodbo določilo sodišče prve stopnje, tipična alternativna kazen, ki se sistemsko lahko uvrsti med pogojno obsodbo in kazen zapora. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da Kazenski zakonik takšne razlage ne dopušča in je tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena, predvsem pa je tudi sodna praksa ni sprejela.

8. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo utemeljeno pritožnica uveljavlja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.