Jedro

Revizijskih trditev o tem, da pritožbeno sodišče ni pravilno presodilo dokazov glede tistih dejstev, ki naj bi odločilno vplivala na ugotovitev prispevkov pravdnih strank k nastanku spornega premoženja, ni mogoče povezati z zatrjevano procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po svoji vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in gre tako za trditve v nasprotju s prepovedjo iz drugega odstavka 370. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da je stanovanje v stanovanjskem bloku na naslovu v Ljubljani, izključna last tožnice.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3.Tožnica je vložila revizijo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi zaradi revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revidentka se „v celoti sklicuje na obširne pritožbene navedbe, ki jih je drugostopenjsko sodišče v glavnem zaobšlo“. Stališče revidentke je, da je v postopku dokazala svoj izključni (ali pa vsaj pretežni) prispevek k nastanku spornega premoženja. Pritožbeno sodišče je „do skrajnosti zminimaliziralo“ prispevek tožnice in ni pravilno upoštevalo številnih predloženih dokazov. Takšno ravnanje sodišča naj bi predstavljalo zatrjevano procesno kršitev. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na delež vsakega zakonca na skupnem premoženju. Pri tem je pomembno tudi, da je sin pravdnih strank invalid in zanj skrbi tožnica.

4.Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ta pa nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

5.Revizijsko sodišče preizkusi sodbo pritožbenega sodišča le glede relevantnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih revident ustrezno konkretizira in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem ne upošteva revizijskih trditev o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zato tudi ne presoja pravilnosti dokazne ocene nižjih sodišč(1).

6.Revizijskih trditev o tem, da pritožbeno sodišče ni pravilno presodilo dokazov glede tistih dejstev, ki naj bi odločilno vplivala na ugotovitev prispevkov pravdnih strank k nastanku spornega premoženja, ni mogoče povezati z zatrjevano procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po svoji vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in gre tako za trditve v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Prav tako v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati revidentkinega sklicevanja na nekonkretizirane trditve v njeni pritožbi proti prvostopenjski sodbi.

7.Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo kriterije iz drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR in je tako materialnopravno pravilna odločitev o tem, kakšen je bil prispevek pravdnih strank k nastanku spornega premoženja. Pri tem je upoštevalo, da je tudi toženec imel dohodke, da je bil marljiv in prispeval ustrezen delež k ekonomskemu vzdrževanju družine, angažiral pa se je tudi v zvezi z domačimi opravili in varstvom otrok.

8.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov(2).

Op. št. (1): Primerjaj določbe 370. in 371. člena Zakona o pravdnem postopku. Op. št. (2): Primerjaj določbe prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP.