Jedro

Skrbnik zapuščine mora biti oseba, ki bo skrbela za zapuščino oziroma oseba, ki bo zastopala interese vseh dedičev. Iz namena instituta skrbnika zapuščine izhaja, da naj bi to nalogo opravljala oseba, ki bo nepristransko zastopala vse dediče.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

V tej zapuščinski zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom določilo za začasnega skrbnika zapuščine po pokojni E.A., zapustničinega vnuka I.A..

Proti temu sklepu se pritožujeta dedinji K.R. in E.A.. Prva navaja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje, preden je izdalo izpodbijani sklep, seznaniti s predlogom za postavitev skrbnika zapuščine. Postavljeni skrbnik (rojen 1938) je že več kot tri leta pokojni. Tudi če bi postavljeni skrbnik še živel, ni racionalno, da sodišče kot skrbnika postavi nekoga iz Nemčije, namesto nje, ki je tudi pripravljena biti začasni skrbnik in je iz Slovenije. Ta pritožnica tudi ne vidi nobene povezave med D.M. in pokojno E.A., poleg tega je bil v denacionalizacijski zadevi že postavljen skrbnik za posebne primere dr. E.P. iz L.. Nadalje pritožnica izraža pomisleke v primernost I.A., rojenega 1965. Pri tem pojasnjuje, da je slednji s pogodbo o zastopanju, ki jo je poslal v podpis pritožnici, želel pritožnico postaviti v podrejeni položaj, v katerem bi, glede na vsebino pogodbe, morala prositi za svoje pravice oziroma koristi. Po mnenju pritožnice tudi ni nobene ovire, da bi se med dediče razdelilo sredstva in obveznice, saj se glede teh ne more več nič spremeniti. Dedinja E.A. v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v že predhodno pravnomočno odločbo o postavitvi skrbnika, to je, E.P.. Tudi po mnenju te pritožnice ni sprejemljivo, da je imenovan za začasnega skrbnika zapuščine nekdo, ki ne živi v Sloveniji. Po njeni oceni je tudi nedopustno, da je sodišče prve stopnje za skrbnika imenovalo I.A. tudi glede tistega dela zapuščine, katere dedinja je pritožnica s svojo sestro K.R.. Smiselno navaja, da ni bilo pogojev za postavitev skrbnika zapuščine, ker so dediči znani in je znano njihovo prebivališče. Pritožbi sta utemeljeni.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi sta določbi 131. ter 192. člena Zakona o dedovanju (ZD). Če nastanejo težave pri prehodu zapuščine na dediče, je skladno s 131. členom ZD umestna določitev začasnega skrbnika zapuščine. Tudi kadar so dediči in njihovo prebivališče znani, je včasih treba urediti pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino, npr. izterjati terjatve, plačati dolgove, poskrbeti za redno upravo zapuščine, v imenu vseh dedičev začeti kakšen postopek pred sodiščem ali drugim organom in podobno. Po določbi 2. odstavka 192. člena ZD pa sodišče preden postavi začasnega skrbnika, če je to mogoče, glede osebe skrbnika, zasliši tiste, ki so upravičeni dedovati. Na predlog dedičev I.A., E.A. in M.G. je sodišče prve stopnje postavilo za začasnega skrbnika zapuščine po pokojni E.A., njenega vnuka I.A., o tem predlogu pa ni seznanilo (zaslišalo) dedinje K.R. in E.A.. Pritožbena navedba pritožnice K.R., da je postavljeni skrbnik že pokojni, ni utemeljena, saj je očitno, da je prišlo pri zapisovanju letnice rojstva postavljenega skrbnika (1938) do očitne napake in je pravilna letnica rojstva 1965, saj gre za vnuka zapustnice, I.A.. Tako napako lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi. V pritožbi obe pritožnici predvsem nasprotujeta osebi skrbnika, ki jo je v izpodbijanem sklepu postavilo sodišče prve stopnje, pritožnica K.R. poudarja tudi skrbnikovo pristranost, obe pa tudi dejstvo, da je bil v denacionalizacijskem postopku že postavljen skrbnik za posebne primere dr. E.P.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno take pritožbene trditve upoštevati, saj sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni z ničemer pojasnilo in utemeljilo, zakaj je za skrbnika zapuščine postavilo prav I.A.. Pritožnici utemeljeno poudarjata, da mora biti to oseba, ki bo skrbela za zapuščino oziroma oseba, ki bo zastopala interese vseh dedičev. Iz namena instituta skrbnika zapuščine izhaja, da naj bi to nalogo opravljala oseba, ki bo nepristransko zastopala vse dediče. Pritožnica K.R. navaja pomisleke zoper postavitev I.A. za skrbnika, ki se kažejo z izražanjem nezaupanja v njegovo ravnanje. Glede na to, da sodišče prve stopnje pred postavitvijo skrbnika zapuščine ni zaslišalo vse dediče, je ostalo nerazčiščeno vprašanje o primernost te osebe za skrbnika. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi določila 3. točke. 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločitev. Pred ponovnim odločanjem bo moralo zapuščinsko sodišče natančneje raziskati, ali je sedaj postavljeni skrbnik primeren za zastopanje interesov vseh dedičev. O njegovi primernosti bo zato treba zaslišati vse dediče in po potrebi za skrbnika imenovati osebo, ki ne bo povezana z nobenim od dedičev, obenem pa tako strokovno usposobljena, da bo lahko kvalitetno opravljala naloge skrbnika zapuščine. V tej smeri bi veljalo preučiti tudi druge pritožbene navedbe pritožnic, še posebej pa, da je bil v denacionalizacijskem postopku že postavljen skrbnik za posebne primere dr. E.P. in da je pritožnice K.R. tudi pripravljena opravljati nalogo začasnega skrbnika zapuščine.