Jedro

Javni razpis je izrecno določal, da je k vlogi za izplačilo sredstev treba priložiti pravnomočno uporabno dovoljenje. Ker tega dovoljenja tožnik vlogi ni priložil, je bila njegova vloga nepopolna. Zato je odločitev organa, da vlogo zavrže, zakonita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zavrgla zahtevek tožnika za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33150-41/2010/12 z dne 15. 3. 2011. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 31. 12. 2013 ob 16.42 uri vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev, ki pa ni bil popoln. V skladu z določili Javnega razpisa za ukrep 311: Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti (v nadaljevanju javni razpis) se šteje kot dokazilo o zaključku investicije pravnomočno uporabno dovoljenje. Navedeni pogoj pa mora biti izpolnjen ob oddaji zahtevka za izplačilo. Agencija je zato na pristojni Upravni enoti v Slovenj Gradcu zaprosila za podatke o izdaji uporabnega dovoljenja za objekt, za katerega je vlagatelj vložil zahtevek za izplačilo sredstev. Iz odgovora upravne enote z dne 21. 1. 2014 pa je izhajalo, da vlagatelju do datuma vložitve zahtevka, to je 31. 12. 2013, uporabno dovoljenje ni bilo izdano. Zaradi navedenega je agencija na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vlogo zavrgla.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika. Pri tem se je sklicevala na določbe Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013, ki v osmem odstavku 63. člena določa, da se kot dokončanje naložbe pri gradnji šteje pridobljeno uporabno dovoljenje. Enako je določal tudi javni razpis v poglavju IV/2. V poglavju IV/3 javnega razpisa pa so določeni pogoji, ki jih mora upravičenec izpolnjevati v času vlaganja zahtevka za izplačilo sredstev. Tako mora vlogi priložiti dokazilo, da je naložba zaključena, kar izkaže s pravnomočnim uporabnim dovoljenjem. Prvostopni organ sicer tožnika ni pozval na dopolnitev vloge, vendar tožena stranka ocenjuje, da navedeni poziv ni bil potreben, saj v času vložitve zahtevka dne 31. 12. 2013 ni razpolagal s pravnomočnim uporabnim dovoljenjem, kar je bilo razvidno iz odgovora upravne enote. Uporabno dovoljenje je namreč postalo pravnomočno šele 21. 2. 2014. Pri postopkih na podlagi javnih razpisov gre za posebno vrsto upravnega postopka, kjer je treba upoštevati načelo enakih možnosti vlagateljev, preglednost in hitrost postopka. Vlogi je zato treba priložiti dokazila, ki so eksplicitno navedena v javnem razpisu. V konkretnem primeru pa je javni razpis določal, da se kot dokazilo o zaključku šteje pravnomočno uporabno dovoljenje. Razlogi, ki jih tožnik navaja za zamudo pri gradnji, lahko vplivajo na podaljšanje roka za izplačilo sredstev, vendar je tožnik že zaprosil za podaljšanje roka, kateremu je bilo ugodeno. Uredba pa določa, da lahko stranka vloži največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev, kar pa je tožnik že izkoristil. Tožnik v laični tožbi navaja, da je do zamude pri gradnji prišlo zaradi krize, ki je v Sloveniji. Zaradi stečajev firm, je moral iskati druge izvajalce za nadaljevanje gradnje, kar je vse vplivalo na podaljšanje izgradnje. Prav tako ni bilo mogoče dobiti kredita, ker ga upniki blokirajo. Naredil je vse, kar je bilo potrebno, se zakreditiral, ker je računal na evropska sredstva, na koncu pa se mu lahko zgodi, da bo ob vse. Pozna primere, ko so ljudje počrpali denar, projekta pa sploh niso izpeljali do konca, zato se sprašuje, ali veljajo dvojna merila. Verjetno mu ne bo preostalo drugega, kot da bo o vsem obvestil medije in Bruselj. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Dne 22. 9. 2014 je tožnik po pooblaščencu vložil dopolnitev tožbe, v kateri pojasnjuje potek celotne investicije. Z odločbo z dne 15. 3. 2011 mu je agencija odobrila nepovratna sredstva programa razvoja podeželja za ureditev turistične dejavnosti na kmetiji z apartmaji v višini do 200.000,00 EUR. Na podlagi navedenega je začel z investicijo, katere vrednost je 400.000,00 EUR. Kasneje je pri agenciji podal posamezne zahtevke za spremembo obveznosti, ki jim je agencija z odločbami z dne 15. 12. 2011, 11. 10. 2012 in 13. 3. 2013 tudi v celoti ugodila. Tako je pristojni organ pravočasno seznanjal z objektivnimi in opravičljivimi razlogi, zaradi katerih je nastala zamuda pri izvedbi del. Prav tako je pravočasno, torej na dan 31. 12. 2013 pri pristojnem organu vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev ter hkrati podal tudi vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja. Meni, da je bila s tem njegova vloga ob vložitvi popolna. Za uporabno dovoljenje namreč ni mogel zaprositi vse dotlej, dokler projekt ni bil v celoti zaključen. Ugovarja, da v obravnavanem primeru organ njegove vloge ne bi smel zavreči ne da bi mu dal možnost, da pred izdajo izpodbijane odločbe poda ustrezno izjavo. Tudi če je tožena stranka menila, da tožnik ne razpolaga s pravnomočnim uporabnim dovoljenjem, bi mu vseeno morala pred odločitvijo zagotoviti, da se o navedenih okoliščinah izjasni. S svojim ravnanjem je tako prekršila temeljno načelo upravnega postopka iz 9. člena ZUP, ki izrecno določa, da se stranki pred izdajo odločbe zagotovi možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Organ ne sme opreti svoje odločbe na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost izjasnitve. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Glede dopolnitve tožbe ugovarja njeno pravočasnost, saj je bila vložena po poteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe. Rok za vložitev tožbe je procesni in prekluzivni rok, zato stranka s potekom roka izgubi pravico do nadaljnjih tožbenih navedb oz. dopolnjevanja in spreminjanja tožbenega zahtevka. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe X Ips 638/2008, zato predlaga, da sodišče dopolnitev tožbe zavrže. Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Rok za vložitev tožbe je procesni in prekluzivni rok, s pretekom prekluzivnega roka, ki velja za vložitev tožbe, tožnik izgubi tudi pravico do nadaljnjih tožbenih navedb oz. do dopolnjevanja in spreminjanja tožbenega zahtevka. Navedeno stališče je že sprejeto v upravno sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 96/2012). V obravnavanem primeru je bila odločba tožene stranke, s katero je bil končan postopek, tožniku vročena dne 24. 7. 2014. Rok za vložitev tožbe je, upoštevaje prekinitve teka roka zaradi sodnih počitnic, iztekel dne 15. 9. 2014. Dopolnitev tožbe po pooblaščencu pa je tožnik vložil dne 22. 9. 2014, torej že po izteku roka za vložitev tožbe, zato sodišče navedene vloge ni upoštevalo.

Obravnavani postopek se nanaša na izplačilo sredstev v zvezi z javnim razpisom. Pri postopkih za dodeljevanje sredstev, ki tečejo na podlagi javnih razpisov, ne gre za upravno zadevo, zato se v teh primerih določbe ZUP uporabljajo smiselno in še to le toliko, kolikor posamezna vprašanja niso urejena s posebnim postopkom (4. člen ZUP).

Javni razpis v točki IV/3 določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati upravičenec ob vlaganju zahtevka za izplačilo sredstev. Tako določa, da mora biti naložba zaključena pred vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev. Kot dokazilo za zaključek naložbe se šteje v primeru gradnje ali obnove objekta pravnomočno uporabno dovoljenje. Navedeno dokazilo pa mora upravičenec priložiti zahtevku za izplačilo sredstev. Pravnomočno uporabno dovoljenje je tako obvezna sestavina vloge, torej pogoj za obravnavanje vloge.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik vložil vlogo za izplačilo sredstev dne 31. 12. 2013 ter da vlogi ni priložil pravnomočnega uporabnega dovoljenja, kot je bilo to določeno v tretjem odstavku točke IV/3 javnega razpisa. Prav tako ni sporno, da tožnik navedenega dne ni razpolagal s pravnomočnim uporabnim dovoljenjem, saj je vlogo za uporabno dovoljenje pri pristojnem upravnem organu vložil dne 31. 12. 2013, to je istega dne, kot je vložil vlogo za izplačilo sredstev. Glede na to, da je javni razpis izrecno določal, da je obvezno dokazilo k vlogi za izplačilo sredstev pravnomočno uporabno dovoljenje, je bila vloga tožnika nepopolna. Ker se v obravnavanem primeru določbe ZUP uporabljajo le smiselno, v zadevi pa ni sporno, da tožnik s pravnomočnim uporabnim dovoljenjem v času vložitve vloge za izplačilo sredstev ni razpolagal, odločitev Agencije, da vlogo zavrže, ni nezakonita.

Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo tožnikovi tožbeni ugovori. Razlogi, zakaj tožnik ni uspel pravočasno zaključiti investicije in pridobiti dokazil, ki so po javnem razpisu pravno relevantni dokaz o zaključku naložbe, niso stvar tega postopka. Kot je že pojasnila tožena stranka, bi tovrstne razloge lahko tožnik uveljavljal v okviru zahtevka za spremembo obveznosti, določenih z odločbo o pravici do dodelitev sredstev. Po navedbah tožene stranke pa je tožnik to možnost tudi izkoristil, saj je v času izvajanja ukrepa že zaprosil za podaljšanje roka za dokončanje investicije, ter je bilo njegovi zahtevi tudi ugodeno. Ugovor, da pri Agenciji veljajo dvojna merila, ker so nekateri prejeli sredstva pred zaključkom investicije, pa je pavšalen in kot takšen neupošteven.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.