Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 910.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za nadaljnji znesek 790.000,00 SIT) je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje deloma ugodilo ter dosojeno odškodnino, ki jo mora plačati tožena stranka, zvišalo za 131.600,00 SIT s pripadki tako, da celotna odškodninsko obveznost tožene stranke znaša 1,041.600,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti je bila odmerjena izrazito prenizka odškodnina. To velja tudi za odškodnino zaradi prestanega strahu. Ob poškodbi je tožnica bila stara komaj 34 let, sedaj pa je ovirana in manj zmožna v svojih vsakdanjih aktivnostih. V tej smeri ne more biti edini kriterij matematični izračun glede na ugotovljeni procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravdni stroški so v izpodbijani sodbi odmerjeni v nasprotju z določbo 143. člena ZPP. Stroški za izvedenca so bili namreč potrebni ne glede na uspeh v pravdi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo je najprej terjala opredelitev vseh individualnih okoliščin te vrste tožničine škode. V postopku na nižjih stopnjah so te okoliščine ugotovljene, njihova presoja pa omogoča uvrstitev celotne tožničine škode med škode manjšega obsega. Telesne bolečine, predvsem hude, je tožnica prestajala krajši čas, nevšečnosti med zdravljenjem (predvsem fizikalna terapija in časovno omejeno nošenje ovratnice zaradi natega obvratnih mišic) pa je sodišče druge stopnje z zvišanjem odškodnine iz te postavke dodatno ovrednotilo. Taka pravna presoja temelji na izvedenskem mnenju, pa tudi tožničini lastni izpovedi. Glede na objektivni obseg oškodovanja in ugotovljenih posledic tudi prestani strah ni bil zelo intenziven. Začasno zmanjšanje delovnih zmožnosti med zdravljenjem je v okviru nevšečnosti in telesnih bolečin dobilo svoj odraz v odločitvi o zvišanju odškodnine iz tega naslova. Trajno zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti pa je objektivno ugotovljeno v manjšem obsegu, pri čemer gre v znatnem delu na račun bolezenskih degenerativnih sprememb. Duševne bolečine, ki jih tožnica prestaja ob dolgotrajni prisiljeni drži vratu - drevenenje prstov rok je posledica obolenja zapestnega kanala in ne škodnega dogodka - to vrsto škode uvrščajo med lažje oblike.

Navedene dejanske ugotovitve s posledično pravno opredelitvijo po določbah ZOR pa terjajo tako odmero odškodnine, ki bo primerljiva z odškodninami, ki jih sodna praksa dosoja v podobnih primerih lažjih škod - ob upoštevanju različne vrednosti denarja glede na čas sojenja. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje tožničine pritožbene navedbe upoštevalo v največji meri, kar pomeni, da na revizijski stopnji odškodnine po posameznih postavkah ni mogoče zviševati. Odškodnino iz posameznih odškodninskih postavk je sodišče prve stopnje sicer nenavadno opredelilo z nezaokroženimi zneski, vendar je razmerje med odškodninskimi postavkami primerljivo in pravilno - z upoštevanjem zvišanja odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri sodišču druge stopnje - na znesek 350.000,00 SIT. Celotna odškodnina presega 1,000.000,00 SIT, kar jo ob primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi uvršča v zgornjo mejo.

Izpodbijani sodbi tako ni možno očitati v reviziji navajanih nepravilnosti, niti tistih, ki jih mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti. Revizije proti stroškovni odločitvi v izpodbijani sodbi pa ni mogoče obravnavati. Izrek o pravdnih stroških je po svoji vsebini namreč sklep akcesorne narave, ki ga v okviru možnosti revizijskega izpodbijanja ni mogoče uvrstiti med sklepe, s katerimi se postopek pravnomočno konča (400. člen ZPP).

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.