Jedro

Izven meja v pravnomočni sodbi opisane služnosti tožnik nima stvarnopravnega varstva služnosti.

Ker v pravnomočni sodbi očitno ni bilo upoštevano, da vozila za nemoteno vožnjo potrebujejo tudi del zračnega prostora, ki je izven širine, ki ga zavzemajo kolesa vozila na sami trasi poti, je obstoječa služnostna pot za določene vrste vozil preozka za takšne prevoze, zato bi se moral tožnik poslužiti drugih možnosti, ki mu jih dopušča pravni red (razširitev poti preko inštituta nujne poti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka v višini 214,19 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: – ugotovitev, da toženca solastnikom gospodujoče nepremičnine parc. št. 1544/3 k. o. X onemogočata izvrševanje stvarne služnosti hoje in vožnje po služnostni poti na par. št. 1542/3 in parc. št. 1543/6 k. o. X, s tem, da postavljata kole in ograjice, izkopavata jarke ter nametavata spluženi sneg in zemljo po služnostni poti in tik ob njej (I/1. točka izreka); – odstranitev vseh kolov in ograjic, ki sta jih toženca postavila v dolžini 10 m na levo stran te služnostne poti ter vse kole, ki sta jih v dolžini 10 m postavila in povezala z vrvico na desni strani te služnostne poti in zakopati in izravnati jarek, trenutno globok cca 30 m, ki poteka po desni strani te služnostne poti (I/2. in I/3. točki izreka) ter – prepoved ponovnega postavljanja kolov, ograjic, kopanja jarkov, nametavanje spluženega snega in zemlje na služnostno pot, oziroma kakršnokoli ponovno motenje, vznemirjanje ali onemogočanje izvrševanja služnostne pravice, hoje in vožnje po služnostni poti po njeni celotni dolžini 10 m ter širini 3,5 m (I/4. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencema v višini 534,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Proti takšni odločitvi se pritožuje tožnik. Navaja, da toženca nista ugovarjala njegovi trditvi, da širina večjih vozil, ki po služnostni poti dostopajo do tožnika (traktor s prikolico, cisterna za dobavo kurilnega olja, cisterna za praznjenje greznice ipd.) meri 2,45 m. Tako široka vozila lahko torej brez kakršnihkoli težav peljejo znotraj služnostne poti, če je ta široka med 2,75 in 2,60 m, saj je njihova širina bistveno manjša od širine služnostne poti, zato služnostna pot za takšna vozila ni preozka in razširitev služnostne poti ni potrebna. V času ogleda sodišča so postavljeni količki tovornjaku komunale onemogočili vožnjo po služnostni poti, zato količki in ograjica nikakor niso bili postavljeni ob rob služnostne poti, kot to zmotno navaja sodišče, pač pa znotraj nje. Sodišče ni opravilo meritve širine v srednjem delu služnostne poti, torej v delu, kjer so bile v času predmetnega ogleda postavljene ovire (koli, ograjica, kanal). Sodišče je na ogledu izmerilo le širino služnostne poti na njenem vhodu in izhodu, ne pa tudi v delu, kjer so postavljene ovire oziroma med samimi ovirami. Izmerilo je le globino jarka, ne pa tudi njegove širine. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepravilna in protispisna je ugotovitev sodišča, da iz izjave A. A. z dne 20. 9. 2013 izhaja, da mu toženca pluženja snega s služnostne poti nista prepovedala. Iz njegove izjave namreč izhaja, da sta toženca v letu 2012 pričela nastavljati različne ovire na služnostno pot z namenom, da onemogočita vožnjo po njej. Izjava torej ni bila predložena zaradi dokazovanja širine služnostne poti, pač pa zaradi dokazovanja začetka in načinov preprečevanja vožnje po služnostni poti. Ker sodišče na ogledu ni opravilo zaslišanja tožnika, je tožniku preprečilo, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 339. člena ZPP. Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati, da bi toženca splužen sneg nametala nazaj na cesto.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku, ko je opravilo tudi ogled kraja, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih ter vse izvedene dokaze tudi natančno dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja v ničemer ne omajajo.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku oprlo na določbo 212. člena Stvarnopravnega zakonika,(1) ki določa, da če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz obsega in vsebine služnostne pravice, ki jo je tožnik pridobil na podlagi priposestvovanja, ugotovljene v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Trbovljah P 12/2013, ker ima tožnik le v tem obsegu stvarno pravno varstvo služnostne pravice, in se pravilno ni oprlo na dejansko posestno stanje.

8. Iz citirane pravnomočne odločbe izhaja, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 1544/3 k. o. X obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje po obstoječi poti v dolžini 10 m ter širini, ki znaša na začetku poti, ob uvozu z glavne ceste, 2,75 m in na koncu poti, ob meji proti zemljišču, parc. št. 1544/3 k. o. X, 260 cm, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1543/3 in parc. št. 1543/6 k. o. X. V tem obsegu je sodišče na ogledu izmerilo širino ceste ter ugotovilo, da količki niso postavljeni znotraj priposestvovane služnostne poti. Izven meja v pravnomočni sodbi opisane služnosti pa tožnik nima stvarnopravnega varstva služnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo tožniku, da bi vse pripombe glede na ogledu izmerjene širine poti ter globine jarka moral podati že na zapisnik ob samem ogledu. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev pravilno sprejelo ob upoštevanju pravnomočne sodne odločbe, s katero je bil ugotovljen obstoj služnostne pravice hoje in vožnje. Iz fotografije (priloga A8) na kateri je viden le raztegnjen mizarski meter, širine poti ni mogoče razbrati.

9. Tožnik je v tožbi trditev, da širina večjih vozil s priključki meri v povprečju 2,45 m postavil v zvezi z navedbo, da bi morala biti služnostna pot že v osnovi širša od ugotovljene v sodbi Okrajnega sodišča v Trbovljah P 12/2014, oziroma da bi morala biti minimalna širina dovoza do eno in dvostanovanjskih stavb 3,5 m in ne v zvezi z vožnjo teh vozil znotraj služnostne poti, kot to navaja v pritožbi.

10. Ker v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Trbovljah P 12/2004 očitno ni bilo upoštevano, da vozila za nemoteno vožnjo potrebujejo tudi del zračnega prostora, ki je izven širine, ki ga zavzemajo kolesa vozila na sami trasi poti, je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, obstoječa služnostna pot za določene vrste vozil preozka za takšne prevoze, zato bi se moral tožnik poslužiti drugih možnosti, ki mu jih dopušča pravni red (razširitev poti preko inštituta nujne poti).

11. Sodišče prve stopnje je povzelo pisno izjavo traktorista A. A. z dne 26. 2. 2016 in ne z dne 20. 9. 2013, kot zmotno navaja pritožba. Izjava z dne 20. 9. 2013 se namreč nanaša na dokazovanje začetka in načina preprečevanja vožnje po služnostni poti pred odločitvijo sodišča o obsegu priposestvovane služnostne pravice, torej na dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev.

12. Pritožnik sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 339. člena ZPP, ker sodišče na ogledu ni opravilo zaslišanja tožnika, s čimer naj bi mu preprečilo, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih. Kot izhaja iz listin v spisu je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika na naroku dne 31. 3. 2016, kjer se je imel možnost izjaviti o vseh pravno relevantnih dejstvih. Ogled je procesno dejanje sodišča, ki pomeni izvrševanje dokaza z neposrednim čutnim zaznavanjem oseb in stvari, ki so pravno ali dokazno pomembne v trenutku ogleda, medtem, ko se preteklo stanje v naravi dokazuje s fotografijami ali izpovedbami strank ali prič, kot je pravilno prvo sodišče tožniku pojasnilo že na ogledu.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenem stališčem, da je sicer fizično mogoče, da bi dve osebi na pot nametali zadostno količino snega, zaradi katere bi bil tožniku z vozilom onemogočen dostop do njegove nepremičnine, vendar pa tožniku s stopnjo prepričanja zatrjevanega dejstva, da bi toženca zmetala splužen sneg nazaj na cesto, ni uspelo dokazati.

14. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko pritožbeno sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencema pa je dolžan povrniti njune stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 214,19 EUR.

Op. št. (1): V nadaljevanju SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002.