Jedro

Določbo 72. člena ZDen je treba razumeti tako, da se morajo pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati tudi prejete kupnine in ne le odškodnine. Zato je treba ugotoviti, ali sta upravičenca prejela od delniške družbe E. L., kupnino po pogodbi, ki je bila na podlagi odloka AVNOJ kasneje razglašena za nično. Če sta jo, jo bo treba upoštevati pri odločanju o vrnitvi zaplenjenih nepremičnin oz. pri določanju odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti delni odločbi Upravne enote Č. z dne 31.5.1999. Organ prve stopnje je z navedeno odločbo odločil, da je tožeča stranka dolžna V.K., rojenemu 19.2.1914 in umrlemu 10.2.1976 ter R.K., rojeni 26.2.1906 in umrli 31.3.1954 (v nadaljevanju upravičenca), iz naslova denacionalizacije podržavljenih nepremičnin v k.o. M., ki jih mi mogoče vrniti v naravi, izročiti obveznice v višini 5.586 DEM. Te obveznice prejme skrbnica za poseben primer hčerka upravičencev M.Š. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da med strankama ni sporno, da sta bila upravičenca solastnika več nepremičnin, med drugimi tudi nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 22 in 35 k.o. M. Za te nepremičnine je bila dne 18.6.1943 sklenjena z delniško družbo E., SA L., kupna pogodba, ki je bila nato izvedena v zemljiški knjigi, nepremičnine pa vknjižene za navedeno družbo. Ta delniška družba je bila ustanovljena zato, da prevzema izseljeniško imovino in tako omogoči oziroma olajša likvidacijo nemškega premoženja v Sloveniji. Sporazum med nemško in italijansko vlado in na podlagi tega sporazuma izdane uredbe ter akti o ustanovitvi delniške družbe Emona, s katero ji je bilo dano pooblastilo za nakup nepremične imovine nemškim priseljencem, so spadale med pravne predpise in odločbe, ki jih je razveljavil Odlok AVNOJ-a o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih z dne 3.2.1945. Ti akti so bili odpravljeni in proglašeni za neveljavne. Sodba sodišča prve stopnje nadalje povzema sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 1140/96 z dne 9.9.1998, s katero je bilo že odločano o denacionalizaciji nepremičnin upravičencev. Z navedeno sodbo je po stališču Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi podana podlaga za denacionalizacijo v 20. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Na podlagi 6. člena Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45, v nadaljevanju odlok AVNOJ-a) so bili nični pravni posli oseb in podjetij iz 1. člena odloka Avnoja-a, ki so bili sklenjeni po 6.4.1941 do objave tega odloka. Na tej podlagi je bil pravni posel med delegatom nemškega preselitvenega urada in delniško družbo E. ničen. Tudi vpis lastništva v zemljiški knjigi v koristi delniške družbe E. ne more imeti pravnega učinka, saj je odpadel pravni temelj za to vknjižbo. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke, ki je bila vezana na stališče Vrhovnega sodišča RS, navedenem v sodbi, št. U 1140/96, pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Vztraja pri svojih tožbenih trditvah in stališču, da upravičenca od leta 1943 dalje nista bila več lastnika zahtevanih nepremičnin, ker sta jih prodala delniški družbi E. ne glede na to, da sta se zaplembi odločbi Okrajne zaplembe komisije v K. glasili nanju. Pogodba je bila sklenjena v času, preden je bila določena ničnost pravnih poslov, sklenjenih po 6.4.1941, saj je odlok AVNOJ dobil veljavo šele 21.11.1944. Če bi lahko lastniki med vojno prodanih nepremičnin zahtevali vrnitev ali plačilo odškodnine za te nepremičnine, bi dobili vrnjeno nepremičnino ali pa odškodnino zanjo, hkrati pa bi imeli tudi premoženje, ki izhaja iz kupnine za med vojno prodane nepremičnine. Sklicuje se tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 332/97 z dne 19.3.1998. Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga za denacionalizacijo nepremičnin upravičencev v k.o. M., ki jo izpodbija tožeča stranka v tem upravnem sporu je, kot je bilo že navedeno v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. U 1140/96 z dne 9.9.1998, 20. točka 3. člena ZDen, saj je bilo premoženje upravičencema nacionalizirano na podlagi odloka AVNOJ, ta nacionalizacija pa je bila konkretizirana z ugotovitveno odločbo zaplembe komisije v K. Upravičenci do denacionalizacije so torej osebe, ki jim je bilo premoženje po tem odloku podržavljeno, saj so bili pravni posli oseb in podjetij iz 1. člena tega odloka, sklenjeni od 6. aprila 1941 do objave tega odloka, proglašeni za nične. Ničnost teh pravnih poslov je bila določena prav zaradi podržavljenja, ki je bilo izvedeno na podlagi odloka AVNOJ in konkretizirano z zaplembnimi odločbami.

Po stališču pritožbenega sodišča pa so utemeljeni pritožbeni ugovori o morebitni obogatitvi upravičencev (oziroma njihovih naslednikov) zaradi morebitno prejete kupnine in sedanjega plačila odškodnine. Te ugovore je tožeča stranka uveljavljala že v upravnem postopku in v tožbi. V pritožbi dodaja še stališče Ustavnega sodišča RS, navedeno v odločbi, št. Up 332/97 z dne 19.3.1998. Ustavno sodišče je tedaj sklenilo, da je treba v primerih, ko gre za pravni posel, ki v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni bil ničen oziroma protipraven, šteti, da gre za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost, in ki ga ZDen šteje za podlago za denacionalizacijo. Premoženje je bilo ustavnim pritožnikom podržavljeno z uveljavitvijo (istega) odloka AVNOJ, tedaj pa so bili lastniki zemljišč ustavni pritožniki oziroma njihovi pravni predniki - kupci nepremičnin. Ustavno sodišče je še dodalo, da je le na tak način mogoče v primerih, kot je bil obravnavani, doseči enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS tistim lastnikom nepremičnin, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen.

V obravnavanem primeru je bila kupna pogodba med delegatom nemškega preselitvenega urada in delniško družbo E. z dne 18.6.1943 za nakup nepremičnin upravičencev na podlagi odloka AVNOJ razglašena za nično. Navedene kupne pogodbe ni v upravnih spisih. Zato ni mogoče preveriti, ali sta upravičenca od nemškega pooblaščenca oziroma od delniške družbe E. prejela kupnino in če sta jo, kolikšno kupnino sta prejela za prodane nepremičnine. Če sta prejela kupnino za prodane nepremičnine, vpis delniške družbe E. v zemljiško knjigo pa nakazuje na plačilo, ima torej tožeča stranka o tem vprašanju prav, da bi bila upravičenca (oziroma njuna pravna naslednica) neupravičeno obogatena, če bi poleg kupnine za kasneje zaplenjene nepremičnine prejela sedaj še odškodnino iz naslova denacionalizacije.

ZDen v 1. odstavku 72. člena določa, da se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen, pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo, razen če so presegle 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. Navedeno določbo 72. člena ZDen pa je treba po stališču pritožbenega sodišča razumeti tako, da se morajo pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati tudi prejete kupnine in ne le prejete odškodnine. Sodna praksa (Pravna mnenja VS RS, št. 1/96) je namreč že dosedaj izoblikovala stališče, da mora upravičenec do denacionalizacije, ki mu je bilo premoženje podržavljeno na način iz 5. člena ZDen in je ob sklenitvi pogodbe prejel kupnino, ki je presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja, v primeru vrnitve podržavljenega premoženja vrniti kupnino v celoti. V obravnavanem primeru upravičenca sicer nista sklepala kupne pogodbe v smislu 5. člena ZDen in za zaplenjene nepremičnine tudi nista prejela odškodnine, ni pa bilo ugotovljeno, ali sta za prodane nepremičnine prejela kupnino na podlagi pogodbe, ki je bila kasneje z Odlokom AVNOJ razglašena za nično. Na podlagi določbe 1. odstavka 72. člena ZDen je treba pri odločanju o denacionalizaciji v obravnavanem primeru upoštevati tudi morebitno prejeto kupnino za prodane nepremičnine, za katere se sedaj zahteva vrnitev oziroma odškodnina po določbah ZDen. Le na tak način je mogoče v primerih, kot je bil obravnavani, doseči enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS tistim lastnikom nepremičnin, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen.

V obravnavanem primeru, kot je bilo že navedeno, v upravnih spisih ni kupne pogodbe z dne 18.6.1943 in se zato pritožbenih ugovorov tožeče stranke niti ne da preizkusiti, upravna organa in sodišče prve stopnje pa tega ugovora tudi dejansko nista preizkušala in o tem vprašanju sodišče prve stopnje ni presojalo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za odločitev na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, čeprav je bil ugovor tožeče stranke podan že v upravnem postopku in nato še v tožbi.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo na podlagi določbe 74. člena ZUS, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.