Jedro

Nepravilno ravnanje tožnika in morebitni izdatki, ki jih je toženec imel v zvezi s tožnikom in bi jih ta moral sam kriti, tožencu ne dajejo pravice, da zadrži izplačilo plače ali drugega prejemka iz delovnega razmerja (npr. regresa za letni dopust) oziroma, da svojo obveznost enostransko pobota z domnevo terjatvijo zoper tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku povrne odtegljaje od plače za junij 2011 v znesku 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011; za avgust 2011 v znesku 325,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011; za september 2011 v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2011; za december 2011 v znesku 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012; za februar 2012 v znesku 640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 (točka I. izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 748,00 ERU bruto, od tega plača davek ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 190,00 EUR bruto, od tega plača davek ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 (točka III izreka) in mu v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 501,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami), ker pri odločitvi niso upoštevane listine, ki dokazujejo tožnikovo namerno povzročitev škode in prekoračitev pooblastil. Tožnik je toženca materialno in moralno oškodoval, zaradi njega mu je bil uničen ugled pri podjetju A. in si ga je komaj povrnil. Tožnik je prekoračil pooblastila, ki jih je imel na podlagi pogodbe o zaposlitvi, s katero se je obvezal, da bo opravljal naslednja dela: vožnja tovornega vozila, nakladanje in razkladanje vozila ter manjša vzdrževalna dela tovornega vozila. Sodna praksa sodišča EU določa, da prevoznik ne odgovarja za škodo, ki mu nastane kot posledica ravnanja delavca, kadar ta ravna zunaj svojih pooblastil. Toženec delavcu ni naročil, naj lesa ne dostavi, temveč je ta to opustil namenoma ali pa zaradi malomarnosti. Na podlagi teh dejstev in dokazov je toženec v skladu s prvim odstavkom 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) lahko zadržal izplačevanje plače. Toženec se strinja, da kot delodajalec odgovarja za svojega delavca, vendar tožnik ni bil voznik začetnik. Pred tem je bil zaposlen v družbi B. d.o.o., ki jo je prav tako oškodoval. Toženca je njegova poštenost pripeljala tako daleč, da je pristal na psihiatričnem oddelku. Toženec prosi, da mu pritožbeno sodišče omogoči, da svojo obveznost poravna na obroke, v kolikor bo odločilo v prid tožnika. Toženec bo nasprotno tožbo vložil, ko bo prišel z zdravljenja.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Toženec meni, da je ta kršitev podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin, ki naj bi dokazovale, da je tožnik namerno povzročil škodo in prekoračil pooblastila. Vendar pa domnevna povzročitev škode in prekoračitev pooblastil ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje štelo, da je res vse, kar je toženec trdil o tožnikovem ravnanju in škodi, ki naj bi jo povzročil, še vedno ne bi moglo odločiti drugače. Zatrjevane nepravilnosti na strani tožnika tožencu še vedno ne dajejo pravice, da domnevno škodo enostransko pobota pri izplačilu tožnikove plače. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri tožencu zaposlen od 18. 5. 2011 do 23. 3. 2012; - toženec je tožniku od plače za mesec junij 2011 odtegnil 158,00 EUR, za mesec avgust 2011 325,00 EUR, za mesec september 2011 400,00 EUR, za december 2011 55,00 EUR in za februar 2012 640,00 EUR, skupno 1.578,00 EUR, pri čemer je pri vseh odtegljajih bilo označeno, da gre za telefon; - toženec je v postopku zatrjeval, da se odtegljaj pri juniju 2011 dejansko nanaša na julij 2011 in sicer gre za plačilo delovnega dovoljenja, ki ga je toženec plačal za tožnika; - odtegljaji v avgustu in septembru 2011 se po pojasnilih toženca nanašajo na prispevke, ki jih je toženec plačal za tožnika za čas, ko ta še ni bil zaposlen pri tožencu; - odtegljaj za december 2011 naj bi se nanašal na to, da tožnik ni vrnil lesa (dejansko euro palet) na dogovorjeno mesto, zaradi česar je špedicija ta material zaračunala tožencu; - odtegljaj za februar 2012 se nanaša na 300,00 EUR, ki jih je tožnik zadržal od prejetega zneska za plačilo kazni ter stroške uporabe službenega telefona; - toženec tožniku v času trajanja delovnega razmerja ni plačal regresa za letni dopust; - toženec je plačilo regresa za letni dopust zadržal, ker naj bi bil tožnikov odnos do vozila skrajno malomaren in ker naj bi mu povzročil škodo.

Že zgoraj obrazloženo, da dejstva s katerimi je toženec utemeljeval odtegljaje od plače in neizplačilo regresa, ne morejo biti odločilno dejstvo v sporu o utemeljenosti tožnikovega zahtevka, da mu tožena stranka vrne od plače odtegnjenega zneske, ter da mu plača regres za letni dopust. Nepravilno ravnanje tožnika in morebitni izdatki, ki jih je toženec imel v zvezi s tožnikom in bi jih ta moral sam kriti, tožencu ne dajejo pravice, da zadrži izplačilo plače ali drugega prejemka iz delovnega razmerja oziroma, da svojo obveznost enostransko pobota z domnevo terjatvijo zoper tožnika.

Sodišče prve stopnje se v zvezi z nedopustnostjo pobota delodajalčeve obveznosti plačila pravilno sklicuje na določbo drugega odstavka 136. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme brez njegovega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Toženec pa je storil prav to, svojo obveznost plačila plače je v višini odtegljajev, ki so navedeni na posamezni plačilni listi pobotal z domnevnimi terjatvami, ki naj bi jih imel do tožnika. V celoti je pobotal tudi svojo obveznost plačila regresa za letni dopust z domnevno terjatvijo do delavca.

Toženec svoje obveznosti iz naslova plače in regresa za letni dopust ne bi smel enostransko pobotati in tožniku zmanjšati plače oziroma v celoti odtegniti plačilo regresa za letni dopust. Po prejemu tožbe bi toženec lahko podal pobotni ugovor v pravdi ali pa vložil nasprotno tožbo, vendar tega ni storil. Sicer pa se toženec očitno tudi sam zaveda nepravilnosti svojega ravnanja, na kar kaže pritožbena navedba, da bo zoper tožnika vložil nasprotno tožbo. V resnici gre seveda za novo tožbo, saj je za nasprotno tožbo že prepozno. V skladu s prvim odstavkom 182. člena ZPP tožena stranka nasprotno tožbo namreč lahko vloži le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Povsem zmotno je tudi toženčevo sklicevanje na določbo prvega odstavka 136. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcev samo v zakonsko določenih primerih. V konkretnem primeru niti ni šlo za zadržanje izplačevanja plače, temveč za enostranski pobot. Med zakonsko določene primere, ki opravičujejo zadržanje izplačevanja plače, pa ne sodi kar neposredno določba prvega odstavka 136. člena ZDR, kot očitno napačno domneva toženec. Gre za določbe drugih predpisov, kakršna sta npr. določba 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami) ali pa določba 106. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP2, Ur. l. RS, št. 117/2008 s spremembami). V tej zadevi seveda ne gre za nobenega od teh primerov.

Glede na nedopustnost izvršenega pobota je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo vse od plače odtegnjene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku regres za letni dopust za leto 2011 dosodilo v višini minimalne plače za leto 2011. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožnik je bil v letu 2011 pri tožencu zaposlen več kot šest mesecev, zato je bil upravičen do celotnega regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je minimalna plača za leto 2011 znašala 748,10 EUR in je tožencu pravilno naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust v vtoževanem znesku 748,00 EUR, tožniku pa po odvodu davka izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za leto 2012 dosodilo 3/12 regresa za letni dopust za navedeno leto. Tožniku je namreč delovno razmerje prenehalo pred 1. julijem 2012, zato je imel v skladu s prvim odstavkom 162. člena ZDR pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v tem koledarskem letu. V skladu s četrtim odstavkom 131. člena ZDR pa ima delavec, ki ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta tudi pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da minimalna plača za leto 2012 znaša 763,06 EUR, tožnik pa je upravičen do 3/12 tega zneska, kar znaša dosojenih 190,00 EUR, s tem, da je toženec od tega zneska dolžan odvesti davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.