Jedro

Sodišču je naloženo, da skrbi za otrokove koristi in določi takšno preživnino, ki je primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže, mld. sin A. D., pa dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. Tožencu je naložilo, da je dolžan za svojega mld. sina plačevati preživnino v višini 220,00 EUR mesečno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila ob upoštevanju valorizacije preživnin. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, razen sodne takse, ki sta jo dolžna nositi vsaka stranka do ½, pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz tega naslova povrniti 16,42 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje navedeno sodbo dopolnilo z odločitvijo o stikih med mld. otrokom in očetom, s popravnim sklepom pa je popravilo 3. točko izreka sklepa tako, da je toženec dolžan za svojega mld. sina plačevati preživnino od 3.9.2008 dalje.

Toženec se pritožuje zoper odločitev o višini mesečnega zneska preživnine, ki je vsebovana v 3. točki izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga takšno spremembo sodbe, da se preživnina zniža na znesek 120,00 EUR. Navaja, da mu je sodišče vročilo tožbo na obravnavi, zaradi neukosti pa ni vedel, da bi mu moralo sodišče dati primeren rok, da bi odgovoril na tožbo in si poiskal pravno pomoč. Izrek sodbe ne vsebuje stikov z očetom. S tem je sodišče bistveno kršilo določila ZPP. Podrejeno se toženec ne strinja z določitvijo preživnine. Preživnina v višini 220,00 EUR je občutno previsoka. Toženec se ne strinja z navedbami tožeče stranke, da znašajo stroški za pokritje potreb mld. A. 400,00 EUR. Ta podatek ni resničen in je pretiran. Varovanje za otroka 100,00 EUR ni nikjer izkazano. Prisojena odškodnina ni v skladu z obstoječo sodno prakso tudi glede na starost in potrebe otroka. Toženec odplačuje kredit za stanovanje. Sodišče tega ni v ničemer upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilno sodbo, s katero je določilo stike med mld. A. D. in očetom, ki je v tej odločitvi že pravnomočna, ni več podlage za pritožbeni očitek, da izrek sodbe ne vsebuje določitve stikov. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določila 12. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, kot mu očita pritožba, češ da zaradi neukosti tožnik ni vedel, da bi mu sodišče moralo dati primeren rok za odgovor na tožbo. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče tožencu vročilo tožbo na glavni obravnavi ter da se je toženec strinjal, da se narok opravi kljub temu, da je tega dne prejel drugopis tožbe. To pomeni, da je bil toženec ustrezno opozorjen in da sodišče prve stopnje ni v ničemer kršilo načelo pomoči prava neuki stranki. Pri tem je potrebno upoštevati tudi posebnosti postopka v zakonskih sporih, zaradi katerih je sodišče tožbo za razvezo zakonske zveze poslalo pristojnemu centru za socialno delo, da opravi svetovalni razgovor, še preden je tožbo vročilo tožencu, iz sporočila centra za socialno delo in priloženega zapisnika pa je razvidno, da je bil toženec že tedaj v celoti seznanjen z vsebino tožbe. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Določba 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotovi otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, pri tem pa upošteva njune materialne in pridobitne zmožnosti. Določba 2. odstavka 129.a člena ZZZDR določa, katere stroške sodišče upošteva pri oceni potreb, v 1. odstavku pa je sodišču naloženo, da skrbi za otrokove koristi in določi takšno preživnino, ki je primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnice, pri kateri otrok živi, ugotovilo, da bi bile potrebe mld. A. pokrite z zneskom 400,00 EUR mesečno. Po oceni pritožbenega sodišča gre za realno oceno mesečnih potreb otroka in znesek ni pretiran. Sodišče prve stopnje pri oceni stroškov ni v celoti sledilo tožnici, kot mu očita pritožnik, kot primerne zneske stroškov je upoštevalo le sledeče: 100,00 EUR mesečno za varstvo otroka, 100,00 EUR mesečno za stanovanjske stroške, 100,00 EUR mesečno za hrano ter 100,00 EUR mesečno za plenice, obleko in obutev ter ostale izdatke. Ker zgolj za plenice tožnica potroši mesečno od 40,00 do 60,00 EUR, ocena stroškov za zadnjo navedeno postavko ni pretirana. Kar se tiče kreditnih obveznosti, pa je sodišče prve stopnje tako na strani toženca, kot na strani tožnice upoštevalo, da kredit za stanovanje odplačujeta oba, torej sta v približno enakem položaju, medtem ko ostalih toženčevih kreditnih obveznosti, ki se nanašajo na osebni avto in njegovo zavarovanje, pri presoji preživninskih zmožnosti staršev ni upoštevalo, kar je pravilno in v skladu s sodno prakso. Preživninska obveznost do mld. otroka ima namreč absolutno prednost pred tovrstnimi finančnimi obvezami toženca.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).