Jedro

Prva in druga toženka sta materialni sospornici, sta torej tožnikovi solidarni dolžnici, kar pomeni, da sta obe glavni dolžnici in ne gre za situacijo glavnega in stranskega zavezanca, kot to želi prikazati pritožba. In ker je za prvo toženko krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kopru (48. člen ZPP), je upoštevaje 49. člen ZPP tudi za pritožnico krajevno pristojno isto sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti tako prve toženke (I. točka izreka) kot druge toženke (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep, v delu v katerem je zavrnjen ugovor druge toženke (II. točka izreka), se pritožuje druga toženka. Navaja, da tožnik vtožuje plačilo odškodnine zaradi nestrokovnega in malomarnega zdravljenja tožnika s strani pritožnice. Meni, da je zato, upoštevaje določbo 52. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pristojno za odločanje v obravnavani zadevi sodišče v Ljubljani. Zdravljenje tožnika je namreč potekalo v Ljubljani in le v Ljubljani so lahko nastale škodljive posledice tekom zdravljenja (bolečine po operaciji, pregledi; primerjaj pritožbi priloženo odločbo VSL I Cp 3290/2007 z dne 6.2.2008 in odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 347/2013 z dne 11.3.2014). Drugi odstavek 52. člena pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Sodišče tudi določbe prvega odstavka 49. člena ZPP ni uporabilo pravilno, saj bi moralo pri odločanju o tem, katero sodišče je krajevno pristojno, uporabiti še določbo, da če so med toženimi strankami glavni in stranski zavezanec, je pristojno sodišče, ki je pristojno za kakšnega glavnega zavezanca. V konkretnem primeru bi lahko bila pritožnica glavni zavezanec, saj njena odgovornost ni omejena, odgovornost prve toženke pa je, kot to izhaja iz druge točke njenega odgovora na tožbo. Tako je tožnik tožil obe toženki, saj je želel tožiti oba zavezanca, tako glavnega kot stranskega. Sodišče je ravnalo tudi napačno, ko ni upoštevalo dogovora toženih strank glede krajevne pristojnosti, saj je iz 21. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti v zdravstvu razvidno, da je za spore iz te zavarovalne pogodbe krajevno pristojno sodišče po kraju organizacijske enote zavarovalnice, pri kateri je zavarovalna pogodba sklenjena. Glede na to, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena v Ljubljani, so bili očitno tam tudi organi upravljanja in je zato skladno z določbo 48. člena ZPP lahko krajevna pristojnost za obe toženki določena v Ljubljani. Ker je sodišče nepravilno uporabilo določbe 52., 48., 49. in 46. člena ZPP je storilo kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru krajevne pristojnosti ugodi in zadeva odstopi v reševanje pristojnemu sodišču v Ljubljani, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Izpostavljanje 52. člena ZPP v obravnavanem primeru ni primerno, saj se ta določba uporablja le v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, ko se iztožuje odškodnina zaradi nestrokovnega in malomarnega zdravljenja tožnika s strani druge toženke.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče, sta prva in druga toženka materialni sospornici, sta torej tožnikovi solidarni dolžnici, kar pomeni, da sta obe glavni dolžnici in ne gre za situacijo glavnega in stranskega zavezanca, kot to želi prikazati pritožba. In ker je za prvo toženko krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kopru (48. člen ZPP; kar zanjo, glede na to da se zoper izpodbijani sklep ni pritožila, niti ni več sporno), je upoštevaje 49. člen ZPP tudi za pritožnico krajevno pristojno isto sodišče. Sodišče je pravilno odgovorilo tudi na navedbe o dogovoru krajevne pristojnosti med toženkama, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča v izpodbijanem sklepu.

V zvezi z v pritožbi navedenima odločbama pa je povedati, da ne gre za primerljivi zadevi, saj na toženi strani nastopa le ena stranka.

Glede na vse navedeno je ugotoviti, da ne zatrjevana kršitev postopka ne kršitve postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.(2. točka 365. člena ZPP).