Jedro

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru prišlo do pravilne vročitve drugostopenjske upravne odločbe po pravilih o fikciji vročitve na podlagi 37. a člena ZUPJS, s tem ko je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku CSD. Tožnica je namreč že v predsodnem upravnem postopku imela pooblaščenca, ki je v njenem imenu vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo CSD. Pooblastilo je bilo priloženo k pritožbi. Drugostopenjski izpodbijani upravni akt bi bil pravilno vročen le, če bi bil naslovljen na tožničinega pooblaščenca, in bi od vročitve na takšen način tekel tudi 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz 1. odstavka 72. člena ZDSS-1, ne pa na naslov CSD, na katerem je imela tožnica sicer prijavljeno začasno prebivališče. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o prepozno vloženi tožbi preuranjen. Ker prvostopenjsko sodišče tožnici tudi ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz odgovora na tožbo, je v konkretnem primeru kršeno tudi načelo kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo. Presodilo je, da je izpodbojna tožba zoper dokončno odločbo št. ... z dne 5. 1. 2015 v zvezi s prvostopenjsko zavrnilno odločbo št. ... z dne 14. 10. 2014 o denarni socialni pomoči in drugih pravicah iz javnih sredstev, vložena prepozno.

2. Tožnica je po pooblaščenem odvetniku zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpostavlja, da ji ni bila dana možnost izjasnitve na odgovor na tožbo, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A., je vložila preko svojega pooblaščenca, kar pomeni, da bi morala tožena stranka odločbo z dne 5. 1. 2015 vročiti odvetniku, kot to določa 88. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker je pooblaščenec izpodbijano drugostopenjsko odločbo prejel 16. 2. 2015, je tožbo vložil v predvidenem roku. Navaja še, da poštnega nabiralnika nima na naslovu B. 5, da tam nima kje živeti, da tam deluje Center za socialno delo A., in je zato način vročanja CSD-ja A. nedvomno nezakonit in neustaven.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica pravilno poudarja, da je imela pooblaščenca odvetnika že v predsodnem upravnem postopku. Prav ta okoliščina pa je odločilnega pomena za odgovor na vprašanje, kdaj je bila opravljena pravilna vročitev izpodbijanega posamičnega upravnega akta in s tem hkrati za presojo, ali je izpodbojna tožba vložena pravočasno, ali ne.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; nadaljevanju ZDSS-1) v zvezi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP). V 1. odstavku 88. člena ZUP-a je namreč med drugim izrecno določeno, da se vročitev, kadar ima stranka pooblaščenca, opravi pooblaščencu. Iz listin upravnega spisa v konkretnem primeru pa določno izhaja, da je tožnica imela pooblaščenca že v predsodnem upravnem postopku, ki je v njenem imenu tudi vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. (v nadaljevanju: CSD). Pooblastilo je bilo priloženo k pritožbi in s tem jasno izkazano. Drugostopenjski izpodbijani upravni akt bi tako bil pravilno vročen le, če bi bil naslovljen na tožničinega pooblaščenca, in bi od vročitve na takšen način tekel tudi 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz 1. odstavka 72. člena ZDSS-1, ne pa na naslov CSD, na katerem je imela tožnica sicer prijavljeno začasno prebivališče. 6. Zmotno je namreč pravno stališče prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru prišlo do pravilne vročitve po pravilih o fikciji vročitve na podlagi 37.a člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUPJS), s tem ko je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku CSD. Pomeni, da je posledično tudi preuranjen njegov zaključek o prepozno vloženi tožbi.

Pritožba namreč zatrjuje in izkazuje, da je pooblaščenec drugostopenjsko odločbo prejel šele 16. 2. 2015. Trideset dnevni rok za vložitev izpodbojne tožbe bi se v tem primeru dejansko iztekel na sredo, dne 18. 3. 2015. Ker je potrebno šteti, da je tožba vložena dne 13. 3. 2015, ko je bila oddana priporočeno na pošto, bi bila glede na navedeno vložena v zakonsko dopustnem roku.

7. Sicer pa je v skladu s 5. členom ZPP potrebno dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ker prvostopenjsko sodišče tožnici ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz odgovora na tožbo z dne 10. 4. 2015 in 15. 4. 2015 (l. št. 7 - 10 sodnega spisa), je v konkretnem primeru dejansko kršeno tudi načelo kontradiktornosti.

8. Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti postopka, je bilo potrebno na temelju 3. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanje ZPP) izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V nadaljnjem postopku bo potrebno postopati v skladu s stališčem in napotilom pritožbenega sodišča. V kolikor bi se ob uporabi 88. člena ZUP-a izkazalo, da je bil izpodbijani drugostopenjski upravni akt tožničinemu pooblaščencu dejansko vročen šele 16. 2. 2015, bo potrebno zadevo presojati po vsebini, v nasprotnem primeru pa tožbo iz procesnih razlogov kot prepozno vloženo, ponovno zavreči.