Jedro

Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalne skupnosti izvršuje predstojnik (prvi odstavek 33. člena ZJU). Podobno določa tudi 20. člen ZDR-1. Predstojnik občinske uprave je župan (6. člen ZJU). Ker gre za osebo, ki nastopa v imenu takšnega organa in odloča, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

Tožnica je pripravila odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja, v kateri je lažno navedla, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, zato komunalnega prispevka ni treba plačati, čeprav je vedela, da so podatki v odločbi lažni. S tem je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člena KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1). Zato je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2015 v točkah 2 in 5 izreka, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki traja od 28. 10. 2016 do dokončnosti navedenega sklepa oziroma do pravnomočnosti te sodbe in za to obdobje toženi stranki naložilo, da tožnici prizna delovno dobo, jo prijavi v evidenco socialnega zavarovanja, ji obračuna nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače tožnice v mesecih julij - september 2015, odvede davke in prispevke, ter ji plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Zavrnilo je tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 13. 11. 2015 v točkah 1, 3 in 4 izreka; ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od naslednjega dne po dokončnosti navedenega sklepa oziroma pravnomočnosti te sodbe; poziv na delo na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi; obračun in plačilo razlike med 100 % in 50 % nadomestilom plače za čas postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 22. 10. 2015 do 15. 11. 2015; priznanje delovne dobe, prijavo v evidenco socialnega zavarovanja, obračun nadomestila bruto mesečne plače v znesku 2.222,78 EUR, odvod davkov in prispevkov, ter plačilo neto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od naslednjega dne po dokončnosti sklepa tožene stranke z dne 13. 11. 2015 oziroma od pravnomočnosti te sodbe; obračun nadomestila plače v višini razlike med 2.222,78 EUR in polovico povprečne plače tožnice v mesecih julij - september 2015, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila za čas od 16. 11. 2015 do dokončnosti sklepa tožene stranke z dne 13. 11. 2015 oziroma pravnomočnosti te sodbe, ter za plačilo stroškov predsodnega postopka. Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe, razen v delu stroškovne odločitve, v katerem tožena stranka krije stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju s samim seboj, ker bi moralo sodišče prve stopnje sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi razveljaviti v celoti, če je ugotovilo, da je nezakonit v 2. in 5. točki izreka. Iz tega razloga je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Ta kršitev je podana tudi zato, ker je izpodbijana sodba nejasna in neizvršljiva v delu, v katerem ugotavlja, da tožnici preneha delovno razmerje z dokončnostjo sklepa delodajalca oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Tožnica meni, da ji delovno razmerje ne more prenehati prej kot s pravnomočnostjo sodbe. Po stališču tožnice se v primeru molka drugostopenjskega organa suspenzivni učinek vložene pritožbe podaljša do pravnomočnosti sodbe, ki nadomesti dokončno odločbo delodajalca. Tožnica vztraja, da je odpoved podana prepozno, tj. po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o trenutku seznanitve delodajalca z odpovednim razlogom je neprepričljiva in neskladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se je župan tožene stranke z dejstvi, ki so relevantna za postopek odpovedi, seznanil šele s prejemom pravnega mnenja z dne 14. 10. 2015. Iz vloge investitorja z dne 8. 7. 2015 izhaja, da je tožnica priložila obe sporni odločbi iz leta 2013. Meni, da tožena stranka v letu 2015 ni mogla odločiti o kompenzaciji preplačila komunalnega prispevka, če ne bi razjasnila, kaj se je zgodilo v letu 2013 in na kakšen način je bila izvedena kompenzacija. Trije sestanki v letu 2015 (25. 7., 15. 9. in 18. 9.) so bili namenjeni ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim plačilom v letu 2009 in kompenzaciji v letu 2013, sicer prisotnost tožnice na njih ne bi bila potrebna. Da bi tožena stranka odločila o vlogi investitorja z dne 8. 7. 2015, je morala nujno ugotoviti, na kakšen način se je zatrjevano preplačilo prispevka iz leta 2009 kompenziralo v letu 2013. Tožena stranka je razpolagala z obema odločbama iz leta 2013, saj sta bili ves čas v spisu kot del dokumentacije, ki se je obravnavala na sestankih 15. 9. in 18. 9. 2015, kar izhaja iz dokazov, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Po mnenju tožnice pravno mnenje z dne 14. 10. 2015 za presojo pravočasnosti izredne odpovedi ni bistveno. Delodajalec je že pred 15. 9. 2015 vpogledal v vso listinsko dokumentacijo investitorja, ki se nanaša na odmero komunalnega prispevka, jo analiziral ter preveril vse podatke, tudi glede povečanja tlorisne površine objekta. Po stališču tožnice odpovedni razlog ni podan. Tožnica je v letu 2013 zgolj vodila postopek pred izdajo odločbe, ni pa odločala v upravnem postopku. Delo je opravljala vestno in odločbo je sestavila po navodilih delodajalca oziroma takratnega župana A.A.. Tožnica se ni zavedala, da izvršitev navodila pomeni kaznivo dejanje. Če bi vedela, da bo zaradi navedenega izgubila zaposlitev, ne bi izdala odločbe, s katero v letu 2013 ni bil odmerjen komunalni prispevek. Tožnica izpostavlja, da investitor z očitanim ravnanjem ni pridobil nobene premoženjske koristi. Poleg tega je odprto vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede odmere komunalnega prispevka v letu 2015. Nepravilna ugotovitev dejanskega stanja v obrazložitvi odločbe upravnega organa ne predstavlja lažnega podatka kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ponareditve uradne listine. Drži pa, da bi morala tožnica v konkretnem primeru ravnati drugače in uporabiti izredna pravna sredstva za odpravo napake pri odmeri prispevka v letu 2009. Po oceni tožnice bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Zgolj to, da je tožnica v dobri veri ravnala nepravilno, ne more biti razlog izgube zaupanja. Prilaga zapisnik naroka v zadevi I Pd 36/2016 z dne 8. 11. 2016, ki je bil izveden po zaključku postopka na prvi stopnji.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 13. 11. 2015 o prenehanju delovnega razmerja že z dnem vročitve odpovedi (točka 2 izreka) in o nesuspenzivnosti pritožbe (točka 5 izreka), sicer pa je glede same izredne odpovedi (točke 1, 3, in 4 sklepa tožene stranke) tožničin zahtevek zavrnilo ter za takšno odločitev navedlo jasne in ustrezne razloge. Tako oblikovan izrek ni v nasprotju s samim seboj niti z obrazložitvijo in je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno očita nerazumljivost in neizvršljivost izreka sodbe v ugodilnem delu, ker naj ne bi bilo jasno, ali tožnici delovno razmerje preneha z dokončnostjo sklepa tožene stranke ali s pravnomočnostjo sodbe. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), ki določa, da pritožba zadrži izvršitev odločitve v primerih prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bo tožnici zaradi molka drugostopenjskega organa delodajalca (komisije za pritožbe iz delovnega razmerja) v posledici zakonite odpovedi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, delovno razmerje prenehalo z dokončnostjo sklepa delodajalca oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Ker komisija za pritožbe iz delovnega razmerja o pritožbi tožnice zoper prvostopenjski sklep ni odločila do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, delovno razmerje tožnice pri toženi stranki traja do pravnomočne sodbe sodišča vključno s pravicami iz delovnega razmerja. Sodišče je namreč v delovnem sporu dolžno presojati zakonitost prvostopenjskega sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ki pa kljub ugotovitvi zakonitosti odpovedi z upoštevanjem citirane določbe zakona ne more prenehati pred njegovo dokončnostjo - ki jo nadomesti pravnomočna sodba (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 291/2008 z dne 6. 4. 2010).

7. V zvezi s presojo pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožnica sklicuje na kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Tožnica z navedbo te procesne kršitve dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je pripravila odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja z dne 25. 2. 2013, v kateri je lažno navedla, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, zato komunalnega prispevka ni treba plačati, čeprav je vedela, da so podatki v odločbi lažni.

9. V zvezi z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je v skladu s 5. in 154. členom ZJU treba upoštevati določbo 109. člena ZDR-1. Po drugem odstavku te določbe mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalne skupnosti izvršuje predstojnik (prvi odstavek 33. člena ZJU). Podobno določa tudi 20. člen ZDR-1. Predstojnik občinske uprave je župan (6. člen ZJU). Ker gre za osebo, ki nastopa v imenu takšnega organa in odloča, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se je župan z odpovednim razlogom seznanil oziroma je ta razlog ugotovil s prejemom pravnega mnenja dne 14. 10. 2015 in da je odpoved pravočasna, ker je podana znotraj 30-dnevnega roka. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbi župana ter ni sledilo izpovedbam tožnice in priče B.B., na kateri pritožba posebej opozarja, s temi razlogi sodišča prve stopnje pa se pritožbeno sodišče strinja. Neutemeljeno je sklicevanje na izpovedbo župana v zadevi I Pd 36/2016 oziroma na zapisnik z dne 8. 11. 2016. Gre za dokaz, ki je nastal po zaključku glavne obravnave v tem sporu, zato ga ob upoštevanju pravila o časovnih mejah pravnomočnosti, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili sestanki pri toženi stranki (29. 7. 2015, 15. 9. 2015 in 18. 9. 2015) namenjeni predvsem temu, da se odloči o vlogi za izračun komunalnega prispevka investitorja z dne 8. 7. 2015, torej za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembna za razjasnitev zadeve v ugotovitvenem postopku odmere komunalnega prispevka in morebitne kompenzacije, ne pa ugotavljanju, ali so bile storjene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Dne 25. 2. 2013 je bil z odločbo investitorju najprej odmerjen komunalni prispevek v višini 50.888,25 EUR, z drugo odločbo pa mu komunalni prispevek ni bil odmerjen, pri čemer je v obrazložitvi odločbe navedeno, da se neto tlorisna površina ni povečala. Tožnica, ki je vodila postopek odmere komunalnega prispevka oziroma pripravila obe odločbi, ni določno izpovedala, kdaj je županu povedala, da je v odločbi z dne 25. 2. 2013, s katero komunalni prispevek ni bil odmerjen, neresnično ugotovljeno, da se neto tlorisna površina ni povečala. Odločbi z dne 25. 2. 2013 nista bili priloženi vlogi iz leta 2015, niti ni v spremnem dopisu navedeno, da sta bili tega dne izdani dve odločbi. To ne izhaja niti iz izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja. Župan, ki je v upravnih zadevah iz pristojnosti lokalne skupnosti pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločitev občinske uprave, dokumentacije investitorja ni pregledoval. Priči C.C. in D.D., ki sta v letu 2015 vodili postopek odmere komunalnega prispevka, sta skladno izpovedali, da je bila za odločitev o vlogi z dne 8. 7. 2015 ključna tudi dokumentacija iz 2009, ne pa iz leta 2013. Tudi preklic pooblastila za vodenje upravnih postopkov pred izdajo odločb z dne 20. 8. 2015, kljub drugačnim pritožbenim navedbam, ni bil povezan z izdajo odločb v letu 2013. Tožnica ni opravila strokovnega izpita za vodenje upravnega postopka, zato je bila zakonita odločitev tožene stranke, da ji odvzame pooblastila za vodenje upravnih postopkov. Drugačne oziroma nasprotne pritožbene navedbe so glede na obrazloženo neutemeljene.

12. Po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica v odločbi z dne 25. 2. 2013 navedla, da se neto tlorisna površina investicije ni povečala, čeprav je, zaslišana kot stranka, izpovedala, da se je takrat povečala, in da zato investitor ni dolžan plačati komunalnega prispevka, s čimer je investitor glede na pravnomočno in izvršeno odločbo iz leta 2009 pridobil protipravno premoženjsko korist, tožena stranka pa je bila oškodovana. Ni relevantno, da je tožnica odločbo o odmeri komunalnega prispevka le pripravila in ni izdala odločbe. Prav tako ni odločilno vprašanje kompenzacije preplačila komunalnega prispevka. Bistveno je, da je tožnica v drugi odločbi iz leta 2013 navedla lažni podatek, da se neto tlorisna površina objekta ni povečala. Tožnica se ne more razbremeniti odgovornosti za očitano ravnanje s sklicevanjem na navodila svojih nadrejenih. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnici ni bilo dano konkretno navodilo, da pripravi odločbo z navajanjem neresničnega oziroma lažnega podatka. Sicer pa mora v skladu z določbo petega odstavka 94. člena ZJU javni uslužbenec odkloniti izvršitev odredbe oziroma navodila, če bi pomenila kaznivo dejanje.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja in da je kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen Kazenskega zakonika, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Z uradno osebo je po 5. členu Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS; št. 80/1999 in nasl. - ZUP) v povezavi z 99. členom KZ-1 mišljena oseba, ki je v skladu z zakonom pooblaščena za odločanje v upravni zadevi ali za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku. Tožnica je bila v času storitve očitanega dejanja pooblaščena za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku, pri čemer je kot uradna oseba vedela, da so podatki v odločbi lažni. Ker je pripravila odločbo z neresnično vsebino, je zlorabila položaj uradne osebe. Tako je ravnala z namenom investitorju pridobiti protipravno premoženjsko korist, saj bi morala investitorju odmeriti komunalni prispevek. Protipravna premoženjska korist je tista korist, ki je investitor ob pravilnem ravnanju uradne osebe ne bi mogel dobiti. Nepomembno je, da je v upravnem sporu med toženo stranko in investitorjem sporno vprašanje uporabe materialnega prava o odmeri komunalnega prispevka investitorju. Pravno odločilno je dejstvo, da je tožnica pripravila odločbo z dne 25. 2. 2013 z neresnično vsebino oziroma vpisovanjem lažnega podatka.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri presoji tega pogoja je pretehtala okoliščina, da gre v primeru vnosa lažnih podatkov v odločbo o odmeri komunalnega prispevka za zadevo, ki si jo tožena stranka ne more privoščiti. Tožnica je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja in pri tem izpolnila znake dveh kaznivih dejanj. Tožena stranka je zaradi navedenega utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.