Jedro

Opravljanje privatnih voženj z vozilom, ki ga uporablja delodajalec na podlagi najemne pogodbe, brez vednosti delodajalca in med službenim časom, pomeni kršitev temeljne obveznosti delavca, kakor je opredeljena v 1. odstavku 31. člena ZDR. Ta določa, da mora delavec vestno opravljati delo za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje ugotovitev, da je tožnik obveznost iz pogodbe o zaposlitvi kršil s tem, da si je brez dovoljenja tožene stranke med delovnim časom za privatno vožnjo vzel vozilo, ki ga je tožena stranka uporabljala na podlagi najemne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011 nezakonita in se razveljavi.

Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak ji je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 30. 4. 2013. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011, do 30. 4. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja (ji priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja), ter ji za to obdobje obračunati plačo v bruto znesku 1.116,14 EUR mesečno; od teh bruto zneskov obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja, ter tožeči stranki izplačati neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, tj. od 15. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila".

se z a v r n e." Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011 nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 30. 4. 2013 (prvi odstavek točke II izreka), zavrnilo pa je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (drugi odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na podlagi redne odpovedi z dne 9. 11. 2011 do 30. 4. 2013 prizna vse pravice iz delovnega razmerja (to je, da mu prizna delovno dobo in ga prijavi v vsa obvezna zavarovanja), ter mu za to obdobje obračuna plačo v bruto znesku 1.116,14 EUR mesečno; od teh bruto zneskov obračuna in plača davke in prispevke iz delovnega razmerja ter tožniku izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, to je od 15. meseca za pretekli mesec (prvi odstavek točke III izreka); zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (drugi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača stroške postopka v višini 943,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da prisojene neto zneske iz točk III in IV izreka nakaže na poslovni račun tožnikovega pooblaščenca (točka V izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in ni ponovilo zaslišanja vseh prič, kar je bilo izrecno napotilo pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu Pdp 1882/2012 z dne 14. 11. 2012. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da naj bi tožnik dnevno prejel več dobavnic, kot pa bi moral opraviti voženj in da mu zato ni možno očitati kršitev v zvezi z neizpolnjenimi dobavnicami. Tak zaključek je pavšalen, neutemeljen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Predložene dobavnice iz leta 2009 dokazujejo, da je bilo že takrat potrebno pridobiti podpis stranke, kadar ni bilo materiala za odvoz. Ker pa je poslovanje z dobavnicami očitno potekalo po domače, se je v letu 2010, ko je prišlo novo vodstvo, tudi na tem področju zahtevalo striktno izpolnjevanje navodil. V kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo metodološko napotilo 8. člena ZPP, bi moralo ugotoviti, da je novo vodstvo pri toženi stranki leta 2010 uvedlo novosti pri poslovanju z dobavnicami, ki jih je bilo potrebno izpolniti tudi v primeru, če je voznik prišel do stranke, pa ni imel kaj za odpeljati, da se tožnik novostim ni bil pripravljen prilagoditi, da so z njim bile ves čas težave, da tožnik ni bil pristojen, da po lastni presoji odloča, ali bo šel na naslednjo vožnjo k A. na B. cesto ali ne. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je v izpodbijani sodbi veliko zaključkov sodišča prve stopnje, ki so v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zaključek sodišča prve stopnje, da je C.C. tožniku 17. 10. 2011 dovolil uporabo vozila v privatne namene, je v nasprotju s tem, kar je ta izpovedal, ko je bil zaslišan kot priča. Tudi sicer je opravljanje privatnih zadev v službenem času, ne da bi imel delavec za to dovoljenje delodajalca, kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnikovo pojasnilo, da si je vozilo sposodil v času obveznega odmora in da se je nato vrnil na delo, ne pomeni, da tožnik ni kršil delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik si je sam izpolnil potni nalog, čeprav bi že na podlagi dejstva, da je delo pri toženi stranki opravljal 10 let, moral vedeti, da potni nalog dobi od tistega, ki vozilo opravlja in da si ga ne sme sam napisati. Sodišče prve stopnje v novem postopku ni ponovno zaslišalo priče C.C. in zato ni preverilo tožnikovega zatrjevanja, da naj bi mu ključe vozila dal C.C.. Tožnik je manjko ur v septembru 2011 pojasnjeval s tem, da je delodajalec štel, da je tožnik na delu le od takrat, ko je v vozilo vstavil vozniško kartico, čeprav je tožnik na delo prihajal prej. Vsi vozniki prisotnost na delu beležijo tako, da ob prihodu na delo v vozilo vložijo službeno kartico, pri čemer čas teče, ne glede na to, ali vozilo stoji, ali pa je na vožnji. Dokumenti z naslovom „voznikove dnevne aktivnosti“ so listinski dokazi, zato ob smiselni uporabi 56. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) velja domneva o popolnosti listin. Predložene listine o tem, da je imel tožnik v septembru 2011 kar 17,5 ur manjka, so zato tehten dokaz, da tožnik svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval. Nerazumljivo je, kako je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve najprej zaključilo, da so bili utemeljeni očitki tožniku v opozorilo z dne 24. 1. 2013, nato pa je napravilo zaključek, da tožena stranka tožniku ni uspela dokazati, da je predčasno zapuščal delo in da ni opravil vseh svojih delovnih nalog. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne v celoti, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi 2. odstavka 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo dokaze z zaslišanjem tožnika in prič D.D. ter C.C. ter prebralo zapisnike o izvedbi ostalih dokazov in listine v spisu. Pritožbeno sodišče je namreč spoznalo, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov.

Pritožba sicer zatrjuje, da naj bi bil izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in da nasprotuje njenim razlogom, kar je abstraktni opis bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pa ta pritožbeni očitek ni konkretiziran. Glede na to, da pritožba takoj nato navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kljub temu, da je ugotovilo, da je bilo predhodno pisno opozorilo z dne 24. 1. 2013 utemeljeno, je možno sklepati, da tožena stranka v tem vidi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Vendar pa navedeno ne pomeni nasprotja, saj bi bilo možno, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, utemeljeno pa bi bilo predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Sicer pa drugostopenjsko sodišče na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti in v okviru takšnega preizkusa ni ugotovilo nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti.

Tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja na povsem zgrešen način. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Tožena stranka pa uveljavlja, da je podano nasprotje med dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in izvedenimi dokazi. Navedeno lahko pomeni kvečjemu zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Podobno velja za pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo, da je C.C. tožniku dovolil uporabo vozila v privatne namene, čeprav je sam zaslišan kot priča izpovedal, da ni vedel, da bo tožnik vozilo uporabil za privatne namene. Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje in ne za povzemanje izpovedbe priče. Takšna dokazna ocena je sicer lahko napačna, vendar to ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč kvečjemu zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa je res, da je priča C.C. najprej izpovedal, da ga je tožnik vprašal, če si vozilo lahko sposodi za osebne potrebe, kasneje pa da ni vedel, da bo tožnik vozilo uporabil za osebne potrebe. Izpovedba priče tako vsebuje obe trditvi in tega nasprotja ni bilo mogoče odpraviti niti z dopolnilnim zaslišanjem priče, saj je ta na pritožbeni obravnavi odgovorila zgolj to, da zaradi poteka časa ne more odgovoriti, kaj od obojega je točno. Vendar pa za pravilno odločitev v tem sporu niti ni bistveno, ali je C.C. vedel, da bo tožnik vozilo uporabil za privatne namene.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku 24. 1. 2011 utemeljeno izdala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi dokaznega postopka, je pravilno ugotovilo, da je v tem opozorilu tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da je 13. 12. 2010 na delovnem stroju tožene stranke iz malomarnosti povzročil večjo materialno škodo. Zaradi prevelike hitrosti je tožnik pri nakladu stiskalnice na vozilo poškodoval hidravlično nakladalno kljuko vozila, obenem pa je poškodoval tudi stiskalnico za papir, ki jo je tožena stranka imela v uporabi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo v tem opozorilu tožniku utemeljeno očitano, da v popoldanski izmeni ne opravi vseh del in nalog, ki jih je dolžan opraviti, s čimer je kršil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je sicer zanikal, da bi mu bilo opozorilo sploh vročeno, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe priče D.D., pa tudi na podlagi podpisa tožnika na tej listini pravilno ugotovilo, da je opozorilo tožniku bilo vročeno. Predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Opozorilo je bilo dano znotraj rokov iz 1. odstavka 83. člena ZDR, tožnik pa je novo kršitev pogodbenih obveznostih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja storil pred iztekom enega leta od prejema pisnega opozorila.

Tožniku so bili v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitani trije sklopi kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer: - da v septembru 2009 ni opravil prevzema odpadnih surovin pri stranki A., naslov B., na podlagi izdanih dobavnic, ki so v odpovedi naštete; - da si je 17. 10. 2011 brez vednosti in soglasja delodajalca sposodil tovorno vozilo in ga uporabil za privatne namene; - da z delom končuje 1 do 1,5 ure pred iztekom svojega delovnika, zaradi česar je v septembru 2011 namesto 136 delovnih ur v 17 delovnih dneh, opravil le 118,5 delovnih ur.

Ob dejstvu, da je bil tožnik utemeljeno predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ocena, da je tožnik storil eno od treh očitanih kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikovo ravnanje v zvezi z uporabo dovoznega vozila E., ki ga je tožena stranka imela v najemu, tožnik pa ga je med službenim časom uporabil za privatne namene, v celoti zadošča za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da si je tožnik sam podpisal in napisal potni nalog za uporabo vozila E., ki ga je tožena stranka imela v najemu od C.C. in da je tožnik vedel, da ima tožena stranka to vozilo v uporabi. Na podlagi izpovedbe tožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik vozilo uporabil za svoje osebne namene, na podlagi izpovedbe priče D.D. pa, da tožnik za takšno uporabo tega vozila ni imel soglasja tožene stranke. Tožnik je s tem, da bo vozilo uporabil, seznanil zgolj lastnika vozila C.C., ki pa ni bil pooblaščen, da z vozilom, ki ga je dal v najem razpolaga na tak način, kar bi tožnik moral in mogel vedeti. Nadalje je iz tahografa (priloga B5) razvidno, da je bilo vozilo E. 17. 10. 2011, potem ko ga je vzel tožnik, na vožnji več kot 1 uro, saj je na njem zabeležen pričetek vožnje ob približno 17.50 uri, zaključek pa je po 19.00 uri.

Tožnikovega zagovora, da je vozilo uporabil v času počitka med delovnim časom in da je z uporabo soglašal lastnik vozila C.C. ni mogoče oceniti drugače kot za sprenevedanje in popolno nesamokritičnost do lastnega ravnanja. Od vsakega povprečnega delavca, kaj šele od poklicnega voznika je možno pričakovati zavedanje, da vozila, ki ga ima delodajalec v najemu v službenem času ni možno uporabiti v privatne namene brez soglasja delodajalca. Ne gre le za nepooblaščeno razpolaganje z vozilom temveč tudi za neustrezno - nedovoljeno izrabo delovnega časa. Tudi če bi bilo res, kar zatrjuje tožnik, to je, da je vožnjo opravil v času obveznega počitka voznika, gre še vedno za kršitev delovne obveznosti tožnika kot poklicnega voznika. Obvezen počitek je namenjen temu, da voznik ne prekoračiti dovoljenega števila ur vožnje, na kar se tožnik ves čas sklicuje v zvezi z manjkom ur, zato ni dopustno, da bi poklicni voznik v času obveznega počitka opravil drugo vožnjo z drugim tovornim vozilom.

Zgolj okoliščina, da je C.C., zaslišan kot priča pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da se ne spominja, kdaj je ugotovil, da z vozilom oddanim v najem ne more razpolagati, ne zadošča za ugotovitev, da tožniku v zvezi s tem ni možno očitati ničesar oziroma, da je bil v upravičeni zmoti, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Ne glede na nekonsistentnost izpovedbe priče C.C., ki je ni bilo mogoče odpraviti niti z dopolnilnim zaslišanjem priče pred pritožbenim sodiščem, pa je potrebno ugotoviti, da priča ni rekla, da bi tožniku dovolila uporabo njegovega vozila, temveč da temu ni nasprotovala. Vendar pa je C.C. hkrati dodal, da je pogodba takšna, da on z vozilom, ki je oddano v najem, ne more razpolagati, da pa to lahko stori tožena stranka. Da se tožnik spreneveda ko navaja, da je mislil, da zadostuje, da mu je uporabo vozila dovolil C.C., je razvidno tudi iz dejstva, da je tožnik potem sam izpolnil potni nalog za navedeno vozilo (priloga B4). Tožnik se je torej zavedal, da za vožnjo mora imeti potni nalog, očitno pa se je zavedal tudi tega, da bi mu ga lahko izdala le tožena stranka. V kolikor bi tožnik v resnici mislil, da z vozilom lahko razpolaga C.C., bi bilo logično, da hkrati njega zaprosi za izstavitev potnega naloga. Opravljanje privatnih voženj z vozilom, ki ga uporablja delodajalec na podlagi najemne pogodbe, brez vednosti delodajalca in med službenim časom, prav gotovo pomeni kršitev temeljne obveznosti delavca, kakor je opredeljena v 1. odstavku 31. člena ZDR. Ta določa, da mora delavec vestno opravljati delo za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.

Ne glede na to, da za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe zadostuje že ugotovitev, da je tožnik obveznost iz pogodbe o zaposlitvi kršil s tem, da si je brez dovoljenja tožene stranke med delovnim časom za privatno vožnjo vzel vozilo, ki ga je tožena stranka uporabljala na podlagi najemne pogodbe, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do preostalih dveh sklopov kršitev pogodbenih obveznosti, obveznosti iz delovnega razmerja, ki sta bili tožniku očitani v izpodbijani redni odpovedi pogodbe.

Tudi tožnikovo neupoštevanje navodila tožene stranke, da mora opraviti toliko voženj, kot dobi dobavnic oz., da mora v primeru, če pri stranki ni materiala za odvoz pridobiti podpisano dobavnico, na kateri bo to potrjeno, pomeni kršitev temeljne obveznosti delavca, kakor je opredeljena v 1. odstavku 31. člena ZDR. Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi verjelo prepričljivi izpovedbi priče D.D., da je tožniku povedal, kako mora ravnati, če pri stranki ni zadostne količine odpadnega materiala, da bi ga voznik prevzel. Prav tako pritožbeno sodišče priči verjame, da je do teh pogovorov s tožnikom prišlo zaradi tega, ker so od stranke, to je A. dobivali pritožbe, da v popoldanski izmeni njihov voznik ni odpeljal vsega materiala, v teh izmenah pa je delal ravno tožnik. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano nepravilno postopanje z dobavnicami se nanaša na september 2011, ko je tožnik bil na delu 17 dni, vselej v popoldanski izmeni. Da tožnik ni upošteval navodil tožene stranke glede opravljanja voženj, je razvidno nenazadnje iz tega, da je priča D.D. ves čas zatrjeval, da so vozniki v eni izmeni morali opraviti okoli 7 voženj in da so prejeli tudi toliko dobavnic, tožnik pa je izpovedoval o tem, da je opravil 4 vožnje, in da potem ni šel več nazaj, ker je videl, da ni več materiala oz. ker naj bi mu zaposleni v A. rekli, da mu ni potrebno več priti. Priča D.D. je prepričljivo pojasnil, da je ravno zaradi tega, ker je tožnik trdil, da voženj ni opravil, ker je že na prejšnji vožnji videl, da nov prevoz ne bo potreben, zahteval, da je potrebna informacija stranke, da odvoz ni potreben, ker ni materiala, kar pa bi dokazovala ravno podpisana prazna dobavnica. Tudi na zaslišanju pred pritožbenim sodiščem je priča D.D. še enkrat potrdil, da je tožniku izrecno povedal, da v kolikor se zgodi, da res ni materiala za odvoz, potem je stranki potrebno dati v podpis dobavnico, saj bi samo na ta način lahko imeli dokaz, da so svoje delo res opravili. Kršitev teh navodil je razvidna že iz tožnikove izpovedbe, da praznih dobavnic predstavnikom A. ni dajal v podpis in da je neizpolnjene dobavnice metal stran.

Utemeljen je tudi očitek, da tožnik v septembru 2011 ni opravil toliko ur dela, kot bi jih moral, kar je tožena stranka dokazovala z evidenco voznikove dnevne aktivnosti, ki je bila izdelana za vsak delovni dan (priloga B7). Res je sicer, da ta evidenca pomeni beleženje aktivnosti vozila od trenutka ko voznik vstavi svojo kartico v ustrezno napravo na vozilu pa do trenutka ko to kartico vzame iz vozila kar pomeni, da ne zajema časa, ko je bil voznik na delovnem mestu pred tem, ali pa ko ostane na delovnem mestu po tistem, ko je kartico vzel iz vozila. Vendar pa je kljub temu za neverodostojna potrebna oceniti tožnikova pojasnila, da je do teh razlik v urah prihajalo, ker je tožnik moral čakati, da se z vožnje vrne voznik, ki je isto vozilo upravljal v dopoldanski izmeni in da se stehta blago, ki ga je pripeljal. V kolikor bi držala tožnikova izpovedba, da je na delo predčasno, (torej pred 14 uro) hodil samo takrat, kadar je bil poklican od tožene stranke (ker je tudi voznik v dopoldanski izmeni prišel toliko prej na delo), potem se samo na ta račun v zgolj 17 delovnih dneh ne bi moglo nabrati za kar 17,5 ur manjka, to je več kot 1 uro na dan.

Povsem neverodostojno pa je tožnikovo pojasnjevanje, da se manjko ur nanaša tudi na čas, ko je tožnik pri stranki čakal, da se kamion naloži. To pojasnilo je očitno neresnično, saj se v prav vseh primerih predloženih evidenc o voznikovih dnevnih aktivnostih beleži ves čas od začetka (npr. 1. 9. 2011 od 13.08 dalje) pa do konca (istega dne ob 20.03). Vmes ni nobenega neevidentiranega časa in je evidentiran tako tisti čas, ko vozilo stoji, kot tudi čas počitka. Iz te evidence je tudi razvidno, da pri času nevožnje nikoli ni šlo za prav dolge postanke, praviloma le od 2 do 7 minut, le res izjemoma tudi več. Navedeno pomeni, da tudi iz te evidence voznikove dnevne aktivnosti izhaja, da je tožena stranka utemeljeno štela, da je tožnik delo zapuščal pred iztekom 8 ur dela, kar tudi pojasni pritoževanje naročnika, da v popoldanski izmeni tožena stranka ni poskrbela za odvoz odpadnega materiala. Predčasno zapuščanje dela prav gotovo pomeni kršitev obveznosti tožnika, da delo opravlja v času, ki je določen za izvajanje dela, kar je ena od obveznosti delavca po 1. odstavku 31. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je na podlagi 1. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo še preostali del tožnikovega zahtevka, to je tisti del, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Tako zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011 in njeno razveljavitev, kakor tudi za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo temveč mu je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 30. 4. 2013, ter zahtevek, da je tožena stranka tožniku od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 30. 4. 2013 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja (mu priznati delovno dobo in ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja) ter mu za to obdobje obračunati plačo v bruto znesku 1.116,14 EUR mesečno, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke iz delovnega razmerja, ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za plačo prejšnjega meseca. Posledično je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, kljub temu pa ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) namreč določa, da delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kaj takšnega o ravnanju tožnika v tem sporu ni možno trditi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Povrnitev pritožbenih stroškov je zahteval tudi tožnik, vendar do tega ni upravičen, saj je v pritožbenem postopku v celoti uspela nasprotna stranka (154. člen ZPP).