Jedro

Prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 151/2018 z dne 7. 5. 2019, izdanem v tej zadevi, navedeno določbo ZDR-1 razlagalo tako, da se zahteva po pridobitvi soglasja ob podaji odpovedi nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, čeprav je ta ustrezna.

Ker je sindikalna svoboda omejena z ustavnimi pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS), v konkretnem primeru gre za pravico delodajalca do sodnega varstva iz 23. člena URS, bi bile odločitve sindikata lahko podvržene tudi sodni presoji, če bi bile očitno nezakonite ali arbitrarne ter bi imele kot take za cilj zlorabo funkcije, ki jo sicer ima sindikat. Ker pa v konkretnem primeru iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi bile volitve tožnice izvedene na očitno nezakonit ali arbitraren način s ciljem zlorabe funkcije sindikata, se sodišče prve stopnje pravilno ni spuščalo v zatrjevane postopkovne napake v postopku volitev, ki same po sebi, tudi če bi bile ugotovljene, še ne omogočajo sklepa o zlorabi funkcije sindikata.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v IV. točki izreka sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 2.275,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 (I. točka izreka) in odločilo, da se pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017 šteje za razvezano (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje s toženo stranko na delovnem mestu Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje ni prenehalo s 1. 3. 2017, temveč je trajalo do 3. 6. 2019 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2014 na delovnem mestu Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje do 3. 6. 2019 in ji plača denarno povračilo v višini 2.275,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv na delo na delovno mesto Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in kadre, zahtevek za plačilo plače za opravljanje dela ne tem delovnem mestu od 3. 6. 2019 dalje in za plačilo razlike med plačo za delo na delovnem mestu Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje in delovnim mestom Višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne njene stroške postopka v višini 310,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15‑dnevnega izpolnitvenega roka (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe v V. točki izreka vlaga tožnica pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje napačno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za vrnitev nazaj na delo. Meni, da bi sodišče prve stopnje stanje pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi lahko vzpostavilo zgolj tako, da bi tožnico vrnilo na delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Navaja, da je v zvezi z odločitvijo o reintegraciji nepomembna kasneje dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če se bo namreč v ločenem postopku ugotovila nezakonitost takšne izredne odpovedi, bi tožnica zaradi stališča sodišča prve stopnje v tem sporu lahko ostala brez učinkovitega delovnopravnega varstva. Reintegracija po izredno odpovedani pogodbi o zaposlitvi ne bi bila več mogoča, saj je bila ta pogodba o zaposlitvi, sklenjena pod razveznim pogojem, v tem sporu razveljavljena, reintegracija po prejšnji nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi pa prav tako ne bi bila možna, saj delovno razmerje zaradi sodne razveze v tem postopku ne bi več obstajalo. Nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila in v zvezi s tem očita sodišču prve stopnje, da ni opravilo presoje kriterijev za odmero denarnega povračila. Meni, da bi sodišče prve stopnje v tej zvezi moralo zaslišati tožnico in da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

4. Zoper ugodilni del sodbe v I., II., III. in IV. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke zavrne, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravilnost in zakonitost volitev sindikalnega zaupnika notranja stvar sindikata. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je bil sindikat veljavno ustanovljen in ali so bile volitve sindikalnega zaupnika veljavne. Meni, da zgolj obvestilo o imenovanju sindikalnega zaupnika ne ustvarja pravice za sindikalnega zaupnika, prav tako vpis sindikata v sodni register ne daje sindikatu lastnosti organizacije za izvajanje sindikalne svobode njenih članov. Oboje mora imeti zakonito in dejansko podlago, saj je sicer nično. Navaja okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da so bile volitve, na katerih je bila za sindikalno zaupnico izvoljena tožnica, fiktivne. Izpostavlja izpoved tožnice, da je bil povod za njeno izvolitev to, da se ji zagotovi varnost. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi direktorja tožene stranke, priče A.A. pa ni zaslišalo. Meni, da ni podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil SB. ZD C. ustanovljen in v poslovni register vpisan že 12. 4. 2007. Glede varstva pred odpovedjo tožnice se ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS. Izpostavlja napako v V. točki izreka, saj tožnica ni postavila zahtevka glede delovnega mesta Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in kadre. Navaja, da je materialnopravno napačna odločitev o denarnem povračilu, ki ga bo sodišče lahko odmerilo le v postopku o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer je denarno povračilo odmerjeno previsoko. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sama navedla višino tožničine plače. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožnice zavrne in potrdi del sodbe sodišča prve stopnje, ki ga tožnica izpodbija s pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarjata pritožbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter, razen v odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in denarnem povračilu, pravilno uporabilo materialno pravo.

8. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka tožnici 13. 2. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela strokovni sodelavec v splošnih službah VI, ki jo je tožnica sprejela. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi zaključka, da je bila tožnica kot sindikalna zaupnica varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), saj sindikat tožene stranke soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal, tožena stranka pa je bila o položaju tožnice obveščena.

9. Prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 151/2018 z dne 7. 5. 2019, izdanem v tej zadevi, navedeno določbo ZDR-1 razlagalo tako, da se zahteva po pridobitvi soglasja ob podaji odpovedi nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, čeprav je ta ustrezna. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi tožena stranka izraža nestrinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS in vztraja na stališču, da soglasje sindikata za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo potrebno, ker je bila tožnici ponujena in z njene strani tudi sprejeta pogodba o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev.

10. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo na podlagi izpovedi priče D.D., bivšega predsednika pri toženi stranki organiziranega sindikata B., in na podlagi obvestila omenjenega toženi stranki z dne 23. 11. 2016 (A3). Iz obeh izhaja, da so pri sindikatu tožene stranke organizirali volitve novega predsednika sindikata zavoda in s tem sindikalnega zaupnika pri toženi stranki ter izvolili tožnico. Tožena stranka je položaj tožnici priznavala, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisa tožene stranke z dne 15. 2. 2017 (A6), iz katerega izhaja, da bo tožena stranka od odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove upoštevala pravice, ki tožnici gredo kot sindikalni zaupnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je bil sindikat pri toženi stranki organiziran že od leta 2007, saj je to razvidno iz poslovnega registra RS (A7), tožena stranka pa je s sindikatom sklenila tudi pogodbo o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata pri toženi stranki in se v njej zavezala (14. člen pogodbe), da bo sindikalni zaupnik užival delovnopravno imuniteto. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da sindikat pri toženi stranki ni bil ustanovljen. Utemeljeno ni niti pritožbeno vztrajanje glede neveljavnosti ustanovitve sindikata zavoda, ki pa ne more biti del sodne presoje v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku. Varstvo sindikatov pred vmešavanjem delodajalcev je posledica pravice do ustanavljanja sindikata kot dela sindikalne svobode iz 76. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Sodišče prve stopnje zato pravilno ni štelo kot bistvene navedbe tožene stranke, da sindikat pri toženi stranki nima pravil delovanja sindikata, ki naj bi bila konstitutiven element ustanovitve sindikata.

11. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo postopkovne pravilnosti volitev, na katerih je bila za predsednico sindikata zavoda in sindikalno zaupnico izvoljena tožnica. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da v nobenem primeru ni predvideno sodno presojanje s strani tožene stranke zatrjevane neskladnosti postopka volitev z notranjimi pravili sindikata oziroma statutom. Ker je sindikalna svoboda omejena z ustavnimi pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS), v konkretnem primeru gre za pravico delodajalca do sodnega varstva iz 23. člena URS, bi bile odločitve sindikata lahko podvržene tudi sodni presoji, če bi bile očitno nezakonite ali arbitrarne ter bi imele kot take za cilj zlorabo funkcije, ki jo sicer ima sindikat.1 Ker pa v konkretnem primeru iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi bile volitve tožnice izvedene na očitno nezakonit ali arbitraren način s ciljem zlorabe funkcije sindikata, se sodišče prve stopnje pravilno ni spuščalo v zatrjevane postopkovne napake v postopku volitev, ki same po sebi, tudi če bi bile ugotovljene, še ne omogočajo sklepa o zlorabi funkcije sindikata. Pritožbene navedbe, da je bila tožnica kot predsednica sindikata zavoda v poslovni register vpisana šele tekom tega sodnega postopka, da ni sporočila, kdo jo bo nadomeščal v primeru njene odsotnosti, in navajanje postopkovnih kršitev (na volitve naj ne bi bili povabljeni vsi člani sindikata zavoda, volitve naj bi bile razpisane prepozno, liste kandidatov naj ne bi bile objavljene, kvorum na volitvah naj ne bi bil dosežen2) ne zadoščajo za sodno presojo zakonitosti volitev, saj na njihovi podlagi ni mogoč zaključek, da gre za očitno nezakonito ali arbitrarno postopanje sindikata. Trditve tožene stranke, da je sindikat zavoda tožnici z izvolitvijo želel zagotoviti delovnopravno varstvo, pa ne predstavljajo zatrjevanja zlorabe funkcije sindikata, saj je ta prost v odločitvi, koga in zakaj izbere za sindikalnega zaupnika. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo izpovedi direktorja o poteku volitev in ker s tem namenom ni zaslišalo A.A..

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica kot sindikalna zaupnica uživala varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 nezakonita (I. točka izreka), da se ponujena nova pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2017 šteje za razvezano (II. točka izreka) in da delovno razmerje tožnice na delovnem mestu Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje ni prenehalo s 1. 3. 2017, temveč je trajalo do 3. 6. 2019 (III. točka izreka). Odločitev o trajanju delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja (reparacija) je (glede na ugotovljeno dejansko stanje v času odločanja sodišča prve stopnje) pravilna, ni pa pravilna odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 3. 6. 2019, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za vrnitev nazaj na delo na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je namreč delovno razmerje pri toženi stranki (na podlagi ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu Višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI) prenehalo 3. 6. 2019, ko je bila tožnici vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 30. 5. 2019. Tožnica je zoper podano izredno odpoved sicer sprožila sodno varstvo, vendar je bil v času odločanja sodišča prve stopnje spor še v teku, posledično pa izredna odpoved še veljavna in učinkovita. Zato sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi zahtevku za vrnitev nazaj na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje, saj je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki (glede na trenutek odločanja sodišča prve stopnje) veljavno prenehalo na podlagi druge pravne podlage.

14. Kljub sicer pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o reintegracijskem zahtevku pa ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi sodbe sodišča prenehala veljati ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delo na delovnem mestu Višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI (sodna razveza). Sodišče prve stopnje je to pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo s 3. 6. 2019, ko je pričela učinkovati izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca sodno razveže pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (z dnem 3. 6. 2019) ni pravilna, saj v času odločanja sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 za ta način prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V času odločanja sodišča prve stopnje (še) ni bil izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (za delo na delovnem mestu Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje), saj spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opr. št. Pd 138/2019) še ni končan. Šele, ko bo končan, bo jasno, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne, in s tem, ali ta odpoved tudi učinkuje. Tedaj pa bo mogoče odločiti tudi o nadaljevanju tožničinega delovnega razmerja z vsemi pravicami pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za delo na delovnem mestu Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje. Glede na odločitev v tem sporu namreč pogodba o zaposlitvi za to delo ni bila zakonito odpovedana, nova ponujena pogodba o zaposlitvi pa ne velja več, ker je bila sklenjena pod razveznim pogojem (tretji odstavek 91. člena ZDR-1).

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo delno spremenilo IV. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo denarnega povračila, saj se ta prisodi zgolj v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Odločitev je sprejelo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

16. V posledici sprejete odločitve se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do nebistvenih pritožbenih navedb obeh strank v zvezi z odločitvijo o višini prisojenega denarnega povračila (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe v V. točki izreka, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na njeno pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, ki ga tožnica ni postavila (tj. zahtevek za poziv na delo na delovno mesto Samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in kadre).

17. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Delna sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na razmerje uspeha strank v postopku (ta je v celoti odvisna od uspeha z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zato pritožbeno sodišče odločitve o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe ni spremenilo.

18. Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1 Prim. sodba VS RS VIII Ips 330/2017. 2 Glede navedenega očitka je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče D.D. celo ugotovilo, da ni utemeljen.