Jedro

V konkretni zadevi je zadevi je pomembno, da tožeča stranka ni zatrjevala in tudi ni poskusila dokazati, da je do nakazila zaostalih štipendij prišlo zaradi nedopustne zamude v izplačilih štipendije, zaradi katere tožniki ne bi smeli biti na slabšem glede upravičenosti do denarnega nadomestila. Tožnica je svoj zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila vložila osebno dne 1. 2. 2017, kar med strankama ni sporno, zato je tožena stranka pravilno upoštevala med lastnimi dohodki družine tudi izplačane dohodke iz naslova štipendij, vključno z dohodki, ki jih je tožničina družina iz naslova zaostalih štipendij za preteklo šolsko leto 2015/2016, prejela izplačane v mesecih november in december 2016 ter januar 2017, to je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožničinega zahtevka z dne 1. 2. 2017.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da ne ugodi zahtevku tožnice z dne 1. 2. 2017 za dodelitev denarnega nadomestila za namestitev na zasebnem naslovu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožnica dne 1. 2. 2017 osebno vložila zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu (v nadaljevanju: denarno nadomestilo) zase in za svojih sedem družinskih članov, ki so vsi državljani Iraka. V obrazložitvi tožena stranka povzema določila 97. člena in 125. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), pri tem ugotavlja, da je bila tožnici in njenim družinskim članom v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita in da bivajo na zasebnem naslovu ter da so prejemniki denarne socialne pomoči. 2. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje relevantno pravno podlago sprejete odločitve ob upoštevanju izpostavljenih določil 9. in 10. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam z mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Uredba) v povezavi z 12. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS), ki taksativno našteva, kateri dohodki se upoštevajo kot lastni dohodek prosilca (4. odstavek 9. člena Uredbe), pri čemer je v konkretnem primeru upoštevala, da odstotek osnovnega zneska minimalnega dohodka po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v času izdaje odločbe znaša 292,51 EUR in da je višina izračuna denarnega nadomestila v skladu z 10. členom Uredbe odvisna od števila družinskih članov, ki imajo priznan status osebe z mednarodno zaščito. Denarno nadomestilo se skladno z 12. členom Uredbe dodeljuje in izplačuje za trimesečno obdobje.

3. Po vpogledu v bančne izpiske tožnice in njenih družinskih članov tožena stranka ugotavlja, da so lastni dohodki družine v preteklih treh mesecih znašali 4.264,35 EUR; tako je družina prejela 342,93 EUR otroškega dodatka, ki se po 8. točki 1. odstavka 12. člena ZUPJS upošteva v višini 274,35 EUR; poleg tega je tožničina družina prejela v preteklih treh mesecih 3.990,00 EUR lastnih dohodkov, ki po ugotovitvi tožene stranke izvirajo iz zaostalih štipendij za tri otroke za preteklo šolsko leto 2015/2016 in za obdobje od 1. 9. do 31. 12. 2016 v tekočem šolskem letu 2016/2017, medtem ko iz predložene kopije najemne pogodbe izhaja, da znaša pogodbeni znesek bruto najemnine 800,00 EUR na mesec. Ta znesek pa je višji od odstotka osnovnega zneska minimalnega dohodka, do katerega je upravičena tožnica skupaj z družinskimi člani na podlagi izračuna tožene stranke, ki znaša 731,40 EUR mesečno, oziroma 2.194,20 EUR za tri mesece. Glede na navedeno je tožena stranka ob upoštevanju 2. odstavka 9. člena Uredbe, po katerem se od denarnega nadomestila odšteje višina povprečnih lastnih dohodkov, ki jih prejeme oziroma so jih osebe z mednarodno zaščito prejele v preteklih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka, zaključila, da tožnica in njeni družinski člani niso upravičeni do denarnega nadomestila po navedenem izračunu v višini 731,40 EUR mesečno oziroma 2.194,20 EUR za tri mesece, ker so v preteklih treh mesecih pred podajo vloge prejeli lastni dohodek v skupni višini 4.264,35 EUR.

4. V tožbi se tožnica sicer izrecno strinja z izračunom višine denarnega nadomestila, kot ga navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi glede mesečnega zneska denarnega nadomestila v višini 731,40 EUR, oziroma 2.194,20 EUR za tri mesece. Vendar toženi stranki očita napačen izračun lastnih dohodkov, češ da je, poleg zakonsko določenega dela zneska otroških dodatkov v višini 274,35 EUR, tožena stranka nepravilno upoštevala tudi znesek nakazil zaostalih štipendij v znesku 3.990,00 EUR za tri otroke. Nasprotno tožnica meni, da bi bilo med lastne dohodke za obdobje zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje, to je za november in december 2016 ter januar 2017, dopustno, ob smiselni interpretaciji zakona, šteti le štipendije za dva od navedenih sedem mesecev v znesku zgolj 1.710,00 EUR, ne pa celotnega izplačanega zneska štipendij v višini 3.990,00 EUR, posledično pa naj bi ji zato pripadalo tudi denarno nadomestilo v višini 209,85 EUR, za tri mesece. Tožnica nadalje očita, da je bila pri izračunu tožene stranke upoštevana tudi celotna višina štipendije na posameznega otroka v znesku 170,00 EUR (pravilno: 190,00 EUR), ne da bi glede morebitnega zmanjšanja navedenega zneska tožena stranka upoštevala izpostavljena določila 11. točke 1. odstavka 12. člena ZUPJS ter 6. odstavka 12. člena ZUPJS. Nadalje toženi stranki še očita, ker je sploh upoštevala izplačane štipendije pri presoji upravičenosti do denarnega nadomestila, saj jih po mnenju tožnice upoštevajoč načelo vrstnega reda iz 7. člena ZUPJS sploh ne bi smela upoštevati. To načelo vrstnega reda naj bi po stališču tožnice pomenilo, da ker so državne štipendije po dikciji navedene zakonske določbe v zaporedju denarnih prejemkov iz javnih sredstev uvrščene na poslednje mesto, naj se jih iz tega razloga sploh ne bi smelo upoštevati kot njenih lastnih dohodkov, zaradi katerih bi se zmanjšali katerikoli drugi izmed tam taksativno naštetih denarnih prejemkov iz javnih sredstev, ki so v navedenem vrstne redu višje uvrščeni pred štipendijami. Prav tako očita toženi stranki tudi nespoštovanje načel ciljne usmerjenosti in spoštovanja človekovega dostojanstva, četudi gre pri denarnem nadomestilu za specifičen prejemek na podlagi določil ZMZ-1, ki sicer v ZUPJS sploh ni posebej omenjen. Vendar tožnica meni, da naj bi se ob upoštevanju načel pravne države tudi pri njegovi odmeri dodatno upoštevali obe navedeni načeli ciljne usmerjenosti prejemkov in spoštovanja človekovega dostojanstva iz 2. člena ZUPJS, ki naj bi bili v konkretnem primeru eklatantno kršeni, kar zlasti velja za načelo ciljne usmerjenosti prejemkov. V kolikor iz razloga, ker trije otroci prejemajo državno štipendijo, družina zato izgubi pravico do denarnega nadomestila, sploh ni potrebno nobeno dodatno pojasnjevanje. Kar pa zadeva načelo spoštovanja človekovega dostojanstva tožnica navaja, da gre v konkretnem primeru za „odštevanje hrušk od jabolk“, pri čemer se družinski proračun zmanjša za navedeni znesek omenjenih štipendij, četudi gre pri denarnem nadomestilu za prejemek, ki je namenjen tujcem s pridobljenim statusom begunca s ciljem olajševanja integracije beguncev v življenje v Sloveniji. V tej zvezi opozarja na nedopustno in neutemeljeno razlikovanje med begunci, ki jim je v obdobju integracije zagotovljena brezplačna nastanitev v integracijski hiši ali v drugih državnih objektih, ter tistimi, ki jim je ob izpolnjevanju zakonskih kriterijev odobrena nastanitev na zasebnem naslovu in pravica do denarnega nadomestila, ki pa jo zgolj slednji lahko izgubijo, če njihovi otroci prejemajo državne štipendije.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Glede na tožbene navedbe še dodatno pojasnjuje, da se po 2. odstavku 9. člena Uredbe pri določitvi višine denarnega nadomestila upoštevajo lastni dohodki, ki so jih zavezanci prejeli v preteklih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka. Ker je tožnica svojo vlogo za denarno nadomestilo podala 1. 2. 2017, je tožena stranka skladno z 9. členom Uredbe upoštevala lastne dohodke, ki jih je tožničina družina prejela na bančne račune v preteklih treh mesecih pred vložitvijo vloge v mesecih november in december 2016 ter januar 2017, medtem ko iz odločb o dodelitvi državnih štipendij izhaja, da gre za osnovne štipendije, o katerih je pristojni center za socialno delo odločal v mesecu novembru 2016 za šolsko leto 2015/16 in v mesecu decembru 2016 za šolsko leto 2016/17, nakazila štipendij pa so sledila po predvidenih datumih izplačil, tako da je tožena stranka v postopku odločanja, po njenem stališču pravilno, upoštevala lastne dohodke družine v ugotovljeni višini 4.264,35 EUR, pravilno pa je uporabila tudi materialno pravo, saj je denarno nadomestilo pravica, določena z ZMZ-1, ki v 97. členu določa upravičence in pogoje za priznanje te pravice, medtem ko vrstni red uveljavljanja pravic iz javnih sredstev nima nobenega vpliva na izračun in odmero višine denarnega nadomestila, saj se ZMZ-1 sklicuje izključno na 12. člen ZUPJS, ki taksativno našteva, kateri dohodki se upoštevajo pri odločanju oziroma odmeri višine denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, kar je bilo v obravnavanem primeru odločeno v skladu z veljavno zakonodajo.

6. Tožnica v danem roku ni odgovorila na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, svojega odgovora pa ni vložila niti pozneje, vse do odločitve sodišča. 7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnice z dne 1. 2. 2017 za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu na podlagi ugotovitve, da je tožnica v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje skupaj s svojimi družinskimi člani prejela lastne dohodke v skupnem znesku 4.264,35 EUR iz naslova otroškega dodatka in štipendij, zato niso upravičeni do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu.

9. Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določila 97. člena ZMZ-1, v dejanskem pogledu pa na ugotovitev, da je bila tožnici in njenim družinskim članom v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita in da bivajo na zasebnem naslovu ter da so prejemniki denarne socialne pomoči, kar med strankama niti ni sporno, saj navedenih ugotovitev tožnica v tožbi ne izpodbija. ZMZ v 1. odstavku 97. člena določa, da je oseba s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in nima lastnih sredstev za preživljanje ali ji bivanje ni zagotovljeno kako drugače, upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu 18 mesecev od dneva pridobitve statusa. Skladno s 7. odstavkom 97. člena ZMZ-1 se odmera, način dodelitve in izplačevanje denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu določijo s predpisom iz 2. odstavka 90. člena ZMZ-1. 10. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da so tožnica in njeni družinski člani osebe s priznano mednarodno zaščito, ki imajo lastne dohodke, zato relevantno materialno pravno podlago za določitev višine denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu predstavlja določba 2. odstavka 9. člena Uredbe, ki določa, da se višina denarnega nadomestila določi tako, da se od denarnega nadomestila, ki se po 1. odstavku 9. člena Uredbe določi v odstotku osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 10. člena Uredbe, odšteje višina povprečnih lastnih dohodkov, ki jih je oseba z mednarodno zaščito oziroma so jih zavezanci, ki so jo v skladu s predpisi Republike Slovenije dolžni in zmožni preživljati, prejeli v preteklih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka.

11. V 4. odstavku 9. člena Uredba določa, da so lastna sredstva oseb z mednarodno zaščito po tej Uredbi dohodki, kakor jih opredeljuje zakon, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Tako 1. odstavek 12. člena ZUPJS taksativno našteva zaporedoma vse dohodke, ki se jih upošteva, in na prvo mesto med vsemi uvršča obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine (1. točka); med drugim navaja tudi otroški dodatek, zmanjšan za dodatek za enostarševsko družino in za dodatek za otroka, ki ni vključen v vrtec ter zmanjšan za 20 % višine otroškega dodatka za prvega otroka iz prvega dohodkovnega razreda (8. točka) ter tudi denarno socialno pomoč, razen izredno denarno socialno pomoč (9. točka) in državno štipendijo (11. točka).

12. Pri obrazložitvi izračuna lastnih dohodkov, ki so jih v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka prejeli tožnica in njeni družinski člani, je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da je družina prejela dohodek v višini 3.990,00 EUR iz naslova zaostalih štipendij in 342,93 EUR otroškega dodatka, ki se upošteva v (zmanjšani) višini 274,35 EUR, kar skupno znaša 4.264,35 EUR lastnega dohodka. Pri tem je še pojasnila, da je dejansko stanje ugotovila na podlagi vpogleda v bančne izpiske tožnice in njenih družinskih članov o prilivih v preteklih treh mesecih. Podrobnejša specifikacija posameznih upoštevanih postavk je razvidna iz tabele za izračun denarnega nadomestila, ki se nahaja v predloženem upravnem spisu, in iz katere izhaja, da je tožničina družina prejela otroški dodatek in štipendijo v skupni višini 4.264,35 EUR, od tega v mesecu novembru otroški dodatek v višini 91,45 EUR, v mesecu decembru otroški dodatek in štipendijo v višini 1.801,45 EUR ter v mesecu januarju otroški dodatek in štipendijo v višini 2.371,45 EUR, kar skupno znaša 4.264,35 EUR, pri čemer med strankama ni sporno, da so tožnica njeni družinski člani prejemniki tudi denarne socialne pomoči, četudi tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla konkretnih mesečnih zneskov prejete denarne socialne pomoči, ki so razvidni iz bančnih izpiskov tožnice in njenih družinskih članov.

13. Na podlagi obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa je glede na navedeno mogoče opraviti dovolj natančen preizkus načina izračuna lastnih dohodkov za družino tožnice, zaradi česar je smiselno izraženi očitek absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) neutemeljen. Poleg tega toženi stranki ni mogoče očitati, da bi v odločbi neresnično opisala, kakšni so bili lastni dohodki tožničine družine, saj so vsi navedeni prejemki, ki jih je v konkretnem primeru upoštevala tožena stranka, razvidni iz predloženih bančnih izpiskov, tožnica pa v tožbi smiselno priznava, da jih je družina prejela, s tem, ko pojasnjuje, za katere dohodke konkretno gre, in sicer „nakazila zaostalih štipendij za tri otroke v znesku 3.990,00 EUR“. Tožnica po presoji sodišča neutemeljeno očita, da bi morala tožena stranka pri časovnem obdobju izračuna lastnih dohodkov upoštevati zgolj izplačane štipendije za mesece november in december 2016 ter januar 2017, ne pa celotnega izplačanega zneska 3.990,00 EUR iz naslova zaostalih štipendij za tožničine otroke, saj se po določbi 2. odstavka 9. člena Uredbe kot lastni dohodki družine upoštevajo vsi prejemki preteklih treh mesecev pred mesecem vložitve zahtevka. V konkretni zadevi je pomembno, da tožeča stranka ni zatrjevala in tudi ni poskusila dokazati, da je do nakazila zaostalih štipendij prišlo zaradi nedopustne zamude v izplačilih štipendije, zaradi katere tožniki ne bi smeli biti na slabšem glede upravičenosti do denarnega nadomestila. Tožnica je svoj zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila vložila osebno dne 1. 2. 2017, kar med strankama ni sporno, zato je tožena stranka pravilno upoštevala med lastnimi dohodki družine tudi izplačane dohodke iz naslova štipendij, vključno z dohodki, ki jih je tožničina družina iz naslova zaostalih štipendij za preteklo šolsko leto 2015/2016, prejela izplačane v mesecih november in december 2016 ter januar 2017, to je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožničinega zahtevka z dne 1. 2. 2017. 14. Sodišče prav tako ne more slediti tožbenim očitkom o domnevno nezakonitem obračunu lastnih sredstev zaradi neupoštevanja načela vrstnega reda iz 7. člena v zvezi z 8. členom ZUPJS, češ da državnih štipendij, ki so po zaporedju v 12. členu ZUPJS uvrščene na zadnjem mestu, zaradi česar se naj jih sploh ne bi upoštevalo kot lastne dohodke pri izračunu katerih koli drugih denarnih prejemkov iz javnih sredstev, ki so v navedenem zaporedju višje uvrščeni, pred štipendijami. Sodišče je doslej že večkrat v primerljivih zadevah (na primer v sodbah št. I U 1421/2016 in I U 610/2014) izrazilo stališče, da narekuje upoštevanje vseh navedenih dohodkov družine pri izračunu lastnih sredstev pravilna uporaba 1. odstavka 12. člena ZUPJS v povezavi s 4. odstavkom 9. člena Uredbe, saj v 8. in 11. točki določno predpisuje, da je potrebno pri dohodkih družine (med drugim) upoštevati tudi določen delež otroškega dodatka (8. točka) in državno štipendijo (11. točka). Prvega odstavek 12. člena ZUPJS, ki taksativno našteva vse dohodke, ki se štejejo v upoštevni dohodek, pa po presoji sodišča ni mogoče razlagati na način, da kakšnega izmed določenih dohodkov pri obračunu ni potrebno upoštevati, kakor smiselno predlaga tožnica z navedbo, da ker je državna štipendija z vidika načela „vrstnega reda uveljavljanja pravic iz javnih sredstev“ uvrščena na zadnje mesto, zaradi česar se naj ne bi upoštevala pri izračunu uveljavljanih prejemkov, glede na kasnejši vrstni red, saj je citirana zakonska določba 1. odstavka 12. člena ZUPJS jasna in bi drugačna razlaga presegla njen jasen pomen.

15. Prav tako sodišče nima pomislekov glede ustavnosti in zakonitosti določbe 4. odstavka 9. člena Uredbe, ki napotuje na uporabo 12. člena ZUPJS, niti glede same določbe 1. odstavka 12. člena ZUPJS, zato ni sledilo smiselnemu predlogu tožnice za sprožitev postopka za presojo ustavnosti citiranih določil 9. člena Uredbe in 12. člena ZUPJS pred Ustavnim sodiščem na podlagi 156. člena Ustave, saj tožba s tem v zvezi le posplošeno in neobrazloženo navaja, da naj bi takšna ureditev očitno nasprotovala načelu pravne države in načelu spoštovanja človekovega dostojanstva. Vendar vsebinskih argumentov, ki bi takšna stališča utemeljevali, v tožbi ne ponudi, pač pa le posplošeno navaja, da „pojasnjevanje, zakaj, vendar ni potrebno“. Sodišče tako v tožbi nima podlage za prekinitev postopka v obravnavani sporni zadevi in sprožitev postopka za oceno ustavnosti na podlagi 156. člena Ustave.

16. Kar pa zadeva očitek glede neenake uporabe načela enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave) sodišče ugotavlja, da se lastni dohodki izračunavajo za vse osebe s priznano mednarodno zaščito na enak način, zaradi česar do nedopustnega razlikovanja med njimi ne prihaja. ZUPJS poleg tega ureja enoten način ugotavljanja materialnega položaja oseb, ki uveljavljajo pravice iz javnih sredstev tako, da se določila 12. člena ZUPJS, po katerem se določijo upoštevni dohodki, uporabljajo tudi pri presoji upravičenosti slovenskih državljanov do številnih pravic iz javnih sredstev (9. člen ZUPJS). Enaki dohodki oziroma prejemki se torej upoštevajo tako v postopkih na podlagi vlog slovenskih državljanov pri uveljavljanju različnih pravic iz javnih sredstev, kot tudi v postopkih na podlagi vlog oseb s priznano mednarodno zaščito, med drugim glede uveljavljanja spornega denarnega nadomestila kot enega izmed prejemkov iz javnih sredstev, zato ne gre za neenako obravnavo. Glede v tožbi izpostavljenega določila 2. člena Ustave (načelo pravne in socialne države) pa sodišče pojasnjuje, da se nanaša sicer na temeljna ustavna načela, vendar ostaja tožbeno zatrjevanje glede očitane kršitve omenjene določbe tako nekonkretizirano, da nanj ni mogoče vsebinsko odgovoriti.

17. Sodišče glede na navedeno vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnici pri tem le še dodatno pojasnjuje, da o njeni prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker je na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah že po samem zakonu (ex lege) oproščena plačila sodnih taks.