Jedro

Iz obeh izpodbijanih odločb izhaja samo zaključek iz mnenja komisije, ki jo je organ imenoval v postopku, manjkajo pa razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici vlagateljice, in sicer, zakaj organ šteje, da vlagateljica nima oziroma ima pravico do tridesetih ur osebne asistence na teden.

Komisija ni organ, ki bi odločal o dodelitvi ali utemeljenosti osebne asistence, temveč je zgolj strokovni pomočnik organa, ki na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom in/ali njegovim zakonitim zastopnikom pri ocenjevanju vrste, vsebine in obsega potreb posameznika poda mnenje o uporabnikovih potrebah.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Pomurje, št. 141-53/2019-31895 z dne 11. 11. 2019 in odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 14109-271/2019-5 z dne 20. 2. 2020, se odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Tožnici je bila izdana odločba št. 141-53/2019-31895 z dne 11. 11. 2019, s katero je tožena stranka, na podlagi vloge tožnice za dodelitev osebne asistence, odločila, da tožnica, nima pravice do osebne asistence, in da v postopku niso nastali stroški.

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe imenovana dvočlanska komisija, ki je na domu vlagateljice opravila strukturiran razgovor ter da je Center za socialno delo ugotovil, da vlagateljica ne izpolnjuje pogoja za pridobitev osebne asistence, ker ne potrebuje pomoči v obsegu najmanj 30 ur tedensko.

3. Zoper navedeno odločbo se je tožnica pritožila. Organ druge stopnje je z odločbo, št. 14109-271/2019-5 z dne 20. 2. 2020 pritožbi ugodil (1. točka izreka) in navedel, da ima tožnica pravico do 30 ur storitev osebne asistence na teden (2. točka izreka), da ima pravico, da si sama izbere izvajalca osebne asistence (3. točka izreka), da skupaj z izbranim izvajalcem storitev osebne asistence pripravita izvedbeni načrt izvajanja storitev osebne asistence za največ 30 ur na teden (4. točka izreka), da se zavezuje, da bo polovico zneska denarnega prejemka nakazala izbranemu izvajalcu storitev osebne asistence (5. točka izreka), da je dolžna sporočiti vsako spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence (6. točka izreka) in da v postopku niso nastali stroški postopka (7. točka izreka).

_Tožbene navedbe_

4. Tožnica vlaga tožbo, v kateri uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj ni bila nikoli seznanjena ne z razlogi odločitve organa prve stopnje, in sicer zakaj ni upravičena do nobenih ur, kakor tudi ne z razlogi organa druge stopnje, zakaj je upravičena zgolj v obsegu 30 ur, glede na dejstvo, da je invalidka prve kategorije. Meni, da zgolj standardiziran obrazec, kot edino uporabljeno orodje za ocenjevanje potreb upravičenca do osebne asistence ne omogoča ugotovitve popolnega in pravilnega dejanskega stanja, še posebej, ker komisija, za katere sestavo ni imela pravice do pritožbe, ni bila sestavljena tudi s strokovnjakom s področja zdravstva, v sled česar tudi ni bila pregledana njena zdravstvena dokumentacija.

5. Tožnica še dodatno izpostavlja, da je hudo bolna, in da ne more biti sama doma niti eno uro. Zaradi telesnih poškodb glave, ki jih je utrpela v prometni nesreči v starosti štirih let namreč nima binokularnega vida, ima pa tudi hudo psihoorgansko prizadetost z izrazitimi motnjami psihomotorike, težave v eksekutivnih funkcijah, prizadet ima lokomotorni aparat s centralno motorično okvaro, prav tako pa je pri njej prisotna tudi drastična izguba vida, zaradi česar vsega je bila ponovno pregledana pred invalidsko komisijo prve stopnje, ki je dne 5. 2. 2020 izdelala mnenje št. 19/5619, iz katerega izhaja, da se sama ne more vključevati v družbo in si zagotavljati socialne varnosti zaradi zmerne do hude možganske poškodbe ali okvare, ta prizadetost pa je nastala v otroški dobi. Komisija je ugotovila izrazito globalno kognitivno oškodovanost ter motorične rezidue, in sicer plegio bulbomotorike in okvare piramidnega ter cerebralnega sistema.

6. Tožnica zato v nadaljevanju navaja, da standardni ocenjevalni obrazec ni ustrezen tudi iz razloga, ker se z njim sploh ne ugotavlja vseh potreb upravičenca (npr. potrebe po pomoči v zvezi z opravljanjem uradnih dolžnosti, potrebe, ki izvirajo iz zdravstvenih posebnosti upravičenca, mnenja zdravnikov specialistov in psihiatrov pa so nepomembna). Strokovna komisija kljub dejstvu, da je zakonita zastopnica tožnice, za potrebe razgovora pripravila ustrezno zdravstveno dokumentacijo vanjo sploh ni vpogledala, pri čemer je izpostavila, da gre pri njej po težki poškodbi glave za vrsto resnih bolezni, kot so epilepsija, ptoza vek, naglušnost, prizadeta lokomotorika, težke glavobole zaradi poškodbe možganov, slabovidnost, prav tako pa ima tudi hude psihične težave v posledici dolgotrajne eksistencialne stiske. Kljub dejstvu, da ocenjevanje poteka po standardnem ocenjevalnem obrazcu, kot edinemu uporabljenem orodju za ocenjevanje potreb upravičenca do osebne asistence, je po mnenju tožnice le-to neustrezno, saj ne omogoča ugotovitve popolnega in pravilnega dejanskega stanja, tožnici pa v postopku ni bilo omogočeno, da se izjavi o relevantnih dejstvih in okoliščinah in ji tudi ni bilo omogočeno, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev tako organa prve stopnje, kakor tudi organa druge stopnje.

7. Ker zaradi odsotnosti strokovnjaka s področja zdravstva ni bilo vpogledano v zdravstveno dokumentacijo tožnice, je bila sama prikrajšana tudi za izjavo o relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki bi zagotovo privedle do drugačne odločitve, in sicer priznanja osebne asistence v vsaj dvakrat večjem obsegu, kot je bil priznan z izpodbijano odločbo.

8. Tožnica izpostavlja, da se niti organ druge stopnje ni opredelil do neustrezne sestave strokovne komisije, pri čemer pa oba organa tako prve kot druge stopnje, nista popolno ugotovila dejanskega oziroma je bil iz ugotovljenega dejanskega stanja napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, v posledici tega pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

9. Ker tožnici ni bila zagotovljena kontradiktornost v predmetnem postopku, je po njenem mnenju tožba utemeljena, zaradi česar predlaga primarno, da se ji prizna pravica vsaj do 60 ur storitve osebne asistence oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

_Navedbe tožene stranke_

10. Tožena stranka je sodišču 19. 6. 2020 predložila upravni spis in hkrati podala odgovor na tožbo, pri čemer je v celoti vztrajala na pravnih in dejanskih ugotovitvah predhodnega postopka. Iz odgovora na tožbo izhaja, da je bilo v predmetnem postopku, v skladu z 20. členom Zakona o osebni asistenci (ZOA), odločeno o pritožbi tožene stranke na organu druge stopnje, ki je predmetno zadevo pregledal in določil drugo komisijo. Komisija je izdelala mnenje na podlagi osebnega razgovora z vlagateljico na njenem domu ter pri tem uporabila standardiziran ocenjevalni obrazec o aktivnostih za katere uporabnica potrebuje pomoč in jih sama ne more opraviti. Iz navedb odgovora na tožbo izhaja, da komisija pri ugotavljanju in ocenjevanju potreb po osebni asistenci izhaja iz človeka oziroma njegovih potreb, pri čemer z obrazcem in osebnim pogovorom vrednoti samostojnost posameznika pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih in vključevanju v širše življenje. Ocenjevalni obrazec pa, da so pripravili na Inštitutu RS za socialno varstvo. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da je vlagateljica upravičena do 30 ur osebne asistence, pri čemer predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Odločanje po sodnici posameznici_

11. Senat tukajšnjega sodišča je na seji dne 18. 1. 2023 za odločanje v predmetnem postopku pooblastil razpravljajočo sodnico za odločanje po sodnici posameznici.

**K točki I. izreka**

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče v obravnavanem primeru odloča o zakonitosti in pravilnosti odločitve v izpodbijani odločbi o upravičenosti tožnice do osebne asistence. Ker je bil s prvo izpodbijano odločbo (odločbo organa I. stopnje) zavrnjen predlog tožnice za pravico do osebne asistence, z odločbo organa druge stopnje, pa je bilo pritožbi ugodeno in je bila odločitev organa prve stopnje spremenjena na način, da je bila tožnici odobrena asistenca v skupnem trajanju 30 ur tedensko, sodišče presoja obe odločbi.

14. Iz 1. člena ZOA izhaja, da predstavlja pravica do osebne asistence in način njenega uveljavljanja namen omogočiti posamezniku/ci z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval/a v družbi na vseh področjih življenja, in da ima na ta način enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov.

15. Iz 2. člena ZOA izhaja, da predstavlja osebna asistenca pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek). Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje (drugi odstavek). Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen (tretji odstavek).

16. Sodišče po pregledu obeh izpodbijanih odločb ugotavlja, da sta bili tako prvostopenjska odločba, kakor tudi drugostopenjska odločba izdani brez zahtevane konkretizirane obrazložitve, saj je v odločbi le citirano zakonsko besedilo in navedba, da je določena komisija opravila razgovor z vlagateljico oziroma njeno zakonito zastopnico in pri tem uporabila standardiziran obrazec ter podala mnenje.

17. Iz obeh izpodbijanih odločb tako izhaja samo zaključek iz mnenja komisije, ki jo je organ imenoval v postopku, manjkajo pa **razlogi**, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici vlagateljice, in sicer zakaj organ šteje, da vlagateljica nima oziroma ima pravico do tridesetih ur osebne asistence na teden.

18. V izpodbijani odločbi se organ II. stopnje tudi v ničemer ni opredelil do navedb tožnice iz pritožbe o sestavi komisije, nepregledani zdravstveni dokumentaciji vlagateljice in odsotnosti razlogov za odločitev povezanih z dejanskim zdravstvenim stanjem vlagateljice.

19. Sodišče navedbam tožnice pritrjuje, saj izpodbijani odločbi sploh nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki so organ vodili k njegovi odločitvi.

20. Zaradi odsotnosti razlogov zakaj organa štejeta, da vlagateljici ne pripada oziroma pripada točno 30 ur za osebno asistenco (in ne morda več), ne zadošča standardu konkretizacije upravne odločbe. Zgolj navedba zakonskih določb za odločanje na drugi stopnji in določitev nove komisije na drugi stopnji ter navedba, da vlagateljici pripada 30 ur osebne asistence, namreč ne zadošča ustrezni obrazloženosti odločbe, na način, da bi se jo dalo preizkusiti. Pri navedenem sodišče še posebej izpostavlja, da morajo vsi razlogi, ki so organ vodili k odločanju izhajati iz izdane odločbe in ne morebiti zgolj iz priloženega mnenja komisije. Mnenje komisije namreč ni del upravne odločbe, temveč je eden izmed potrebnih dokazov oziroma strokovnih podlag o odločitvi organa, na katerega se organ pri svoji odločitvi opira.

21. Pritrditi je tudi navedbam tožnice, da se organ II. stopnje v ničemer ni opredelil do njenih navedb o predloženi zdravstveni dokumentaciji in vseh drugih navedbah iz pritožbe. Zgolj dejstvo, da je organ skladno z ZOA določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija **izvedenski organ,** ki **izdela mnenje** o vsebini in številu ur osebne asistence, nikakor pa navedena določba ne pomeni, da je komisija tista, ki na koncu odloča. Odloča vedno pristojni organ z ustrezno obrazloženo odločbo.

22. Sodišče pripominja, da kolikor je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in _preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju,_ gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, _ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju._ Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru1. 23. Sodišče izpostavlja, da mora imeti stranka pred izdajo odločbe tudi pravico, da se o izdanem mnenju komisije izjavi. V nasprotnem je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku, saj je o mnenju komisije seznanjena šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka.

24. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, ki izhajajo iz odločbe odločevalca. Navedeno pa lahko poda samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

25. Sodišče se strinja, da je bila tožnici v predmetnem postopku kršena pravica do izjave, ki je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, saj obrazložitev obeh odločb ne zadosti standardu pogoja iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)2, ki določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto, 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, 4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Pomanjkljive oziroma neobrazložene izpodbijane odločbe tožena stranka tudi ne more sanirati z obrazložitvijo v odgovoru na tožbo.

26. Sodišče pritrjuje tožnici, da ne iz odločbe organa prve stopnje, kakor tudi ne iz odločbe organa druge stopnje ne izhajajo razlogi za odločitev organa. Držijo navedbe organa, da komisija, ki jo sicer skladno z 20. členom ZOA določi organ, skladno z 21. členom ZOA izdela mnenje o potrebnosti osebne asistence posameznika ter o številu potrebnih ur in vsebini osebne asistence, kljub navedenemu pa to ne pomeni, da komisija odloča tudi o pravici posameznika do osebne asistence, saj je navedeno, glede na tretji odstavek 20. člena ZOA, naloga upravnega organa. Komisija je namreč sestavljena iz izvedencev, ki se imenujejo z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pri čemer mora biti po mnenju sodišča sestavljena tudi z ustreznim strokovnjakom s področja, o katerem mora komisija podati mnenje. **Komisija torej ni organ**, ki bi **odločal** o dodelitvi ali utemeljenosti osebne asistence, temveč je **zgolj strokovni pomočnik organa**, ki na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom in/ali njegovim zakonitim zastopnikom pri ocenjevanju vrste, vsebine in obsega potreb posameznika, poda mnenje o uporabnikovih potrebah. Ocenjevalni obrazec o aktivnostih, na katerega se tožena stranka sklicuje v odgovoru na tožbo, pa lahko pri podaji mnenja komisije služi zgolj kot pripomoček za objektivizirano in lažjo podajo mnenja, kar pa komisije ne obvezuje upoštevati tudi vseh drugih okoliščin, ki jih ob razgovoru z vlagateljem zazna. V nasprotnem bi namreč pomenilo, da bi obrazec lahko izpolnjeval računalnik, brez ustreznega upoštevanja vseh okoliščin, ki so na strani vlagatelja. Skladno z določilom petega odstavka 20. člena ZOA pa nato organ (CSD) „_izda odločbo o pravici do osebne asistence, **v kateri določi** obseg in vrsto storitev osebne asistence_“.

27. Tako dejstvo, da pri odločanju o pravici do osebne asistence komisija, skladno z zakonom, po opravljenem razgovoru z vlagateljem in izpolnitvi obrazca, poda mnenje o vlagatelju, ne odvezuje dolžnosti upravnega organa, da na koncu ob sprejemu odločitve ne poda konkretizirane obrazložitve in ne navede razlogov za svojo odločitev ter ne opravi zaključka, torej ocene vrste in obsega osebne asistence za vlagatelja na podlagi vseh dokazov. Torej, da odloči, ali je posameznik upravičen do osebne asistence in v kakšnem obsegu. Nenazadnje dejstvo, da predmetni „Ocenjevalni obrazec za ugotavljanje upravičenosti do osebne asistence ZOjA“ ne omogoča objektivne presoje dokazuje, da sta komisiji v različni sestavi, na podlagi istega obrazca podali diametralno nasprotno mnenje. Prva komisija pred organom prve stopnje, da vlagateljica sploh ne potrebuje osebne asistence, medtem ko je druga komisija podala mnenje, da ima vlagateljica pravico do 3o ur storitev osebne asistence na teden.

28. Sodišče pritrjuje tožnici, da ne iz odločbe organa prve stopnje, kakor tudi ne iz odločbe organa druge stopnje ne izhajajo razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, zakaj (organ prve stopnje) vlagateljici sploh ne pripada osebna asistenca oziroma (organ druge stopnje), zakaj je upravičena ravno do 30 ur osebne asistence na teden. Sodišče posebej izpostavlja, da morajo iz odločbe, ki je predmet odločanja, jasno izhajati razlogi, ki so organ vodili k njegovi odločitvi, torej kaj je tisto dejstvo, ki je organ vodilo k odločitvi. Zagotovo iz izpodbijane odločbe ne more izhajati zgolj navedba, da je organ prejel mnenje komisije o številu ur in vsebini asistence iz katerega izhaja, da je vlagateljica upravičena do 30 ur osebne asistence na teden, brez razlogov organa za sprejeto odločitev, saj na ta način iz odločbe izhaja, da je torej o vlogi odločila komisija in ne organ, ki je pristojen odločati. V danem primeru organ druge stopnje. Navedenemu dejstvu je tudi nepomembna navedba tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je ocenjevalni obrazec pripravil Inštitut RS za socialno varstvo, saj gre zgolj za pripomoček pri opravljanju dela komisije in zgolj za enega izmed listin, v postopku. Glede na dejstvo, da je, skladno z zakonom, z vlagateljem treba opraviti osebni razgovor na domu vlagatelja, je navedeno še večji dokaz, da gre pri standardiziranem obrazcu zgolj za pripomoček pri delovanju komisije. Iz tretjega odstavka 21. člena ZOA namreč izhaja, da je komisija tista, ki izdela **mnenje** na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom, kar pomeni, da je odločitev o pravici do osebne asistence v pristojnosti organa, ki odloča o predmetni vlogi in ne v pristojnosti komisije.

29. Glede na številne zdravstvene težave tožnice, ki so spisovno izkazane, se sodišče pridružuje tudi njenim navedbam o neustrezni sestavi komisije, v katero ni bil pritegnjen strokovnjak s področja zdravstva, kljub temu, da v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZOA komisijo sestavljata dva izvedenca z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, na listi pa so strokovnjaki in strokovnjakinje s področja socialnega varstva, zdravstva in predstavniki ter predstavnice uporabnic in uporabnikov po vrsti invalidnosti.

30. Sodišče se pridružuje navedbam tožeče stranke, ko navaja, da iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da iz spisovnega gradiva nedvoumno izhajajo številne zdravstvene težave vlagateljice, pri čemer pa zgolj vnos pri posamezni kategoriji obrazca še ne pomeni, da gre za objektivizirano podano mnenje, saj gre za stvar subjektivne presoje ocenjevalca, ki je član komisije. Glede na dejstva, da ima tožnica številne zdravstvene težave in delno odvzeto poslovno sposobnost (Okrajno sodišče Murska Sobota, sklep N 20/2006-15, z dne 3. 11. 2006) zaradi duševne bolezni, kakor tudi izdano odločbo o skrbništvu (Odločba CSD številka 583-12/2007-03 z dne 25.10.2007 – priloga A3), bi moral organ, glede na namen ZOA3 jasno obrazložiti, zakaj konkretno vlagateljici sploh ne pripada pravica do osebne asistence oziroma zakaj konkretno ji pripada točno 30 ur na teden za osebno asistenco, saj je v nasprotnem vlagateljici kršena pavica do izjave, prav tako pa ob morebitni vložitvi pravnega sredstva predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti. Kolikor namreč v izdani odločbi pristojnega organa ni konkretizirano obrazloženo katere so tiste okoliščine (osebno stanje, bolezenska stanja, bivanjsko okolje vlagatelja), dokazi (odločbe sodišča in CSD, zdravstvena dokumentacija, odločbe komisij,...) in druga upoštevna dejstva na strani vlagateljice, ki so organ vodile k zaključku, da potrebuje osebno asistenco v trajanju 30 ur na teden oziroma da je sploh ne potrebuje, se vlagateljica ne more seznaniti z razlogi, ki so organ vodili k odločanju in tudi ne more vložiti ustreznega pravnega sredstva.

31. Po mnenju sodišča gre tako v predmetni zadevi pri obeh izpodbijanih odločbah za neustrezno in pomanjkljivo obrazloženost, saj ne zadoščata standardu obrazloženosti upravne odločbe in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka v postopku ne more več odpraviti. Izdana odločba v upravnem postopku mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti pa lahko tožena stranka sanira le v ponovnem postopku.4

32. Ker torej izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ki bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti ustrezne obrazložitve in odprave najprej nejasnosti pri obrazložitvi oziroma dvoumnosti, na koncu pa tudi navedbe lastnih razlogov za odločitev, kot jo je sprejela. Odločitev organa mora namreč temeljiti na dokazih in tudi materialno pravni podlagi, kar mora biti vse konkretizirano na način, da je mogoče preizkusiti kateri so bili tisti razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, kot jo je sprejel. 33. Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, kar je v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe, zaradi česar tudi ni izvedlo glavne obravnave, saj gre pri odločitvi organa tudi za strokovno odločitev organa, ki jo bo moral sam sprejeti.

34. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani odločbi odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo organ moral odpraviti navedeno kršitev, ustrezno izpeljati postopek in nato svojo odločitev ustrezno obrazložitvi v izdani odločbi v skladu z 214. členom ZUP.

35. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici, kot je bilo odločeno s sklepom z dne 18. 1. 2023 in brez glavne obravnave, in sicer na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi, glede na dejstvo, da so bile v postopku ugotovljene procesne kršitve, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

36. Sodišče pa pri navedenem pripominja, da bo morala tožena stranka pri ponovnem odločanju določiti ustrezno sestavo komisije, po prejemu mnenja pa le tega, skladno s pravico do izjave, najprej vročiti vlagateljici v izjasnitev. Nato pa natančno pojasniti in se pri odločitvi opredeliti tako do mnenja komisije, morebitnih navedb vlagateljice povezanih z izdajo mnenja, kakor tudi do vse druge dokumentacije, ki jo je v postopek predložila tožeča stranka in šele nato na podlagi vsakega posameznega dokaza posebej in ob upoštevanju vseh dokazov skupaj, konkretizirano podati razloge za svojo odločitev, vse v luči, da se bo lahko tožeča stranka kot vlagateljica do njih, ob morebitni vložitvi pravnega sredstva, izjavila in ustrezno opredelila, kakor tudi, da bo sodišče ob morebitni ponovni presoji lahko odločbo preizkusilo.

**K II. točki izreka**

37. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Ker je senat na seji dne 18. 1. 2023 za odločanje v tej zadevi pooblastil sodnico za odločanje po sodnici posameznici, ki je nato odločila izven naroka, po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

38. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

39. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004 2 5. člen ZOA določa,da se v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe ZUP, če posamezna vprašanja v ZOA niso posebej urejena. 3 da predstavlja pravica do osebne asistence in način njenega uveljavljanja namen omogočiti posamezniku/ci z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval/a v družbi na vseh področjih življenja, in da ima na ta način enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov. 4 Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.