Jedro

Neutemeljen je tudi očitek o nesmiselnosti postavitve izvedenca za določitev uporabnine, če je zahtevek zastaral, saj je izvedenec izračunal uporabnino za obdobje od 1. 5. 2005 do 1. 10. 2006, ki pa še ni zastarala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevku prve in druge tožeče stranke iz naslova uporabnine v višini 241,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za obdobje od 1. 5. 2005 do 1. 10. 2006 dalje do plačila (1. točka) ter zahtevku tretje tožnice iz naslova uporabnine v višini 16,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 5. 2005 do 1. 10. 2006 dalje do plačila (2. točka). V presežku je tožbeni zahtevek po plačilu uporabnine zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek prve in druge tožeče stranke za plačilo iz naslova odvzetega zemljišča v višini 65.218,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tretje tožnice v znesku 4.598,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 1.953,49 EUR (4. točka).

2. Proti sodbi (očitno proti njenemu zavrnilnemu delu) se pritožuje tožeča stranka in predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, spremeni sodbo in ugodi zahtevku, podredno pa razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico plačila vseh stroškov pritožbenega uspeha. Meni, da sodba ne pove, kaj je pravično. Tožniki so ostali brez približno 350m2 zemljišča, ki jim ga je odvzela država in za to nič plačala. Vztraja, da se sanacijska dela niso opravljala le v letih 1999 in 2000, temveč tudi v letu 2005. Priča V.Š. je potrdila, da so bila dela opravljena tudi kasneje v letu 2006, sodišče pa ni obrazložilo, zakaj tej priči ni verjelo. Manjkajo tudi razlogi o poročilu H., iz katerega sledi, da so bil določena dela opravljena v letu 2005. Še vedno je namreč sporno, kdaj so bila dela zaključena. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, je napačno uporabilo materialno pravo. Tudi ni logično, zakaj je sodišče postavilo izvedenca, če je meni, da je prišlo do zastaranja. Nasprotuje tudi opredelitvi pravne narave zahtevka in meni, da gre za stvarnopravni zahtevek in ne za obligacijskopravnega. Ker je zakon o vodah predvideval le odškodnino za nastalo škodo, ne pomeni, da gre za obligacijski zahtevek, saj Stvarnopravni zakonik pozna omejitve lastninske pravice po volji lastnika ali na podlagi zakona. S področnimi zakoni se ne more ustvariti podlaga za odvzem lastnine brez nadomestila.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Tožniki so po sanacijskih delih tožene stranke, zaradi katerih se je njihovo zemljišče spremenilo oziroma zožilo, še vedno zemljiškoknjižni lastniki teh nepremičnin, saj jih tožena stranka formalnopravno (še) ni razlastila. V tem pogledu se pritožbeno sodišče sicer strinja z očitki tožnikov, da je takšno stanje nedopustno in ustvarja vtis krivičnosti, pa vendarle bi se morali tožniku lotiti zadeve na pravno ustrezen način. Pravilna je ugotovitev sodišča prave stopnje, da je Zakon o vodah (Uradni list SRS, št. 16/1974, 38/1981 - ZV), ki je veljal ob posegu toženke, za predvideval le odškodnino za morebitno povzročeno škodo, ne pa razlastitvenega postopka. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je denarni tožbeni zahtevek tožnikov obligacijskopravne narave, ki je podvržen zastaralnim rokom. Posledice nepravočasnega uveljavljanja svojih pravic nosijo upravičenci, to so tožniki.

7. Pritožbeni očitki, ki merijo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede časa opravljenih sanacijskih del, so neutemeljeni, saj so odločilna dejstva v celoti pravilno ugotovljena. Dokazna ocena o tem, kdaj so bila dela opravljena, je skrbna in prepričljiva, temelji pa na listinski dokumentaciji, in sicer na podlagi Izvršilnega načrta za leto 2000 družbe H. in na Tehničnem poročilu o opisu sanacijskih del v letu 2000 ter navsezadnje tudi na izpovedbi prvega tožnika. Res je, da je priča V. Š. na obravnavi najprej izpovedala, da so bila dela, sodeč po dokumentaciji, izvedena leta 2000, dopustila pa je možnost, da je do same ureditve na terenu prišlo tudi kasneje, po letu 2003 in 2006, vendar takšna izpoved ne omaje neoporečno vsebino listinskih dokumentov in ostalih izvedenih dokazov. Samo dejstvo, da se sodišče v sodbi ni izrecno opredelilo prav do te izjave zaslišane priče, pa ne predstavlja takšne kršitve, zaradi katerih bi bilo potrebno poseči v dokazni postopek in posledično sodbo. Iz poročila H. in popisa del, katerega si tožeča stranka napačno razlaga, izhaja, da v letu 2005 ni bilo urejanja njihovih zemljišč ob reki N.. To je namreč tožena stranka želela izkazati s tem, ko je to poročilo predložila.

8. Pritožbeno sodišče tako nima nobenega razumnega dvoma v sprejeto dokazno oceno in je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila dela končana v letu 2000, kar pomeni, da je 9 let kasneje vložena odškodninska tožba prepozna.

9. Neutemeljen je tudi očitek o nesmiselnosti postavitve izvedenca za določitev uporabnine, če je zahtevek zastaral, saj je izvedenec izračunal uporabnino za obdobje od 1. 5. 2005 do 1. 10. 2006, ki pa še ni zastarala.

10. Uporabnino za kasnejši čas so tožniki zahtevali šele podredno, za primer, če ne bi uspeli (niti z delom) primarnega zahtevka, in je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko tega zahtevka zaradi delnega uspeha tožnikov s primarnim zahtevkom sploh ni presojalo. Zaradi očitka o krivičnosti izida te pravde pa morda ni odveč pojasniti, da zaradi narave spornega posega oziroma primerjave s stanjem v naravi pred njim in po njem ni prima facie očitno, da bi bili tožniki zaradi ravnanja toženke v resnici tudi prikrajšani.

11. Vsi pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe.