Jedro

Pogoj dejanskega življenja ni vezan na dan 23.12.1990. To pomeni, da prosilec samo zato, ker je na ta dan dejansko živel v Sloveniji, še ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.3.1993, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka z navedeno odločbo ni ugodila tožničini prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica zaprosila za pridobitev državljanstva Republike Sloveni je podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91, 30/91-I, 38/92, 13/94). Strinja se z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da tožnica v času po vložitvi oziroma v času obravnavanja njene prošnje ni živela v Republiki Sloveniji, zaradi česar ji tudi ni bilo mogoče vročiti izpodbijane odločbe. V postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča je bilo ugotovljeno, da tožnica na naslovu P., K. oziroma na naslovu P., L., ne živi. Iz zapisnika o zaslišanju prič izhaja, da se je tožnica iz stanovanja na P. v L. izselila v avgustu 1991. Iz odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 10.11.1992, o izbrisu tožnice iz registra stalnega prebivanja izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se je tožnica januarja 1992 izselila iz stanovanja P., K. ter odšla domov v Bosno, stanovanje, v katerem je živela, pa je bilo po njenem odhodu zapečateno. Prav tako iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izhaja, da tožnica v času odločbe ni bila zaposlena na območju Republike Slovenije. Po presoji sodišča je imela tožena stranka za ugotovitev okoliščin in dejstev za odločanje v tej zadevi dovolj opore v dokazih, ki jih je izvedla in na katerih temelji v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnica v Republiki Sloveniji v času izdaje izpodbijane odločbe dejansko ni živela.

Tožnica v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije vložila dne 23.10.1991 v zakonskem roku. Na dan plebiscita dne 23.12.1990 je imela prijavljeno stalno prebivališče in je v Republiki Sloveniji dejansko živela. Zaradi nevarnosti za življenje v RS leta 1991 so bili njeni otroci v času šolskih počitnic v Bosni. Zaradi šolanja v naslednjem šolskem letu je šla po otroke v Bosno. V tem času so bila v Bosni in na Hrvaškem vojna dejstva, tako da se ni mogla vrniti v Slovenijo. Dne 16.12.1991 ji je potekel potni list. Ko je dobila potni list BiH, je leta 1997 umrl njen mož in zaradi slabega počutja ni mogla priti v Slovenijo. Ko se ji je zdravstveno stanje izboljšalo, je prišla v Slovenijo. Navaja, da ni res, da se je odselila v Bosno, kot so izpovedale priče, njen dom je v L. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni prošnji ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in naloži upravnemu organu, da ugodi njeni prošnji.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, na katerega se sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka, v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnemu upravnemu organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz navedene določbe izhaja, da mora biti med kumulativno naštetimi pogoji izpolnjen tudi pogoj, da državljan druge republike na teritoriju Republike Slovenije tudi dejansko živi.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki ga za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zahteva ZDRS. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, in sicer, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje, zato je pravilno presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Revidentka se moti, da je za odločanje o pridobitvi državljanstva pomembno le, ali je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjevala na dan 23.12.1990. To iz določbe 40. člena ZDRS ne izhaja. Navedeni datum je odločilen le za presojo drugega zahtevanega pogoja - stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pogoj dejanskega življenja pa ni vezan na dan 23.12.1990. To pomeni, da prosilec samo zato, ker je na ta dan dejansko živel v Sloveniji, še ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja. Revidentka bi morala izkazati kontinuirano stalno življenje v Republiki Sloveniji, kar je v bistvu ustvarjanje pristne zveze z državo, za katere državljanstvo prosi. Tega pa, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ni izkazala. Razlogi za odhod iz Republike Slovenije, ki jih navaja v reviziji, in okoliščine, ki naj bi omejevale vrnitev, so po vsebini del dejanskega stanja in na odločitev revizijskega sodišča ne vplivajo. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je bilo v tem primeru ugotovljeno v upravnem postopku.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih kje bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.