Jedro

Glede na dejstva, da tožnica brez spremenjenega ali novega gradbenega dovoljenja sploh ne bi smela graditi, da zahteve zanj ni vložila do 24. 1. 2013, da izpodbijana odločba ni bila izdana takoj po preteku enomesečnega roka, ampak šele 30. 1. 2013, po opravljenih poizvedbah pri upravni enoti, na drugačno odločitev ne more vplivati tožničina navedba, da je dne 28. 1. 2013 zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja. Morebitno pridobljeno gradbeno dovoljenje bo lahko imelo vpliv le na vodenje postopka izvršbe odrejenega inšpekcijskega ukrepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici naložila, da mora do 15. 9. 2013 na lastne stroške odstraniti oziroma zmanjšati tiste dele zunanje ureditve športno rekreacijskega centra ..., ležečega na delu zemljišča parc. št. 1003/127 k.o. ..., ki so v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, izdanim dne 22. 9. 2008, in sicer mora zmanjšati vodno površino akumulacije s sedanjih 2.284 m2 na projektirano površino 850 m2, globino akumulacije s sedanje globine cca. 2,90 m na projektirano globino maksimalno 2,4 m, in sedanji volumen vode z maksimalno 5,478 m3 na projektiranih 1400 m3 (1. točka izreka). V 2. točki izreka jo je opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve navedene obveznosti začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo, s 3. točko izreka je odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, s 4. točko izreka pa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 8. 6. 2012 odrejena ustavitev nadaljnje gradnje objekta in naloženo, da mora v roku enega meseca po vročitvi citirane odločbe zaprositi za spremembo navedenega gradbenega dovoljenja. Toženka je na podlagi podatkov, pridobljenih na Upravni enoti Radovljica, ugotovila, da tožnica ni zaprosila za gradbeno dovoljenje. Ukrep je utemeljila na drugem odstavku 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navedel je, da ne more upoštevati vloge za spremembo gradbenega dovoljenja, ki je bila vložena 28. 1. 2013, saj bi morala tožnica za spremembo gradbenega dovoljenja zaprositi v enomesečnem roku po vročitvi odločbe z dne 8. 6. 2012, česar pa ni storila.

Zavrnil je ugovor, da je izvršitveni rok prekratek. Ugotovil je, da je upravni organ prve stopnje tožnici dal možnost, da v obdobju osmih mesecev in pol mesecev pripravi vse potrebno za izvedbo del ter nato v času, ki ga navaja tožnica v pritožbi, dela tudi dejansko izvede. Kot neutemeljeno je ocenil navedbo, da je upravni organ prve stopnje tožnici naložil, da mora neskladno zgrajene dele akumulacije zmanjšati z nasutjem s krajevnim materialom, saj ta ukrep z izrekom izpodbijane odločbe ni bil izrečen. Kot neutemeljen pa je ocenil tudi ugovor, da je ukrep zmanjšanja akumulacije neskladen z gradbenim dovoljenjem z dne 22. 9. 2008, v katerem je pod točko 4 akumulacija določena v izmeri 1.400 m2, v točki 6 pa kapaciteta akumulacijskega bazena 1.400 m3. Ugotovil je, da so izmere, na katere je sporno akumulacijo treba zmanjšati, v skladu s citiranim gradbenim dovoljenjem, ki v 2. točki izreka določa, da je gradnja objekta dovoljena po projektu 06/2003 in 11/2006 z dne 29. 7. 2008, ki ga med drugim sestavlja načrt akumulacij za zasneževanje št. 3007/07, v katerem so jasno navedene osnovne karakteristike akumulacije, in sicer vodna površina 850 m2, volumen vode 1.400 m3 ter globina 2,4 m. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja dne 28. 1. 2013, torej še pred izdajo izpodbijane odločbe, zaradi česar je toženka nepravilno uporabila 153. člen ZGO-1. Ugovarja tudi roku, določenemu za izvedbo del za zmanjšanje vodne površine akumulacije, saj je po njenem prekratek. Pri tem se sklicuje na vremenske razmere na ... in omejitveni pogoj iz naravovarstvenih pogojev ARS-a z dne 27. 6. 2008, po katerem se dela lahko izvajajo le izven obdobja razmnoževanja ptic, to je med 15. avgustom tekočega leta in 1. marcem prihodnjega leta. Zato je za samo izvedbo del na voljo le 30 dni, kar pa objektivno ni dovolj za vzpostavitev vodne akumulacije in ureditev okolice v stanje, kot ga definira gradbeno dovoljenje z dne 22. 9. 2008. Ne strinja se z ugotovitvijo upravnega organa druge stopnje, da izrek izpodbijane odločbe ne nalaga izvedbe delnega zasutja vodne akumulacije z materialom krajevnega izvora, saj je v obrazložitvi odločbe navedeno, da je zmanjšanje vodne akumulacije potrebno izvesti z nasipanjem s krajevnim materialom. Poleg tega vztraja na stališču, da je z izpodbijano odločbo izrečeni ukrep v neskladju z gradbenim dovoljenjem z dne 22. 9. 2008. V navedenem gradbenem dovoljenju je v točki 4 določena akumulacija za zasneževanje v izmeri 1.400 m2, v točki 6 pa kapaciteta akumulacijskega bazena 1.400 m3. Zahteva toženke po vzpostavitvi akumulacije v površini 850 m2 zato ni skladna z izrekom gradbenega dovoljenja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu je odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje, glede katere investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu, ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

V zadevi ni sporno, da tožnica v enomesečnem roku, ki ji je bil določen z inšpekcijsko odločbo z dne 8. 6. 2012 in ki jo je prejela 13. 6. 2012, ni zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja. Tega ni storila niti do 24. 1. 2013, ko je upravni organ prve stopnje opravil poizvedbo pri Upravni enoti Radovljica, česar tožnica prav tako ne izpodbija, zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je v skladu z navedeno določbo ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo in z njo tožnici naložil odstranitev neskladno zgrajenega dela objekta. Ugovor glede napačne uporabe 153. člena ZGO-1 zato ni utemeljen.

Glede na dejstva, da tožnica brez spremenjenega ali novega gradbenega dovoljenja sploh ne bi smela graditi, da zahteve zanj ni vložila do 24. 1. 2013, da izpodbijana odločba ni bila izdana takoj po preteku enomesečnega roka, ampak šele 30. 1. 2013, po opravljenih poizvedbah pri upravni enoti, na drugačno odločitev ne more vplivati tožničina navedba, da je dne 28. 1. 2013 zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja. Morebitno pridobljeno gradbeno dovoljenje bo lahko imelo vpliv le na vodenje postopka izvršbe odrejenega inšpekcijskega ukrepa.

Iz razlogov, ki jih je v svoji odločbi navedel upravni organ druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je neutemeljen tožbeni ugovor o prekratkem roku za izvršitev odločbe. Poleg tega tožnica konkretno ne navaja, zakaj bi bil rok 30 dni, kolikor je po njenih navedbah na voljo za vzpostavitev zakonitega stanja, objektivno prekratek za izvršitev odločbe v skladu s predpisi. Sodišče pritrjuje upravnemu organu druge stopnje, da izpodbijana odločba v izreku ne določa, da mora tožnica neskladno zgrajene dele akumulacije zmanjšati z nasutjem s krajevnim materialom. To je sicer navedeno v obrazložitvi odločbe, vendar postane izvršljiv le izrek odločbe.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je izrečeni ukrep neskladen z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tožnica ne ugovarja ugotovitvi upravnega organa druge stopnje, da so osnovne karakteristike akumulacije, ki jih je toženka povzela v inšpekcijski odločbi, in sicer vodna površina 850 m2, volumen vode 1400 m3 in globina 2,4 m, navedene na strani 9 načrta akumulacije za zasneževanje, št. 3007/07, ki je sestavni del projekta 06/2003 in 11/2006 (v nadaljevanju PGD), po katerem je v skladu z 2. točko izreka gradbenega dovoljenja dovoljena gradnja. Ker pojem akumulacija že sam po sebi ustreza pojmu zmogljivosti, in ne velikosti, gre pri navedbi zmogljivosti akumulacije za zasneževanje 1400 m2 v 4. točki gradbenega dovoljenja za očitno pisno napako. Nemogoče je namreč, da bi bila površina jezera, izražena v m2, enaka njegovi prostornini, izraženi v m3 ob tem, da je njegova maksimalna globina 2,4 m. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.