Jedro

Določba VII. odst. 38. čl. ZIZ je jasna in upniku nalaga, da mora priglasiti stroške takoj ko nastanejo in je znana njihova višina. Ni pravilna dolžnikova interpretacija, da je mogoče priglasiti stroške izvršilnega postopka tudi kasneje in sicer v 30 dneh po zaključku izvršilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ustavilo izvršbo na račun plačila izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od glavnice (I. izreka), po II. je odločilo, da je dolžnik upniku dolžan povrniti 27,54 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, z zamudnimi obrestmi od 05.04.2007 dalje. Pod III. je odločilo, da se stroški, ki jih je upnik priglasil v vlogi z dne 27.03.2007 upniku ne priznajo.

Zoper sklep se je upnik pravočasno pritožil, izpodbija pa le odločitev pod III., to je v delu, ko mu sodišče ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču očita, da je napačno razlagalo določbo VII. odst. 38. čl. ZIZ. V tem členu je zgolj določena časovni okvir, v katerem je upnik upravičen zahtevati povrnitev nastalih izvršilnih stroškov. Sodišče je napačno utemeljevalo, da je v tem členu določen subjektivni in objektivni rok že iz razlogov, ker subjektivni rok ni določen, saj je izražen z besedico takoj. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu ni priznalo stroškov, ki jih je priglasil s to vlogo. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sklep razveljavi in zahtevku ugodi, zgolj podredno pa, da se vrne sodišču v ponovno odločanje, dolžniku pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških dalje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo čl. 38 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki ureja pravila o povrnitvi stroškov izvršilnega postopka. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za takšno odločitev, pritožnik ne izpodbija. Določba VII. odst. 38. člena je jasna in upniku nalaga, da mora priglasiti stroške takoj ko nastanejo in je znana njihova višina. Res je, da ZIZ ne določa roka, vendar pa določilo „takoj“ in „ko nastanejo in je znana višina“, pove, da to ne pomeni, da šele po enem letu, ampak je merilo, da takrat ko je znana njihova višina. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila višina znana več kot eno leto od priglasitve stroškov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je to prepozno.

V kolikor bi držala upnikova razlaga 7. točke, potem zakonodajalec ne bi v tem členu določil takojšnje priglasitve, saj bi zadoščala le določba 30 dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku. Namen te določbe je, da se že med postopkom, nato pa v kratkem času po končanju izvršbe, ugotovijo in razrešijo tudi vsa razmerja glede stroškov. Obveznost strank, da takoj zahtevajo povrnitev stroškov ustreza dolžnosti sodišča da (v vsakem sklepu, ki ga je izdalo o izvršbi) o priglašenih stroških tudi odloči. Določba o priglasitvi in odločanju o stroških ob koncu postopka se lahko nanaša le na primere, ko o stroških ni moglo biti že prej odločeno, ki po svoji vsebini ustreza določilu VII. odst. 163. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je odločitev po III. pravilna, pritožba pa ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (čl. 353 ZPP). Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (čl. 165 v zv. s čl. 154 ZPP).