Jedro

Za odločitev o stvarni pristojnosti je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navedel v tožbi. Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav je bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste (tako imenovana ustalitev pristojnosti ali perpetuatio fori). V civilni pravdi ne zadošča, da bi stranka predložila neko dejansko stanje s prošnjo, da ga naj sodišče preišče, in če ugotovi, da ji kaj pripada, da naj ji to prizna. Zakon takšne tožbe ne prizna. Stranka mora vedno postaviti določen zahtevek. Solastnik stanovanjske hiše ima pravico zahtevati ugotovitev večjega solastniškega deleža, če je s pisnim soglasjem drugega solastnika investiral v nadzidavo oziroma dvig celotne hiše.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 14.07.1999 delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je v hiši ...... toženec izključni lastnik prostorov, ki se nahajajo v pritličju v skupni izmeri 52,20m2 in ki napram celoti predstavljajo delež 150/1000-ink, tožnika pa sta izključna lastnika preostalih prostorov v pritličju, prostorov v nadstropju in v mansardi v skupni izmeri 297,49m2, idealni delež za vsakega tožnika napram celoti pa znaša do 425/1000-ink ali skupaj 850/1000-ink. Ugotovilo je tudi, da idealni delež na skupnih delih in napravah tega objekta za toženca znašajo 150/1000-ink, za tožnika in tožnico pa za vsakega posebej 425/1000-ink. Toženec je tožnikoma dolžan izstaviti listino, na podlagi katere se bosta tožnika na ugotovljenih nepremičninah lahko vpisala kot lastnika (sicer pa bo listino nadomestila sodba), in tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 285.771,00 SIT z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu primarnega tožbenega zahtevka in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi. Sestavni del sodbe sodišča prve stopnje, to je tloris pritličja, nadstropja in mansarde kot skice projekta etažne lastnine, je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke popravilo s sklepom o popravi sodbe z dne 26.11.1999. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Glede kršitev določb pravdnega postopka navaja, da je podan razlog iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega ni pristojno. Vrednost spornega predmeta je nedvomno višja od 50.000,00 SIT, to pa izhaja že iz prvega izvedenskega mnenja o tej zadevi. Izpodbijane sodbe po mnenju pritožnika tudi ni mogoče preizkusiti glede razlogov, saj sodišče navaja le izvlečke mnenj izvedencev, prav tako izvlečke izjav prič, do navedb prič, katere je predlagal pritožnik, pa se sploh ne opredeli in tudi ne poda oprijemljive in jasne dokazne ocene o predmetni zadevi. Sodišče je na primer povsem zanemarilo dejstvo, da je prvotožnik brez soglasja toženca oziroma celo ob njegovem izrecnem nasprotovanju, ter pred pridobitvijo kakršnihkoli gradbenih dovoljenj, pričel z opravljanjem del na hiši in posegel tudi v podstrešni prostor toženca. Na pogojenost dogovora o razdelitvi podstrešja z dne 25.03.1990 (s priskrbo stanovanja tožencu) po mnenju pritožnika jasno kažejo predvidena vrata, podest in dve že zgrajeni stopnici, izpoved priče B. K. ter tudi M. E. Pritožnik tudi ugotavlja, da mu je poleg škode, ki jo uveljavlja v zahtevku po nasprotni tožbi, napravilo škodo tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da prostori v njegovi lasti sedaj merijo le 52,20m2, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja, da so njegovi prostori pred posegom tožnikov merili 53,12m2. Škoda, ki je tožencu nastala, je razvidna tudi iz njegovega povzetka nerešenih zadev z dne 25.05.1999, glede katerih, kljub dovoljeni spremembi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v tej smeri na glavni obravnavi dne 14.07.1999, sodišče prve stopnje sploh ni odločalo. Nerazumljiva se zdi pritožniku razlika med prvo in drugo sodbo, ki je bila izdana v tem postopku na prvi stopnji, saj v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega novega dokaza, ampak je na podlagi istih dokazov kot v prejšnjem postopku tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi toženca zavrnilo, čeprav mu je s prvo sodbo ugodilo s prepričljivo obrazložitvijo, da je izpoved toženca o s priskrbo stanovanja pogojevanem soglasju za adaptacijo podstrešja potrjena z več dokazi. Glede na zapisano predlaga, da pritožbeno sodišče vsa dejanja sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in določi kot stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožnikoma, ki odgovora na pritožbo nista podala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere se mora v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP ozirati po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in da je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP potrditi iz naslednjih razlogov: Stvarna pristojnost in zasedba sodišč se deloma ravnata po vrednosti spornega predmeta. Tako so Okrajna sodišča glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZPP pristojna za sojenje v sporih o premoženjsko-pravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2,000.000,00 SIT. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP), odločilna je torej vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (prim. tudi določbo drugega odstavka 44. člena ZPP). Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste (tako imenovana ustalitev pristojnosti ali perpetuatio fori, tretji odstavek 17. člena ZPP). To pravilo je postavljeno zaradi tega, da se takoj v začetku pravde onemogoči morebitni dolgotrajni spor glede prave vrednosti spornega predmeta. Od tega pravila obstaja ena (sicer pomembna) izjema, namreč če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost in nastane vprašanje o pristojnosti in sestavi sodišča, potem se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti(tretji odstavek 44. člena ZPP), vendar pa tožnikova ocenitev po tožbi očitno ni bila previsoka ali prenizka (predlog toženca na ocenitev vrednosti pred prvostopnim sodiščem ni bil podan), sodišče posebnega postopka za ocenitev temu primerno ni uvedlo in pristojnost se je v skladu z zakonom (ne glede na kasnejše spremembe tožbenega zahtevka oziroma ugotovitve izvedencev) ustalila. V pritožbi smiselno uveljavljena absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana. Sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med dejstvi in razlogi v sodbi pa ni nasprotij. Poudarek je predvsem na relevantnosti izjav in drugih dokazov, ki jih sodišče z namenom skrbne presoje dokazov povzema v sodbi. Pravnorelevantno seveda ni vse, kar se tako ali drugače nahaja v sodnem spisu, temveč le tisto, kar je podlaga zahtevku in odločitvi sodišča prve stopnje. Sodišče je v sodbi podalo obojestranske sporne trditve, nato pa v dejanskem in pravnem pogledu sodbo primerno obrazložilo. Toženec ni uspel dokazati, da je njegovo soglasje za adaptacijo oziroma dvig hiše s čimerkoli pogojeval. Celo izjava priče B.K. po oceni pritožbenega sodišča trditve oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka toženca po nasprotni tožbi v ničemer ne potrjuje. Navedena priča je namreč izpovedala samo to, da je bilo očitno, da je toženec v zgornjih prostorih hiše na ........................... želel imeti urejeno stanovanje (list.št. 73). Priča M.E., ki je pri tožencu stanovala kakih 14 ali 15 let, od takrat pa tožencu še vedno kuha, je na vprašanje, kdaj je pričel toženec govoriti, da bo dobil sobo, tudi povedala, da šele takrat, ko je bila streha že dvignjena in pokrita (list.št.75). Pritožbeno sodišče poudarja, da želja toženca po ureditvi stanovanja v zgornjih prostorih hiše niti ni sporna, razvidna je že iz tožbenega zahtevka toženca po nasprotni tožbi (pa tudi graditve podesta in stopnic), pomembno in pravnorelevantno pa je samo to, da želja stranke, ki nekaj zahteva, sodišču za ugoditev tožbenemu zahtevku ne more zadostovati. Iz dogovora o "razdelitvi podstrešja" z dne 25.03.1990 (list.št. 17 idr.) je razvidno, da je toženec podal soglasje tožnikoma za: zgraditev stanovanja na celotnem podstrešju, nadzidavo (dvig) hiše in nadzidavo (celotnega) stanovanja nad garažo. To pomeni, da je toženec podal soglasje za vse etaže nadzidave in je torej tožbeni zahtevek tožnikov v celotnem delu, tudi v delu, ki se nanaša na zadnjo etažo hiše, to je na mansardo, v smislu ugotavljanja solastniških deležev na celotni stavbi dovoljen. V istem dogovoru med pravdnima strankama je zapisano tudi, da se tožnika obvežeta (le - op. sodišča), da bosta obnovila in vzdrževala celotno streho, s tem pa jima pripada lastniška (mišljeno lastninska - op. sodišča) pravica na celotnem podstrešju. Drugega pravdni stranki pisno nikoli nista zapisali, ustnega dogovora o čem drugem ali dodatnem pa, kot že zapisano, toženec ni uspel dokazati. Kot je bilo tožencu s sklepom Višjega sodišča z dne 18.02.1998 že enkrat pojasnjeno, sodišče nima nobenega vpliva na pridobitev gradbenega oziroma lokacijskega dovoljenja tožnika. Pridobitev navedenih dovoljenj je stvar upravnega postopka, ki je od sodnega postopka popolnoma ločen in nanj sodišče ne more vplivati. Prav tako ne drži pritožbena navedba toženca, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih toženca po nasprotni tožbi. Pritožba v tem delu bi sicer pomenila predlog za izdajo dopolnilne odločbe, vendar pritožbenemu sodišču niti ni razumljiva, saj vloga toženca, naslovljena "Povzetek nerešenih zadev" z dne 25.05.1999 (priloga B27) ni bila sodišču prve stopnje nikoli predstavljena kot del tožbenega zahtevka, vloga pa tudi v smislu njene vsebine kaj takega ne more predstavljati. V civilni pravdi ne zadošča, da bi stranka predložila neko dejansko stanje s prošnjo, da ga naj sodišče preišče, in če ugotovi, da ji kaj pripada, da naj ji to prizna. Zakon takšne tožbe ne pozna. Stranka mora vedno postaviti določen zahtevek. Tak zahtevek toženca po nasprotni tožbi je razviden iz list.št. 6 (in dodatno na list.št. 9,234,239,249 in 257), v mejah tega pa je sodišče prve stopnje tudi odločalo. Glede ugotovitve sedanje skupne izmere prostorov v lasti toženca pritožba navaja, da so sedaj manjše kot so bile pred posegom tožnikov v tej hiši. To drži. Prej je imel toženec nekaj kvadratnih metrov površine hiše več, kar izhaja tudi iz izmer, ki jih v izvedenskem mnenju podaja izvedenec D. Ž. (list.št. 269 in 270). Vendar se površina toženčevih prostorov ni zmanjšala zaradi nepravilnosti pri odločanju sodišča, temveč zaradi volje toženca, izražene v dogovoru z dne 25.03.1990. Iz že ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da se je toženec s tožnikoma dogovoril, da lastninska pravica na celotnem podstrešju (zaradi vzdrževanja celotne strehe) pripada tožnikoma. Povedano drugače, toženec je tožnikoma s tem dogovorom sam prepustil podstrešno sobo, ki jo je imel do tedaj, tako da se mu je za toliko tudi zmanjšala površina prostorov, katere lastnik je (v čem je zmanjšanje površine je lepo razvidno predvsem iz list.št. 270). Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je odločitev prvostopnega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Razlika med odločitvama sodišča prve stopnje v prvem in nato ponovljenem postopku ni nič nenavadnega. Namen pravnih sredstev je ravno v tem, da imajo stranke možnost, da se nepravilna odločba razveljavi in o zadevi odloča ponovno. Kot izhaja iz zapisnika z zadnje glavne obravnave dne 14.07.1999 (list.št. 315) pravdni stranki novih dokaznih predlogov nista imeli, zato je sodišče po osnovnem načelu pospešitve postopka dokazovanje pravilno sklenilo in nato izdalo sodbo. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.