Jedro

Zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Če se stranka ne odzove sodnemu vabilu, lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, vendar mora v odkazni oceni presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta stric in nečak. Tožnik zatrjuje, da sta s tožencem sklenila ustno kupoprodajno pogodbo, predmet katere je bil nakup toženčevega stanovanja v A. za kupnino 88.000 EUR, katere zadnji obrok je bil plačan 1. 6. 2012. Toženec pa prejete zneske opredeljuje kot posojila in pomoč med sorodnikoma, zanika sklenitev prodajne pogodbe in pojasnjuje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o ustanovitvi služnosti stanovanja.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da med pravdnima strankama obstoji pravno razmerje po prodajni pogodbi, sklenjeni leta 2011, iz naslova katere je toženec dolžan tožniku izročiti v last in posest nepremičnino ID znak ... ter da je bila dogovorjena kupnina po pogodbi plačana v celoti 1. 6. 2012 (III./1. točka izreka) in da je toženec dolžan v 15 dneh izstaviti izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini iz prve točke izreka v korist tožnika, do celote (III./2. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora tožencu v 15 dneh povrniti 3.285,96 EUR pravdnih stroškov.

Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da nakazani zneski predstavljajo posojila in pomoč tožnika tožencu, pravdni stranki pa se nikdar nista pogovarjali o prodajni pogodbi, ampak sta (prav ob zadnjem tožnikovem nakazilu tožencu) sklenili pogodbo o ustanovitvi služnosti stanovanja.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da sta absurdni stališči sodišča prve stopnje, da ni odločilno, s kakšnim namenom je bil denarni znesek izročen tožencu in da zgolj na osnovi tožnikove posesti ni mogoče sklepati, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Tožnik je tožencu izročil 88.000 EUR kupnine, toženec pa tožniku stanovanje v posest, ki jo je tožnik tudi izvrševal. O okoliščinah ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe je izpovedal tožnik, zaslišan kot stranka, kar so smiselno enako potrdile priče N. S., B. S., J. S. in M. D. Slednji je pojasnil, da je bil večkrat prisoten pri pogovorih med pravdnima strankama, ko sta se pogovarjala o kupnini za predmetno stanovanje, potrdil je tudi, da je bilo stanovanje v A. prodano tožniku na podlagi ustnega dogovora.

Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo toženca, utemeljenega razloga, da je zaslišalo le tožnika, pa izpodbijana sodba ne vsebuje. Hkrati bi moralo sodišče v skladu z drugim odstavkom 262. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati.

Pritožnik uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek, da prejeti denarni znesek 88.000 EUR predstavlja tožnikovo posojilo tožencu, kot naj bi to izhajalo iz tožnikove izpovedi. Iz tožnikove izpovedi to ne izhaja, tožnik je jasno opisal potek in namen nakazil. Ne držijo tudi ugotovitve, da je tožnik omenjeni znesek dejansko opredelil kot medsebojno pomoč med članoma družine, jasno je izpovedal, da navedeni znesek predstavlja kupnino.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Priča M. D. je, kot pravilno izpostavlja pritožnik, izpovedal, da je bil večkrat prisoten pri pogovorih med tožnikom in tožencem,2 ko sta usklajevala kupnini za stanovanji v A. in L. Prav tako je potrdil, da je bilo stanovanje v A. prodano tožniku na podlagi ustnega dogovora.3,4 Opisano vsekakor predstavlja odločilna dejstva pri presoji obravnavanega tožbenega zahtevka; pogajanja pred sklenitvijo pogodbe so lahko pomemben pokazatelj tega, kakšno pogodbo sta pogodbenika želela skleniti. To, kar o izpovedi M. D. v razlogih sodbe navaja sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve na 8. strani izpodbijane sodbe), torej da pri kakšnih pogovorih toženca in tožnika, kako bosta urejala medsebojna razmerja, ni bil nikoli prisoten (torej, da gre za posredno pričo), pa je v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka izpovedi.

7. Pritožnik tudi utemeljeno izpostavlja, da iz njegove izpovedi ne izhaja to, kar o njej v zvezi z vprašanjem namena oziroma pomena nakazanega zneska (oziroma zneskov) ugotavlja sodišča prve stopnje (torej, da je tožnik nakazani znesek dejansko opredelil kot medsebojno pomoč med članoma širše družine; 20. točka obrazložitve na 8. strani izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče v tožnikovi izpovedi takšne opredelitve nikjer ne najde. Utemeljen je torej pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v opisanih delih obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. V skladu z določbo 262. člena ZPP zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Povsem pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, da se toženca ne zasliši in tudi razlog, ki ga je za takšno odločitev navedlo. Pritožnik pa ima prav, ko opozarja, da je v dokazni oceni izostala presoja sodišča prve stopnje o tem, kakšen pomen ima to, da toženec ni prišel na zaslišanje in da ni hotel izpovedati. Sodišče mora namreč v skladu z 2. odstavkom 262. člena ZPP glede na vse okoliščine presoditi, kakšen pomen ima to, da se toženec ni udeležil zaslišanja.5 Tega sodišče prve stopnje ni storilo, temveč je le (sicer pravilno) pojasnilo, da dokaznega predloga z zaslišanjem toženca ni izvedlo, ker na narokkljub pravilno izkazanemu vabilu na zaslišanje ni pristopil. 9. Višje sodišče je zaradi vsega opisanega v skladu s 354. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj so kršitve takšne, da jih ne more samo odpraviti,6 takšno ravnanje pa bi bilo tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti, saj bi terjalo opravo pritožbene obravnave. Ugotovljene kršitve so namreč vse takšne narave, da nova glavna obravnava v ponovljenem sojenju ni nujna. Sodišče prve stopnje naj torej izdela novo sodbo, v kateri bodo najprej odpravljene kršitve pri prenosu vsebine dokaznega gradiva v obrazložitev sodbe glede odločilnih dejstev, nato pa opravi dokazno oceno izvedenih dokazov po metodoloških napotkih 8. člena ZPP, ob spoštovanju napotka iz 2. odstavka 262. člena ZPP.

10. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) 14. 9. 2017. Po prehodni določbi 3. odstavka 125. člena novele ZPP-E se je postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporablja do začetka uporabe ZPP-E. 2 »Jaz sem bil osebno prisoten večkrat.« Str. 34 zvočnega prepisa, list. št. 129 spisa.

3 »Ja, ustno je bilo prodano stanovanje M. Ž.« Str. 33 zvočnega prepisa, list. št. 129 spisa.

4 Priča je celo pojasnjevala, zakaj sta pravdni stranki nazadnje sklenili služnostno pogodbo.

5 Prim. J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 525: Določbe 2. odstavka 262. člena ZPP sicer ni dopustno interpretirati kot dokazno pravilo, da sodišče vzame za resnično izpoved nasprotne stranke, pač pa kot napotilo na prosto dokazno oceno. Izostanek je lahko močan indic, na podlagi katerega sme sodišče, upoštevaje vse okoliščine, sklepati, da niso resnične trditve stranke, ki je izostala od naroka...

6 Pritožbeno sodišče ne more namesto sodišča prve stopnje napisati sodbe.