Jedro

Ni sporno, da je tožeča stranka davčni zavezanec po prvem odstavku 5. člena ZDDV-1 za plačilo davka na dodano vrednost in da je toženi stranki izstavila račune za mesečno dogovorjeni znesek in 8,5% DDV. Ni pa izkazana podlaga za prenos bremena plačila DDV na toženo stranko. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti izkazala, da je s toženo stranko sklenila dogovor o tem, da bo tožena stranka nase prevzela breme plačila davka na dodano vrednost in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 08. 2008 v višini 187,32 EUR (1. točka). Sklep o izvršbi z dne 11. 08. 2008 je razveljavilo v višini 84,45 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka). Sklep o izvršbi je v tretjem odstavku izreka vzdržalo v veljavi v višini 27,57 EUR, v presežku pa razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 33,41 EUR (3. točka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (2. in delno 3. točko izpodbijane sodbe) se pritožuje tožeča stranka. Napada odločitev sodišča, da ni navedla dejstev, ki bi pojasnili od kod razlika v višini avtorskega nadomestila za 2,88 EUR, ki predstavlja razliko v višini DDV. Zatrjuje, da je določno in verodostojno izkazala razliko v znesku, ki izhaja iz pogodbe in vtoževanih faktur. Vse to je pri dopolnitvi tožbe določno navedla in predložila vsa potrebna dokazila. Tožeča stranka izdaja fakture oziroma račune za avtorsko nadomestilo, ki vsebujejo vse potrebne sestavine, med drugim tudi stopnjo DDV in identifikacijsko številko DDV zavezanca. V dopolnitvi tožbe je določno navedla, da je znesek v pogodbi zgolj znesek brez DDV, torej bo izstavljen račun za uporabo avtorsko varovanih del tožeče stranke višji za stopnjo z DDV. Odločitev sodišča je nasprotna utečeni in logični praksi sodišča. Odstop od sodne prakse priznava tudi samo sodišče. Vtoževana terjatev je tako v celoti utemeljena, posledično pa je tožeča stranka upravičena do celotnih priglašenih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča, ki je svoje pravno stališče jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj zahtevek za znesek v višini 2,88 EUR za vsak posamezni vtoževani račun ni utemeljen, in zakaj je zahtevek v tem delu zavrnilo. Ključno za pravilno odločitev v danem primeru je, kdo je zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti izkazala, da bi s toženo stranko sklenila dogovor, s katerim bi tožena nase prevzela breme plačila davka na dodano vrednost. Po določilu prvega odstavka 5. člena Zakona o davku na dodano vrednost (1) (ZDDV-1) je davčni zavezanec oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Storitev pa je transakcija, ki ni dobava blaga in med drugim pomeni tudi odstop premoženjskih pravic. Storitev je opravila tožeča stranka, ki je zavezanec za plačilo DDV. Prvostopno sodišče je ugotovilo pravilno, da tožeča ni niti zatrjevala, niti izkazala, da bi s toženo stranko sklenila dogovor, s katerim bi tožena nase prevzela breme plačila davka na dodano vrednost. To ne izhaja ne iz Dovoljenja (ki se nahaja v spisu na A14), ne iz posameznih računov (A7 do A13), na kar se sklicuje pritožba, ne iz Pravilnika. Iz Dovoljenja je razviden znesek, ki ga bo tožena stranka kot uporabnik plačevala Združenju SAZAS mesečno in sicer 33,88 EUR. Iz računa pa je razviden znesek za plačilo brez DDV, 8,5 % DDV in seštevek obojega. Ne izhaja pa iz teh listin, na katere se tožeča stranka ponovno sklicuje v pritožbi, podlaga, po kateri bi prešlo breme plačila davka na dodano vrednost na toženo stranko. Pritožbena trditev, da je tožeča stranka s fakturami oziroma računi izkazala opravičenost do zaračunavanja DDV, je neutemeljena. Ni sporno, da je tožeča stranka davčni zavezanec po prvem odstavku 5. člena ZDDV-1 za plačilo davka na dodano vrednost in da je toženi stranki izstavila račune za mesečno dogovorjeni znesek in 8,5% DDV. Ni pa izkazana podlaga za prenos bremena plačila DDV na toženo stranko. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti izkazala, da je s toženo stranko sklenila dogovor o tem, da bo tožena stranka nase prevzela breme plačila davka na dodano vrednost in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Posledično je odločilo pravilno tudi, ko je tožeči stranki priznalo stroške le v delu, ko je z zahtevkom uspela. Neutemeljeno pritožba sodišču očita odstop od sodne prakse zaradi zavrnitve zahtevka v tem delu. Sodišče je namreč zavrnilo zahtevek v tem delu, ker tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo. Kršitev s tem ni podana.

6. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku) (2).

(1) Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji.

(2) Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP.