Jedro

V prvem odstavku 4. člena Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV), je določeno, da v primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu dodatek odmeri v višini osnove. V drugem odstavku je določeno, da je v primeru iz prejšnjega odstavka upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu vrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Tožnici je tuji nosilec zavarovanja ponovno začel izplačevati pokojnino. Ker je bila izplačana srbska pokojnina višja od osnove za odmero dodatka, tožnica v spornem obdobju ni bila upravičena do izplačila tega dodatka. Gre za preplačilo, ki ga je skladno z drugim odstavkom 4. člena ZZSV dolžna vrniti toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2012 tako, da se tožnici odpiše dolg v znesku 6.703,50 EUR. Nadalje je tožbo v delu, da je tožena stranka dolžna ponovno odločiti o dodatku k tuji pokojnini, zavrglo.

Zoper sodno odločbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je sodišče upoštevalo zgolj izjave tožene stranke. Tudi njen odgovor je prejela le 5 minut pred obravnavo na sodišču in ji je bilo s tem onemogočeno, da se pripravi na obravnavo. Sklicuje se na odločbo št. ... z dne 27. 2. 2007, iz katere izhaja, da je imela pravico do dodatka k tuji pokojnini. Pritožbeno sodišče prosi, da še enkrat prouči zadevo in ugodi njenemu zahtevku tako, da bi bila ponovno upravičena do dodatka k tuji pokojnini in nadalje, da se ji odpiše dolg v višini 6.703,50 EUR. Pri odločanju je potrebno upoštevati tudi triletni zastaralni rok.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2012, s katero je bilo delno ugodeno pritožbi tožnice, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 3. 2012. Drugostopenjski organ je prvostopenjsko odločbo odpravil ter odločil, da tožnica v obdobju od 16. 4. 2006 do 30. 11. 2010 ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove za njegovo odmero. Preplačilo dodatka k tuji pokojnini je v obdobju od 1. 4. 2009 do 30. 11. 2010 nastalo v znesku 6.703,50 EUR. Tožnici je naložilo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže toženi stranki obročno v roku 12 mesecev od prejema odločbe. Po poteku tega roka pa se bodo obračunavale zakonske zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnice.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2002 priznana pravica do dodatka k starostni pokojnini v znesku takratnih 63.386,02 SIT na mesec. Tožnici, ki je državljanka Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji je bila z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji št. ... z dne 5. 6. 2002 priznana pravica do starostne pokojnine od 27. 7. 2001 dalje. Ker se ji pokojnina pri tujem nosilcu ni nakazovala, ji je tožena stranka na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV, Ur. l. RS, št. 45/1992) priznala pravico do že omenjenega dodatka.

V prvem odstavku 4. člena ZZSV je namreč določeno, da v primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu dodatek odmeri v višini osnove. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da v primeru iz prejšnjega odstavka je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu vrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Tožnici je tuji nosilec zavarovanja ponovno začel izplačevati pokojnino. V prilogah B/2 je tudi potrdilo tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 16. 9. 2011, iz katerega so razvidni podatki o višini izplačila pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 16. 4. 2006 do 15. 8. 2011. Ker je bila izplačana srbska pokojnina višja od osnove za odmero dodatka, tožnica od 16. 4. 2006 dalje do 30. 11. 2010 ni bila upravičena do izplačila tega dodatka. Gre za preplačilo, ki ga je skladno z že citiranim drugim odstavkom 4. člena ZZSV dolžna vrniti toženi stranki. Na dolžnost povrnitve preplačila tudi nima nobenega vpliva odločba št. ... z dne 27. 2. 2007, na katero se sklicuje tožnica. Z omenjeno odločbo je bilo namreč zgolj odločeno, da se zahteva za ponovno odmero dodatka k tuji pokojnini zavrne. Bistvo predmetnega spora pa je ugotovitev, da je tožnica v spornem obdobju prejemala tako dodatek kot tudi tujo pokojnino in da gre v tem primeru za stanje, kot je urejeno v drugem odstavku 4. člena ZZSV, kjer je urejena dolžnost povračila dodatka k tuji pokojnini, ki je bil tožnici priznan v višini osnove za njegovo odmero. Tožena stranka je zato na podlagi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) utemeljeno izdala odločbo, s katero je tožnici naložila povrnitev preplačila.

Tožena stranka je tudi pravilno upoštevala zastaranje. S prvostopenjsko odločbo je bilo namreč tožnici naloženo, da toženi stranki povrne znesek 18.332,06 EUR. Ker gre za občasno denarno terjatev je tožena stranka upoštevala triletni zastaralni rok, ki je začel teči od dneva prejetja odločbe o preplačilu, ki jo je tožnica prejela dne 31. 3. 2012. Od navedenega datuma je torej potrebno odšteti tri leta, kar pomeni, da so zastarale vse terjatve, nastale pred 31. 3. 2009 (torej v obdobju od 16. 4. 2006 do 31. 3. 2009).

Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče ponovno odločiti o dodatku k tuji pokojnini. Predmet odločanja pred sodiščem je bila namreč izpodbijana dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2012, s katero je bilo odločeno o povrnitvi preplačila. Sodišče torej ni imelo nobene pravne podlage, da bi samo odločalo o priznanju omenjenega dodatka. O pravicah namreč najprej odloča tožena stranka na zahtevo upravičenca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.