Jedro

Med posestnim sporom je prišlo do odločitve o pravici do posesti. Ko se v nepravdnem postopku odloči o ureditvi meje, se posredno odloči tudi o lastninski pravici na spornem svetu. V skladu s pravilom petitorium absorbet possessorium pa je treba v posestnem sporu upoštevati, če je ob vzporednem teku obeh postopkov, bil nepravdni postopek končan pred posestnim. V petitornem sporu so se namreč ugotavljala tudi dejstva, ki so pomembna za konkretno posestno pravdo, saj je tudi v nepravdnem postopku ureditve meje bilo treba ugotavljati dejstva zadnje mirne posesti v istem obdobju, ki je bilo sporno v posestnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prepovedalo tožencu v bodoče posegati v izključno posest tožnikov, ki jo imata na spornem zemljišču, ki se nahaja v predelu med točkami A, B, C, D, D1, C1 in A, kot je opredeljeno na skici ogleda z dne 15.10.2007 in je ta skica sestavni del izreka sklepa. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožečima strankama pravdne stroške v znesku 1.362,55 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep je vložil pritožbo toženec. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in drugostopenjskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in tožeči stranki naloži, da mu je dolžna povrniti vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje v dokaznem in vsebinskem pogledu v celoti oprlo na sklep o ureditvi meje v zadevi N 1 z dne 2.6.2008 in je zavrnilo vse dokazne predloge v tem sporu, čeprav so razlike med nepravdnim in pravdnim postopkom. Obeh postopkov ni mogoče enačiti. Odločitev v postopku sodne ureditve meje ne more determinirati odločitve v postopku glede motenja posesti. V sporu glede motenja posesti sodišče ne odloča na podlagi pravic, ampak so v tem postopku pomembna samo dejstva posesti. Odločitev o posesti, ki je bila merilo za sodno določitev meje, ima pravni učinek samo v nepravdni zadevi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Med zadnjo mirno posestjo iz četrtega odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in posestjo iz 24. in 33. člena SPZ ni identitete. Sodišče je zato prekoračilo meje in obseg spora. Predmet tega postopka je bilo domnevno motenje 6.5.2006 in ne dogodek, ki se je zgodil po pravnomočnosti odločitve v zadevi N 1 z dne 2.6.2008, ko naj bi tožeče stranka pridobila lastninsko pravico na spornem delu zemljišča. Vprašanje, kje naj bi potekala meja in kdo naj bi bil lastnik spornega mejnega zemljišča, za odločitev v postopku varstva posesti nima kakšnega pomena. Obrazložitev odločitve v enem postopku tudi ne more imeti učinkov za odločitev v drugem postopku. Izpodbijani sklep je zato nelogičen in neživljenjski, saj iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče sicer dotaknilo izpovedi pritožnika, ki je trdil, da je za v tožbi očitana dejanja izvedel že junija 2005, kar pomeni, da že od takrat ni izvajal posesti spornega dela zemljišča, vendar ustreznega zaključka v tej smeri ni sprejelo, oziroma je celo zaključilo, da tožeči stranki nista prekludirani, čeprav je pritožnik z izvajanjem posesti nadaljeval tudi aprila 2006. Takšen sklep je v nasprotju z dokazi, ki so bili izvedeni in v nasprotju s prvim odstavkom 33. člena SPZ. Sodišče ni upoštevalo, da je pritožnik izvrševal posest že od junija 2005 in s tem tožeči stranki odvzel posest oziroma je prekludirana v tem posestnem sporu. Izpodbijani sklep je obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ga ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, ker se odločilna dejstva motenjskega spora sploh niso ugotavljala in dokazi niso izvajali. Zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ni upoštevalo določbe 33. člena SPZ, ampak je odločitev oprlo na 77. člen SPZ. Neizvedba predlaganih dokazov s strani tožene stranke pomeni tudi kršitev temeljnih človekovih pravic, in sicer pravice do sodelovanja v postopku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj je bil pritožnik samo objekt, ne pa tudi subjekt tega postopka. Sodišče je del tožbenega zahtevka, in sicer tisti, v katerem je zahtevala tožeča stranka ugotovitev motenja, zavrnilo, kar je obrazložilo samo v razlogih, ne pa tudi v izreku. Ker ima zavrnitev dela zahtevka posledico tudi drugačen ključ uspeha pri odločitvi o stroških postopka, je tudi ta odločitev napačna.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in predlaga zavrnitev pritožbe. Hkrati pa v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje z izrekom ugotovitveni del zahtevka kot nepotreben izpustilo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je izrek izpodbijanega sklepa z opustitvijo ugotovitvenega dela nerazumljiv in nasprotuje razlogom iz obrazložitve ter je neizvršljiv ter zato predlaga v odgovoru na pritožbo, da sodišče druge stopnje ugotovi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in spremeni izrek tako, da ugodi tudi ugotovitvenemu delu. Uveljavlja tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka tožbo zaradi motenja posesti vložila 29.5.2006. Motilni dejanji, ki jih je zatrjevala, naj bi se zgodili 29.4.2006 in 6.5.2006. Ker je bila med pravdnima strankama na istem delu zemljišča sporna tudi meja med nepremičninama in je bil že v teku postopek za ureditev meje, je sodišče prve stopnje na naroku 19.11.2008 sklenilo, da se pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve v nepravdni zadevi N 1 in o prekinitvi izdalo še pisni sklep 24.11.2008. Prekinitev postopka ni bila pravilna, saj postopek ureditve meje ne predstavlja predhodnega vprašanja v motenjskem sporu, niti ne gre v obeh postopkih za situacijo iz tretjega odstavka 260. člena ZPP. Takšen zastoj v motenjskem sporu je tudi v nasprotju z določbo 425. člena ZPP, po kateri se mora postopek v pravdi zaradi motenja posesti rešiti hitro. Pri obeh kršitvah pa gre samo za relativne kršitve postopka. Dejstvo je, da je pred odločitvijo o motenjskem sporu bilo pravnomočno odločeno v postopku ureditve meje in to na podlagi kriterija zadnje mirne posesti (četrti odstavek 77. člena SPZ).

Drži pritožbena navedba, da pojma zadnje mirne posesti v postopku ureditve meje in v posestnem sporu nista identična. Ker gre za pravni standard, ju nobena od gornjih določb ne definira, ampak je dano sodišču pooblastilo, da ju ovrednoti v vsakem konkretnem primeru glede na dejanske okoliščine. Posest se kot dejstvo v motenjskem sporu varuje iz razloga, da bi se preprečilo samovoljno uveljavljanje pravic. Gre za začasno varstvo, ki ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Pri ureditvi meje na podlagi zadnje mirne posesti pa mora udeleženec dokazati, da je razmeroma daljše razdobje on kot mejaš imel v posesti sporno zemljišče, drugi pa je za to vedel, pa temu ni ugovarjal. Čeprav je namen obeh postopkov različen, pa se lahko obdobja »zadnje mirne posesti« iz postopka ureditve meje in »zadnje mirne posesti« v posestni pravdi prekrivata, kot sta se v konkretni zadevi. V postopku ureditve meje je tožeča stranka dokazala, da je imela sporno zemljišče, ki je bilo predmet obeh postopkov, v mirni posesti vse od nakupa nepremičnine v letu 1999 do prihoda podjetja G. d.o.o. v mesecu marcu 2006, ko so se opravljale na terenu katastrske meritve. Iz tega dejstva je sodišče prve stopnje logično zaključilo, da je bila tožeča stranka v posesti tudi v času obeh motilnih dejanj, ki padeta v to obdobje. Tudi če bi držala navedba toženke, da je v juniju 2005, ko je kupila parcelo št. 293/15 k.o. V., toženec nekaj čistil na tem zemljišča, je iz teh ugotovitev utemeljeno zaključilo, da je v času pred zatrjevanim motilnim dejanjem bila tožeča stranka v posesti sporne nepremičnine in to prepričljivo obrazložilo na tretji strani izpodbijane odločbe. Ne drži zato pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do dejstev, ki so bistvena za posestni spor. V odločbi je ugotovilo, da je imela tožeča stranka pred motilnim dejanjem mirno posest na spornem zemljišču, samo motilno dejanje pa med strankama niti ni bilo sporno. To pa sta odločilni dejstvi, ki ju mora v posestnem sporu ugotoviti sodišče. Drži pritožbena navedba, da je v tem postopku sodišče prve stopnje pretežni del dokaznih predlogov zavrnilo. Vendar je večina predlaganih prič bila zaslišana v postopku ureditve meje. Izpovedale pa so o okoliščinah, ki so pomembne tudi za odločitev v tem sporu, zato bi bilo neekonomično jih ponovno zasliševati, sploh ker sta v obeh postopkih bili stranki isti in se je glede zadnje mirne posesti na spornem zemljišču, kot je pojasnjeno že zgoraj, za ta spor pomembno časovno obdobje prekrivalo s tistim, ki je bilo pomembno v postopku ureditve meje. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je bila kršena toženčeva pravica do sodelovanja v postopku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Dodaten argument, da sodišču prve stopnje ni bilo treba še enkrat izvajati celotnega dokaznega postopka pa je v dejstvu, da je med posestnim sporom prišlo do odločitve o pravici do posesti. Ko se v nepravdnem postopku odloči o ureditvi meje, se posredno odloči tudi o lastninski pravici na spornem svetu. V skladu s pravilom petitorium absorbet possessorium pa je treba v posestnem sporu upoštevati, če je ob vzporednem teku obeh postopkov, bil nepravdni postopek končan pred posestnim tako, kot je bilo v tem primeru. Tožeča stranka, ki je v zadevi N 1 dokazala, da ima na spornem svetu pravico do posesti, je dokazala, da je bila tudi posestnica tega dela zemljišča, na katerem je prišlo s strani toženca do motenja. V petitornem sporu so se namreč ugotavljala tudi dejstva, ki so pomembna za konkretno posestno pravdo, saj je tudi v nepravdnem postopku ureditve meje bilo treba ugotavljati dejstva zadnje mirne posesti v istem obdobju, ki je bilo sporno v posestnem sporu. Sodišče prve stopnje je zato imelo vso podlago, da se je oprlo na ugotovitve o teh dejstvih v postopku N 1. Sodišče prve stopnje bi lahko tožbeni zahtevek tožeče stranke v tej zadevi zavrnilo samo, če bi ugotovilo, da je tožeča stranka zamudila rok za uveljavljanje posestnega varstva, tega pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v zbranem gradivu, nista zamudila, kot je prepričljivo pojasnjeno na tretji strani izpodbijanega sklepa.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v izreku zavrniti ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Ugotovitveni del zahtevka spada med razloge obrazložitve, ki je ne zadenejo posledice pravnomočnosti sodne odločbe. Sodišču prve stopnje zato tega dela zahtevka ni bilo treba posebej zavrniti z izrekom. Posestna tožba je dajatvena tožba in v izreku zadošča, da se ugodi dajatvenemu zahtevku, kot je tudi z izrekom izpodbijanega sklepa storilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tako oblikovanim izrekom tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšen očitek v odgovoru na pritožbo je neobičajen, saj bi tožeča stranka, če je menila, da je odločitev obremenjena s to kršitvijo morala tudi sama vložiti pritožbo. Ker je pritožbeno sodišče na to kršitev dolžno paziti že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa tudi ob tem preizkusu iz predstavljenih razlogov ni našlo te kršitve. Kljub izpuščenemu delu je izrek odločbe izvršljiv, saj je v njem določno opredeljen del nepremičnine, kjer so mu prepovedani v bodoče posegi.

S tem, ko v izreku ni povzelo ugotovitvenega dela, v katerem je opis kdaj je prišlo do motilnega dejanja in kje je prišlo do motenja, tudi niso nastali nobeni posebni stroški, zato pritožba neutemeljeno predlaga, da se spremeni stroškovna odločba v izpodbijanem sklepu.

Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožeče stranke pa glede na vsebino ni bil potreben za odločitev pritožbenega sodišča, zato so bili stroški nastali z njim nepotrebni (člen 155 ZPP) in je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.