Jedro

Če so prosilcu ob podaji prošnje postavljena le standardna in posplošena vprašanja, brez konkretnih in specifičnih podvprašanj, in prosilec pri podaji izjave ni opozorjen na morebitne pomanjkljivosti v njegovi utemeljitvi, o spoštovanju predpisanih procesnih garancij ne moremo govoriti, še posebej ne, če pristojni organ nato svojo odločitev opre prav na nezadostnost in nenatančnost prosilčeve izjave.

Ob upoštevanju jezikovne razlage in namena mednarodne zaščite je zavrnitev prošnje na podlagi 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ mogoča le, če je izključen razlog prosilca za prihod v Republiko Slovenijo ekonomski, ne pa tudi, če je slabo ekonomsko stanje sicer pripomoglo k odločitvi za zapustitev izvorne države oziroma prihod v Republiko Slovenijo, ni pa bil to glavni in edini razlog.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-422/2016/2 (1312-15) z dne 7. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeni zavrnila prošnji tožnikov z dne 15. 2. 2016 na podlagi 1., 2., 3. in 6. točke 1. odstavka 55. člena v povezavi s 54. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/11 in nadaljnji).

2. Tožena stranka v obrazložitvi povzema razloge, zaradi katerih sta tožnika zaprosila za mednarodno zaščito, in navaja, da je A.A. (v nadaljevanju tožnik) povedal, da v kolikor se bo vrnil na Kubo, ga bodo obtožili dezerterstva in bo moral oditi v zapor za več let. Na vprašanje uradne osebe je tožnik pojasnil, da ni dezertiral iz vojske, pač pa ga bodo ob vrnitvi zaprli zato, ker je Kubo zapustil na ilegalen način. Povedal je, da bi ju s partnerko v primeru vrnitve že na letališču zaprli in več mesecev zasliševali, ter pojasnil, da je slišal razne zgodbe in da ve, da gredo vsi v zapor, če se vrnejo po tem, ko so ilegalno zapustili Kubo. Tožnik je navedel, da je Kubo zapustil zato, ker ga je policija po obtožbah o kraji s strani njegove poslovne stranke zaprla za dve leti, po vrnitvi iz zapora pa ni mogel nikjer dobiti službe. Navedel je tudi, da pripada verski skupini Abacua in da je pri srečanjih skrbel za glasbo. Ko je enkrat odšel na zborovanje verske skupine, ga je ustavila policija in ga zasliševala ter čez vikend priprla. Na to versko skupino gledajo uradne osebe slabšalno in policija nad verskimi pripadniki izvaja nadzor, sam pa se je večinoma izogibal policistom in lokalnim nadzornikom, zato drugih težav ni imel. Tožnik je opisal značilnosti verske skupine in povedal še, da je podoba njihovega verskega svečenika lahko tetovaža in če te policisti vidijo s tako tetovažo, si obravnavan kot kriminalec.

3. Glede razlogov, ki jih je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite navedla B.B. (v nadaljevanju tožnica), tožena stranka povzema, da je tožnica Kubo zapustila, ker je imel njen partner veliko težav zaradi svoje verske pripadnosti in zaradi tega, ker je bil enkrat po krivem zaprt. Prosila je, naj se upoštevajo partnerjevi razlogi, saj sta par že skoraj devet let. Tožnica je povedala, da sama na verske shode sama ni hodila, zato glede tega ni imela težav, imela pa je težave zaradi zelo slabega zdravstvenega sistema, saj je bila operirana na hrbtenici in ima vsadke iz materiala, ki ji onemogočajo normalno gibanje. Njen zdravnik je Kubo zapustil in dejali so ji, da sedaj ne morejo več skrbeti zanjo, ker nima osebnega zdravnika. Zdravstveno bi jo lahko oskrbeli v Španiji. V primeru vrnitve na Kubo v zaporu ne bi dobila primerne oskrbe zaradi zdravstvenih težav in prepričana je, da bi se njeno zdravstveno stanje močno poslabšalo, saj policija z zaporniki ne ravna primerno. Tožnica je navedla še, da sta s partnerjem Kubo zapustila tudi zato, ker si želita mirnega življenja in ustvariti družino, ter pojasnila.

4. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je skladno s 54. členom ZMZ o prošnjah tožnikov odločila v pospešenem postopku, saj je odločala izključno na podlagi podatkov in izjav iz njunih prošenj ter dokumentacije, pridobljene pred vložitvijo prošnje (1. in 7. alineja 23. člena ZMZ). Osebnega razgovora s tožnikoma ni opravila, je pa iz formularjev o prošnji za mednarodno zaščito razvidno, da je uradna oseba razgovor z njima vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ in tožnikoma omogočila, da celovito predstavita dejstva in okoliščine preganjanja. Dodaja, da sprejem prošnje, kakršen je predpisan z ZMZ, ustreza tudi določbam v Procesni direktivi, ki se nanašajo na osebni razgovor.

5. Tožena stranka na podlagi prošenj tožnikov, njunih lastnoročnih izjav in policijske depeše ugotavlja, da sta tožnika prišla v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov in je zato izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev njunih prošenj kot očitno neutemeljenih. Tožnik je namreč v prošnji navedel, da je na Kubi živel slabo in da tam na splošno vsi živijo slabo ter da po vrnitvi iz zapora ni mogel nikjer dobiti službe, ekonomsko stanje tožnice pa je bilo po njenih navedbah enako kot pri partnerju.

6. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnika v postopku nista uveljavljala razlogov iz Ženevske konvencije (27. člen ZMZ), in sicer preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik je pri podaji prošnje sicer navedel, da pripada verski skupini Abacua, da je pri verskih srečanjih skrbel za glasbo in da ga je enkrat, ko je odšel na zborovanje, ustavila policija, ga odpeljala na policijsko postajo in za vikend priprla. Vendar pa v zvezi s tem dogodkom ni ničesar več pojasnil, ni navedel, kdaj konkretno se mu je ta dogodek zgodil, kako se je pri tem počutil in ali je imel potem še kakšne težave, čeprav je bil s strani uradne osebe o tem izrecno vprašan. Tožnik je opisal splošne značilnosti omenjene verske skupine, vendar pa to po presoji tožene stranke ne predstavlja razlogov za resno ogroženost v izvorni državi. Tožnik prav tako svojega subjektivnega strahu na objektivne okoliščine ni izkazal s konkretnimi in neposrednimi grožnjami. Tožnik ni izkazal in prikazal kakršnegakoli strahu, niti ni navedel nobene objektivne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost, zaradi česar ni podlage za priznanje mednarodne zaščite.

7. Tožnica je prosila, naj se pri njej upoštevajo razlogi, ki jih je navedel tožnik, zato obrazloženo velja tudi zanjo. Poleg omenjenih razlogov je navedla tudi, da je imela težave zaradi slabega zdravstvenega sistema, glede česar tožena stranka ugotavlja, da so njene zdravstvene razmere resda razumljive s človeškega vidika, vendar pa nikakor ne pomenijo trajnega in sistematičnega kršenja osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in praksi. Tožena stranka ugotavlja tudi, da je bila zdravstvena oskrba tožnici v izvorni državi nudena, njena navedba, da na Kubi nima več zagotovljene zdravstvene oskrbe, ker je njen zdravnik državo zapustil, pa je popolnoma neutemeljena. Tožena stranka ob tem ugotavlja, da je tožnica navajala dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj niti enkrat ni navedla, da bi bila v izvorni državi kdaj preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, pojasnila je, da na verske shode ni hodila in da ostalih težav ni imela, prav tako ni nikjer omenila, da bi bila podvržena kakršnikoli resni škodi v izvorni državi. Kubo sta s partnerjem zapustila, ker si želita mirnega življenja in ustvariti družino, vse navedeno pa ne predstavlja razlogov za podelitev mednarodne zaščite po ZMZ.

8. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega zaključuje, da opisovanja verske skupnosti Abacua in navajanja zdravstvenih razmer ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje, tožnika pa po njeni presoji tudi z ničemer nista izkazala strahu in nista navedla nobene konkretne okoliščine, ki bi kazala na njuno ogroženost. Ker tožnika nista uveljavljala preganjanja po Ženevski konvenciji, tožena stranka zaključuje, da ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, po njeni oceni pa sta tožnika tudi navajala le dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

9. Glede statusa subsidiarne zaščite tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnika ob vrnitvi v izvorno državo namreč ne bi bila podvržena smrtni kazni ali usmrtitvi oziroma ne bi bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Tožnik je sicer navedel, da bi ju v primeru vrnitve na Kubo s partnerjem v trenutku zaprli in več mesecev zasliševali, vendar pa tožnik ni pojasnil, ali je to ustaljena praksa ob vrnitvi v izvorno državo oziroma ali se navedeno nanaša le nanj in kakšne negativne posledice bi imel zaradi tega, zato njegovih navedb v nobenem primeru ni mogoče šteti za preganjanje. Poleg tega sta tožnika iz Kube odpotovala z veljavnim potnim listom in torej v izvorni državi nista imela težav z uradnimi organi, saj sta si brez težav na podlagi potnega lista lahko kupila vozovnice in odpotovala iz izvorne države. Tožnica po oceni tožene stranke ni z ničemer izkazala, zakaj bi jo v primeru vrnitve v izvorno državo zaprli, njeno navajanje, da v zaporu ne bi dobila primerne oskrbe, pa je popolnoma neutemeljeno. Tožena stranka se opira na sodbo I U 1580/2012-6 z dne 12. 11. 2012 in navaja, da tožnika nista predložila nobene ustrezne dokumentacije, iz katere bi lahko razbrali, da jima grozi strog zapor ali preganjanje, čeprav jima je uradna oseba v 15 dnevnem roku naložila predložiti vsa razpoložljiva dokazila. Tožena stranka na podlagi splošnih informacij o izvorni državi ugotavlja tudi, da v izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prav vsakega civilista, saj bi sicer o tem mediji zagotovo množično poročali.

10. Po oceni tožene stranke iz vsega navedenega izhaja, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, zato je podlaga za zavrnitev njunih prošenj kot očitno neutemeljenih tudi 3. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ, v postopku pa sta tudi navajala le dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in je torej njuni prošnji mogoče kot očitno neutemeljeni zavrniti tudi na podlagi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

11. Nazadnje tožena stranka ugotavlja, da sta tožnika prošnji vložila samo zato, da bi odložila ali onemogočila prisilno odstranitev iz države, kar je razlog za zavrnitev njunih prošenj tudi iz razloga po 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožnika sta namreč navedla, da je bila njuna ciljna država Češka, v Rusiji in Črni Gori, preko katerih sta potovala, pa nista zaprosila za mednarodno zaščito, čeprav sta državi varni in bi to lahko storila. Po mnenju tožene stranke bi tožnika, v kolikor bi bila potreba po njuni mednarodni zaščiti resnična in dejansko velika, ostala v zanju prvi varni državi, saj je splošno znano, da so tujci, ki se brez dovoljenja nahajajo na ozemlju določene države, načeloma podvrženi odstranitvi v njihovo izvorno državo, in se tožnika temu tveganju ne bi brez potrebe izpostavljala. Na podlagi teh dejstev tožena stranka meni, da tožnika nista imela namena zaprositi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ter sklepa, da sta tožnika prošnji vložila samo zato, da bi odložila ali onemogočila prisilno odstranitev iz države.

12. Tožnika zoper izdano odločbo vlagata tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navajata, da je tožena stranka nepravilno odločala v pospešenem postopku, saj zgolj z uporabljenimi informacijami, kot so podatki in izjave in prošnje ter dokumentacije, pridobljene pred vložitvijo prošnje, ni v celoti ugotovila dejanskega stanja, ter trdita, da bi moralo biti odločeno v rednem postopku. Grajata opustitev oprave osebnega razgovora, saj je tožena stranka svojo odločitev med drugim oprla na 3. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, osebni razgovor pa se na podlagi 2. alineje 1. odstavka 46. člena ZMZ lahko opusti zgolj, če pristojni organ odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

13. Tožnika pojasnjujeta, da v Republiko Slovenijo nista prišla izključno iz ekonomskih razlogov in da teh razlogov sploh nista zatrjevala, temveč sta zgolj po resnici povedala, da sta slabega ekonomskega stanja. Tožena stranka je te navedbe nepravilno interpretirala kot izkazane ekonomske razloge. Napačno je interpretirana tudi izjava tožnice glede tega, da si s partnerjem želita mirno življenja in si ustvariti družino, saj je bistvo te njene navedbe v tem, da mirnega življenja na Kubi nista imela zaradi težav, ki so bile posledica tožnikove pripadnosti verski skupini Abacua. Oba uveljavljata tudi težave zaradi političnega prepričanja in se bojita vrnitve na Kubo, saj sta prepričana, da bi bila zaradi ilegalnega odhoda iz države zaprta, razmere v zaporih pa so zelo slabe in se tega tožnica, ki je slabega zdravja, še posebej boji. Tožnika sta glede na navedeno navajala razloge, ki so lahko podlaga za priznanje mednarodne zaščite, sklicevanje tožene stranke pri zavrnitvi njunih prošenj kot očitno utemeljenih na podlagi 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, pa je nepravilno.

14. Tožnika nadalje kot nepravilen izpostavljata zaključek tožene stranke, da sta v postopku navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ, ter v tožbi ponavljata razloge, ki sta jih za priznanje mednarodne zaščite navedla v svojih prošnjah. Trdita, da ta dejstva lahko predstavljajo podlago za priznanje mednarodne zaščite in jih tožena stranka ne bi smela označiti za nepomembna in zanemarljiva.

15. Izpodbijana odločba je po prepričanju tožnikov nezakonita tudi v delu, ki temelji na 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožnika sta resda izrazila namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito po tem, ko je policija ugotovila, da so njuni dokumenti ponarejeni, vendar pa nikakor nista vložila prošnje z edinim namenom, da bi odložila prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnika sta tudi na Češkem želela zaprositi za mednarodno zaščito, iz njunih lastnoročnih izjav izhaja, da prošnji vlagata zato, ker se ne strinjata s politiko na Kubi in se tam počutita ogroženo, prav tako pa v času vložitve namere in prošnje nista bila v postopku odstranitve iz države. Nepravilen je zaključek tožene stranke, da tožnika nista izkoristila varnih držav, preko katerih sta potovala, da bi tam zaprosila za mednarodno zaščito, saj tožnika sploh nista bila vprašana, ali so te države za njiju varne, in tudi ni jasno, na kakšni podlagi ju kot varni ocenjuje tožena stranka.

16. Tožnika v zvezi z odločitvijo tožene stranke glede izpolnjevanja statusa beguncev poudarjata, da sta v prošnjah uveljavljala tako preganjanje zaradi političnega prepričanja kot tudi preganjanje zaradi pripadnosti verski skupini, oba razloga po Ženevski konvenciji, tožena stranka pa je vseeno zaključila, da takšnih razlogov nista uveljavljala. Če tožena stranka meni, da pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjujeta, kar lahko naredi šele po pravilno izpeljanem postopku, naj tako zapiše, ne pa, da jima pripiše, da razlogov sploh nista uveljavljala. Glede vprašanja subsidiarne zaščite pa navajata, da nista zatrjevala, da jima grozi smrtna kazen, niti, da na Kubi poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad. S tem v zvezi kljub temu pripominjata, da tožena stranka ni navedla, katere so splošne informacije, na katere se je oprla pri ugotavljanju, da v izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, in je zato odločba v tem delu pomanjkljiva, a opozarjata, da tožena stranka ni preverjala, ali so izpolnjeni pogoji iz 2. alineje 28. člena ZMZ, predvsem v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Tožena stranka je nepravilno zaključila, da izjav tožnika o tem, da bi bila v primeru vrnitve na Kubo zaprta in zasliševana več mesecev, v nobenem primeru ni mogoče šteti za preganjanje, čeprav je tožnik navedel, da ve, da gredo vsi v zapor, če se vrnejo po tem, ko so ilegalno zapustili Kubo, negativne posledice pa so poleg omejitve gibanja najmanj v tem, da po izpustu iz zapora ne dobiš službe. Kot dokaz o mogočih negativnih posledicah, ki doletijo osebe, ki so nezakonito zapustile državo, tožnika predlagata vpogled v dve poročili, ob tem pa navajata, da bi se tožena stranka o situaciji v državi lahko prepričala tudi sama, s pridobitvijo informacij, kot ji to nalaga 23. člen ZMZ. Tožnika nazadnje navajata, da je tožena stranka resno škodo ocenila z vidika že opravljenih dejanj, ne pa glede na tveganje ob vrnitvi v izvorno državo, ob vseh navedenih pomanjkljivostih pa zaključujeta, da se o njuni pravici do subsidiarne zaščite sploh ni odločalo. Sodišču predlagata, da njuni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v nov postopek.

17. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je pravilna in zakonita. Dodaja, da bi morala tožnika sama skladno z 21. členom ZMZ navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njun strah pred preganjanjem in resno škodo, pa tega nista storila, dokazna predloga za vpogled v dve poročili, na kateri se sklicujeta v tožbi, pa sta nedovoljeni tožbeni novoti. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

18. Tožba je utemeljena.

19. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka ob sklicevanju na določila 1., 2., 3. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ v pospešenem postopku, brez opravljenega osebnega razgovora, kot očitno neutemeljeni zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite z dne 15. 2. 2016. 20. ZMZ v 1. odstavku 55. člena pristojni organ pooblašča, da lahko v taksativno naštetih primerih prošnjo prosilca za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, med drugim v primeru, če iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ) ali če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). Zakonodajalec je zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku predvidel kot izjemo od siceršnjega odločanja v rednem ugotovitvenem postopku na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena v povezavi s 53. členom ZMZ, pri katerem lahko v vsebinskem pogledu pristojni organ prošnji bodisi ugodi in prosilcu prizna status begunca ali subsidiarno zaščito, bodisi prošnjo zavrne, medtem ko pri odločanju v pospešenem postopku lahko pristojni organ prošnjo le zavrne, če ugotovi, da je podan kateri izmed naštetih razlogov iz 1. odstavka 55. člena ZMZ in seveda hkrati le ob spoštovanju splošnega pravnega načela nevračanja (non-refoulement) v povezavi s sodbo Sodišča EU v zadevi M'Bodj (C-542/13, odst. 40-44).

21. Pristojni organ mora glede na določbo 1. odstavka 45. člena ZMZ pred sprejetjem odločitve, ne glede na to, ali gre za odločanje v rednem ali pospešenem postopku, s prosilcem individualno opraviti osebni razgovor. V okviru pospešenega postopka lahko skladno z 2. alinejo 1. odstavka 46. člena ZMZ opravo osebnega razgovora opusti, če je mogoče odločiti na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

22. Glede na navedeno pravno podlago je ob upoštevanju podatkov iz upravnega spisa za odločitev v obravnavani zadevi bistven tožbeni očitek tožnikov, da je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, ko z njima ni opravila osebnega razgovora. Svojo odločitev je namreč oprla ne le na 1., 2. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, temveč tudi na 3. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, ki je zakon ne uvršča med izjemne primere, pri katerih se lahko izvedba individualnega osebnega razgovora opusti, zaradi česar bi moral biti slednji s tožnikoma opravljen.(1) Ravnanje tožene stranke je treba presojati tudi z vidika Direktive 2013/32/EU (Procesna direktiva II), ki v slovenski pravni red v času odločanja sicer še ni bila prenesena, čeprav se je rok za njeno implementacijo že iztekel, a je potrebno upoštevati njen posredni učinek in nacionalno določbo razlagati kolikor je mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive zato, da se doseže njen učinek.(2) Določba 14(2)(a) in (b). člena Procesne direktive II tako določa, da se osebni razgovor o vsebini prošnje lahko opusti le, kadar lahko organ za presojo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda ugoditveno odločbo glede statusa begunca, ali če organ za presojo meni, da je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. V obravnavani zadevi za taka primera ne gre, zaradi česar pogojev za opustitev osebnega razgovora ni bilo.

23. Procesna direktiva II sicer ne ločuje med izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo prosilec poda ob podaji prošnje (1. odstavek 43. člena ZMZ) in osebnim razgovorom, izvedbo katerega zahteva 45. člen ZMZ, temveč v 14. členu določa le, da se prosilcu pred izdajo odločbe da možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji. Navedeno pomeni, da lahko opustitev »osebnega razgovora« po ZMZ v določenih primerih vendarle zadosti zahtevam Procesne direktive II, če je izjava o razlogih za vložitev prošnje sprejeta ob upoštevanju zahtev, ki jih glede vsebine osebnega razgovora določa njen 16. člen.(3) Ta pravi, da organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito zagotovi, da se da prosilcu ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje, to pa vključuje tudi možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti in nasprotja v izjavah prosilca. Zahteve Procesne direktive II bodo glede na navedeno spoštovane le takrat, ko ima prosilec resnično in dejansko možnost celovito predstaviti razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno pomoč, in mu je hkrati dana možnost dopolnitve ter podaje potrebnih pojasnil glede teh razlogov, k čemur ga mora uradna oseba seveda ustrezno spodbuditi, saj od prosilca ni mogoče pričakovati, da pozna pravne vidike, ki so potrebni za utemeljitev njegove prošnje. Če so prosilcu ob podaji prošnje postavljena le standardna in posplošena vprašanja, brez konkretnih in specifičnih podvprašanj, in prosilec pri podaji izjave ni opozorjen na morebitne pomanjkljivosti v njegovi utemeljitvi, pa o spoštovanju predpisanih procesnih garancij ne moremo govoriti, še posebej ne, če pristojni organ nato svojo odločitev opre prav na nezadostnost in nenatančnost prosilčeve izjave.

24. Tožnika po presoji sodišča v obravnavanem primeru ob podaji prošnje nista imela možnosti popolne predstavitve svojih prošenj in dopolnitve njunih manjkajočih elementov, kot to predvideva Procesna direktiva II, saj sta sicer odgovorila na zastavljena vprašanja, vendar pa jima uradna oseba ni zastavila nobenih konkretnih podvprašanj ali zahtevala dodatnih pojasnil ter je zato dejansko stanje v določenih delih, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ostalo nerazjasnjeno. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe na več delih sklicuje na to, da tožnika okoliščin, ki sta jih navajala v prošnji, nista dovolj natančno pojasnila in da so njune informacije nezadostne, čeprav na to med samo podajo izjave nista bila opozorjena, zaradi vsega navedenega pa ni mogoče sprejeti utemeljitve, da je podaja izjav tožnikov ob sprejemu prošnje ustrezala določbam Procesne direktive II. Opustitev oprave vsebinsko ustreznega individualnega osebnega razgovora s tožnikoma glede na navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj so bile kršene tako določbe ZMZ o osebnem razgovoru kot tudi garancije iz Procesne direktive II, to pa je lahko vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (3. odstavek 27. člena ZUS-1), saj je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

25. Tožena stranka je tako zaradi storjene postopkovne kršitve zmotno uporabila določbo 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ in preuranjeno zaključila, da tožnika očitno ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Tožnik je namreč v prošnji navedel, da ga je zaradi pripadnosti verski skupini Abacua policija enkrat ustavila in zasliševala ter čez vikend priprla, da policija nad pripadniki izvaja nadzor in da na Kubi na pripadnike omenjene verske skupine gledajo kot na kriminalce, to pa bi po presoji sodišča lahko predstavljalo okoliščine preganjanja zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi in tako ne more biti že na prvi pogled očitno, da za preganjanje ne gre. Tožnik ni opisal le splošnih značilnosti verske skupine, kot to predstavi tožena stranka, temveč je izrecno izpostavil dogodek, ki se je zgodil njemu. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnik v zvezi s tem dogodkom ni ničesar natančno pojasnil in ni povedal, ali je imel potem še kakšne težave, vendar pa je na podlagi podatkov upravnega spisa mogoče ugotoviti, da mu uradna oseba glede opisanega dogodka ni postavljala nobenih konkretnih podvprašanj niti ga ni spodbudila, da bi ga bolj natančno opisal ter podrobneje predstavil okoliščine, ki bi utemeljevale njegov subjektivni strah pred preganjanjem, temveč mu je postavila zgolj splošno vprašanje, ali je imel še kakšne druge težave. Tožena stranka bi morala s tožnikom (tožnica se v prošnji sklicuje na njegove razloge) opraviti osebni razgovor, na katerem bi tožnik lahko podal pojasnilo glede manjkajočih elementov prošnje, šele nato pa bi lahko presodila, ali zatrjevana dejstva lahko predstavljajo podlago za priznanje mednarodne zaščite, ne pa prošnje že v pospešenem postopku zavrniti kot očitno neutemeljene. Sodišče ob tem pripominja, da je tožnik v prošnji sicer navedel, da razen opisanega dogodka drugih težav v izvorni državi ni imel, vendar pa ob tem ne gre spregledati njegove izjave, da se je policiji in lokalnim nadzornikom večinoma izogibal in da torej težav morda ni imel iz tega razloga. Sodišče SEU je v zadevi C-71/11 in C-99/11, Y in Z z dne 5. 9. 2012 (odst. 79) že sprejelo stališče, da je pri ugotavljanju, ali bo oseba zaradi izvajanja verske prakse ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, načeloma neupoštevno dejstvo, da bi se nevarnosti lahko izognila z odpovedjo nekaterim verskim dejanjem, kar po presoji sodišča v konkretnem primeru pomeni, da je od tožnika nedopustno zahtevati, da se nadzornim organom zaradi izvajanja verske prakse izogiba in se preganjanju izogne na ta način.

26. Tožnika sta v svojih prošnjah tudi navedla, da bi ju v primeru vrnitve na Kubo zaprli, pri čemer je tožnik s tem v zvezi bolj natančno pojasnil, da bi se to zgodilo, ker sta ilegalno zapustila Kubo in da bi ju zaradi tega v trenutku, ko bi prišla na Kubo, zaprli in več mesecev zasliševali. Tožena stranka v tem delu spregleda, da tožnika s svojimi navedbami o tem, da bi bila zaradi ilegalnega odhoda iz države podvržena zaporni kazni in dolgotrajnemu zasliševanju (tožnica tega sicer ne pove izrecno, a šteje za dano dejstvo, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo zaprta) uveljavljata strah pred preganjanjem zaradi njunega političnega prepričanja in tako ne more biti očitno, da nista upravičena do statusa begunca v skladu s 26. členom ZMZ. Na tem mestu sodišče tudi opozarja, da tožena stranka ni raziskala, ali sta tožnika Kubo zapustila na ilegalen način oziroma kaj je razlog, da oba tožnika trdita, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo zaprta, temveč je navedla zgolj, da sta prosilca iz izvorne države odpotovala z veljavnima potnima listoma in da torej težav z uradnimi organi nista imela. Tak zaključek je ob zatrjevanju obeh tožnikov, da bi ju ob vrnitvi v izvorno državo zaprli, in ob upoštevanju dejstva, da lahko grozeča zaporna kazen in večmesečno zasliševanje kot posledica ilegalnega odhoda iz države predstavlja podlago za priznanje mednarodne zaščite, nezadosten, saj bi morala tožena stranka njune navedbe v tem delu natančneje preveriti in je torej dejansko stanje v tem pogledu ostalo nerazjasnjeno. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe tudi neustrezno opira na sodbo I U 1580/2012 z dne 12. 11. 2012 in navaja, da sta prosilca tista, ki bi morala predložiti ustrezne informacije o tem, da jima v primeru vrnitve na Kubo grozi tako strog zapor ali preganjanje, da ta dejanja dosegajo naravo in stopnjo 26. člena ZMZ. Omenjena zadeva je namreč z obravnavano neprimerljiva, saj je sodišče v njej presodilo, da je dokazno breme na tožniku iz razloga, ker je izkazal visoko mero neverodostojnosti, saj so se njegove navedbe v tožbi in prošnji razlikovale in je v prošnji jasno povedal, da je dobil dovoljenje za izhod iz države, v tožbi pa se je skliceval na to, da je državo zapustil brez dovoljenja. V obravnavani zadevi za tak primer ne gre, saj sta tožnika že v predhodnem postopku v lastnoročnih izjavah navedla, da želita zaprositi za mednarodno zaščito, ker se ne strinjata s politiko v izvorni državi in sta tam ogrožena, enako pa sta povedala tudi v njunih prošnjah in so njune izjave torej vseskozi skladne in konsistentne. V takšnem primeru je dokazno breme na podlagi 21. in 22. člena ZMZ porazdeljeno med prosilca in pristojni organ, zaradi česar tožena stranka ne bi smela samo iz razloga, ker so bila po njenem mnenju v postopku navedena dejstva s strani tožnikov nezadostna, in še posebej tudi zato, ker osebni razgovor nepravilno ni bil opravljen, njunih prošenj zavrniti kot očitno neutemeljenih.

27. Navedbe tožnika o tem, da bi bila s partnerko v primeru vrnitve v izvorno državo podvržena zaporni kazni in večmesečnemu zasliševanju, ter strah tožnice pred tem, da v zaporu zaradi zdravstvenih težav ne bi dobila primerne oskrbe in da policija z zaporniki na Kubi ne ravna primerno, bi lahko predstavljale tudi podlago za ugotovitev, da tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi), na podlagi tovrstnih izjav pa ni mogoče reči, da je že na podlagi same prošnje in dokumentacije, pridobljeno pred njeno vložitvijo, očitno, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka v tem delu tožnikoma ponovno neutemeljeno očita nenatančnost in nepopolnost njunih izjav, in pravi, da tožnik ni pojasnil, ali je zaporna kazen in zasliševanje ustaljena praksa ob vrnitvi na Kubo, ali se to nanaša le nanj in kakšne negativne posledice bi imel zaradi tega, tožnica pa ni z ničemer izkazala, zakaj bi jo v primeru vrnitve zaprli. Tožena stranka bi vsa ta dejstva morala ugotoviti ob opravi osebnega razgovora in s postavitvijo konkretnih in dovolj določnih vprašanj.

28. Glede na vse obrazloženo je tako najprej zmotna ugotovitev tožene stranke, da tožnika v postopku sploh nista uveljavljala razlogov iz Ženevske konvencije, in sicer preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, saj sklicevanje tožnika na njegove težave zaradi pripadnosti verski skupini Abacua in strah tožnikov pred zaporom in večmesečnim zasliševanjem na Kubi v primeru njune vrnitve po tem, ko sta državo ilegalno zapustila oziroma sta ilegalno prebivala v Evropski uniji, predstavljajo prav uveljavljanje preganjanja zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi ali političnemu prepričanju.

29. Poleg tega sta tožnika po presoji sodišča v svojih prošnjah navajala okoliščine, ki bi v določenih primerih lahko pomenile podlago za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar je tožena stranka nepravilno brez izvedbe rednega postopka že v pospešenem postopku njunih prošnji zavrnila kot očitno neutemeljeni, češ da je očitno, da pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, ne izpolnjujeta. Sodišče je že v sodbi opr. št. I U 1849/2013 z dne 22. 1. 2014 pojasnilo, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo, ki se kot taka lahko zavrne v pospešenem postopku, zgolj v primeru, če je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Enako med drugim izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006 in Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007, v katerih je Ustavno sodišče RS presodilo, da je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če pa mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi priganjanje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka ni presojala le, ali je očitno, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje mednarodne zaščite, temveč je tudi vsebinsko ocenjevala, ali so pogoji za priznanje mednarodne zaščite izpolnjeni oziroma zaključila, da te pogoji niso izpolnjeni. Takšne presoje pa v pospešenem postopku v primeru zavrnitve prošnje tožnikov ne bi smela opraviti, saj ZMZ na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena omogoča zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku izključno v primeru, če prosilec pogojev za mednarodno zaščito že na prvi pogled ne izpolnjuje, ne pa šele po opravljeni vsebinski presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin. Ta mora pristojni organ ugotavljati in presojati v okviru rednega postopka, kot je Ustavno sodišče RS zapisalo že v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, kar pomeni, da bi morala tudi tožena stranka v obravnavanem primeru, po opravi vsebinsko ustreznega osebnega razgovora, popolnoma ugotoviti dejansko stanje in preveriti izjave tožnikov v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o njuni izvorni državi glede vračanja nezakonitih migrantov oziroma zavrnjenih prosilcev za azil, kot ji to nalaga 22. člen ZMZ, šele nato pa bi lahko ocenjevala, ali sta prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite utemeljeni in ali tožnika izpolnjujeta pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

30. Tožena stranka glede na vse izpostavljene pomanjkljivosti ni imela dejanske podlage za oceno, da tožnika očitno ne izpolnjujeta pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar izpodbijana odločba na 3. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ ne more temeljiti.

31. Tožena stranka je nadalje neutemeljeno ocenila tudi, da sta tožnika v svojih prošnjah navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ. V svojih prošnjah sta se namreč sklicevala tako na težave tožnika zaradi njegove pripadnosti verski skupini Abacua, kot tudi na strah pred zaporom in večmesečnim zasliševanjem na Kubi v primeru njune vrnitve po tem, ko sta državo ilegalno zapustila, tožnica pa je navedla še, da se boji slabe oskrbe v zaporu in posledičnega poslabšanja njenega slabega zdravja ter da policija z zaporniki na Kubi ne ravna primerno. Navedena dejstva bi lahko predstavljala podlago za priznanje mednarodne zaščite, saj bi šlo lahko za preganjanje na podlagi pripadnosti določeni veroizpovedi ali na podlagi političnega prepričanja (2. ali 5. alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ), hkrati pa je zatrjevana tudi resna škoda, ki bi jima lahko grozila v primeru vrnitve v izvorno državo, in sicer mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi (2. alineja 1. odstavka 28. člena ZMZ). Zatrjevanih dejstev glede na navedeno ni mogoče opredeliti kot nepomembnih oziroma zanemarljivih in prošenj tožnikov tako ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljenih na podlagi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

32. Izpodbijana odločba glede na ugotovitve, ki jih v obrazložitvi navaja tožena stranka, ne more temeljiti niti na 1. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da je mogoče prošnjo kot očitno utemeljeno zavrniti v primeru, ko iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Ob upoštevanju jezikovne razlage in namena mednarodne zaščite je zavrnitev prošnje iz tega razloga mogoča le, če je izključen razlog prosilca za prihod v Republiko Slovenijo ekonomski, ne pa tudi, če je slabo ekonomsko stanje sicer pripomoglo k odločitvi za zapustitev izvorne države oziroma prihod v Republiko Slovenijo, ni pa bil to glavni in edini razlog. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi odločbe zgolj selektivno povzela razloge, ki se nanašajo na ekonomsko stanje tožnikov, in na tej podlagi zaključila, da sta tožnika v Republiko Slovenijo prišla iz ekonomskih razlogov, s čimer naj bi bil izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. To pa ne drži, saj bi bil ta pogoj izpolnjen le v primeru ugotovitve, da sta tožnika v Republiko Slovenijo prišla izključno iz ekonomskih razlogov, kar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, saj tožena stranka v njej ni opredelila, zakaj so vsi ostali razlogi, ki jih uveljavljata tožnika, neupoštevni, temveč je povzela le tiste navedbe tožnikov, ki se nanašajo na njuno ekonomsko stanje.

33. Po presoji sodišča tudi sicer na podlagi izjav tožnikov iz njunih prošenj ni mogoče zaključiti, da je edini razlog za njun prihod v Republiko Slovenijo ekonomski. Tožnik je tako sicer resda navedel, da je Kubo zapustil med drugim zato, ker po vrnitvi iz zapora ni mogel dobiti službe, in da je bilo njegovo ekonomsko stanje slabo, vendar pa je na vprašanje uradne osebe, ali je imel še kakšne težave, odgovoril, da je imel težave tudi zaradi svoje pripadnosti verski skupini Abacua, saj uradne osebe na Kubi na to versko skupino gledajo slabšalno in policija nad pripadniki izvaja nadzor, sam pa je bil enkrat, ko je odšel na zborovanje skupine, tudi ustavljen, zasliševan ter čez vikend priprt. Tožnica se je v svoji prošnji sklicevala na partnerjeve razloge in navedla, da je Kubo zapustila zato, ker je imel njen partner, s katerim sta par že devet let, težave zaradi verske pripadnosti, ker je bil enkrat po krivem zaprt, ker je imela sama težave zaradi zdravstvenega sistema in ker si s partnerjem želita mirnega življenja ter ustvariti družino. Oba sta v prošnjah sicer zatrjevala tudi, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo zaprta in več mesecev zasliševana. Tožnika sta torej v svojih prošnjah navajala več razlogov, zaradi katerih sta zapustila izvorno državo in niso povezani z njunim ekonomskim stanjem, ter pojasnila, zakaj se v izvorno državo ne želita več vrniti, zaradi česar tožena stranka podlage za zavrnitev njunih prošenj kot očitno neutemeljenih na podlagi 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ni imela.

34. Tožena stranka je nenazadnje napravila napačen sklep tudi glede dejstva, da sta tožnika prošnji vložila samo zato, da bi odložila ali onemogočila prisilno odstranitev iz države, saj tega iz njunih izjav v prošnjah ni mogoče zaključiti. Zgolj dejstvo, da je bila ciljna država tožnikov Češka in ne Republika Slovenija, samo po sebi še ne more utemeljevati zaključka, da je bil njun edini namen vložitve prošenj v Republiki Sloveniji odložiti oziroma onemogočiti prisilno odstranitev iz države, tožnika pa hkrati pravilno opozarjata, da prošenj nista vložila v času, ko bi bila že v postopku odstranitve iz države in da ves čas postopka zatrjujeta, da sta Kubo zapustila iz razlogov, ki lahko predstavljajo podlago za priznanje mednarodne zaščite, ter da bi bilo njuno življenje v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo zaradi njunega političnega prepričanja. Glede na navedene okoliščine ni mogoče trditi, da sta tožnika prošnji vložila z izključnim namenom odložiti ali onemogočiti prisilno odstranitev iz države, tožena stranka pa posledično ni imela podlage za zavrnitev njunih prošenj na podlagi 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

35. Tožena stranka ob upoštevanju vsega obrazloženega ni imela dejanske podlage za zavrnitev prošenj tožnikov kot očitno neutemeljenih v pospešenem postopku na podlagi 1., 2., 3. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, z opustitvijo oprave osebnega razgovora pa je kršila 1. odstavek 45. člena ZMZ, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (3. odstavek 27. člena ZUS-1), saj je dejansko stanje ostalo nepopolno razjasnjeno. Sodišče je tožbi tožnikov zato na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, glavne obravnave, katero sta s predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagala tožnika, pa ni opravilo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka izvesti redni postopek, ugotoviti vsa pomembna dejstva, na katera je opozorilo sodišče, ter s tožnikoma opraviti osebni razgovor, v okviru katerega jima bo zastavila konkretna pravno relevantna vprašanja, da bo lahko zanesljivo in celovito ugotovila, ali izpolnjujeta pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : Enako je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 242/2014 z dne 6. 8. 2014. opomba (2) : Rok za implementacijo Procesne direktive II se je iztekel dne 20. 7. 2015 (1. odstavek 51. člena Procesne direktive II), sodišče pa se je o posrednem učinku navedene direktive v svojih odločbah že večkrat izreklo, na primer v sodbah I U 1831/2015-6 z dne 6. 1. 2015, I U 7/2016 z dne 13. 1. 2016 in I U 1876/2015 z dne 20. 1. 2016. Tako je navedlo, da posredni učinek direktive pomeni, da morajo sodišča ne glede na to, ali je bilo nacionalno pravilo sprejeto pred ali po uveljavitvi direktive, nacionalno določbo razlagati kolikor je mogoče, v skladu z besedilom in namenom direktive zato, da se doseže njen učinek. To načelo pa ni brez omejitev, kajti sodišče zaradi tega načela ni obvezano odločati v nasprotju z zakonom, to pomeni v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, kot sta pravna varnost in prepoved povratne veljave predpisa.

opomba (3) : Tako tudi sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 198/2016-5 z dne 16. 3. 2016.