Jedro

Zakonodajalec je finančni kriterij do upravičenja do brezplačne pravne pomoči omejil z višino minimalnega dohodka. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči vezana tako organ za brezplačno pravno pomoč, kakor tudi sodišče, zato tudi sodišče ne more kot relevanten šteti ugovor tožeče stranke, da so sodni stroški v konkretni zadevi enormni in da je cenzus določen prenizko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožeča stranka dne 23. 6. 2010 zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve odgovora na tožbo in zastopanja v gospodarsko-pravdnem postopku, ki se vodi pri okrožnem sodišču. Iz podatkov prosilca (tožeče stranke) izhaja, da je bil njen povprečni mesečni dohodek, v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje, 1500,00 EUR mesečno, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 453,60 EUR ( 14. člen ZBPP) v povezavi z 27.a čl. Zakona o socialnem varstvu. Ker iz prosilčevih podatkov navedenih v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in prilog izhaja, da prosilec presega finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni bil izveden postopek pridobivanja drugih podatkov glede upravičenosti, saj bi to vplivalo na čas odločanja organa in s tem na možnost zamude roka za sestavo odgovora na tožbo. Ocenjuje, da tudi ni pogojev za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči po 36. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči, toliko bolj, ker je tožeča stranka poziv za odgovor na tožbo prejela že dne 28. 5. 2010, prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa vložila šele dne 23. 6.2010 ob 16.00 uri.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi kršitev 2., 14. in 23. člena Ustave RS. V tožbi navaja, da je zaprosila za brezplačno pomoč v gospodarski zadevi tožeče stranke A. d.d., ki je vložena zoper njo in v kateri je vrednost spornega predmeta 37.581.000,00 EUR. V zadevi je bil odprt 30-dnevni rok za odgovor na tožbo, ki se je iztekel dne 26. 6.2010. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi in odvetniško tarifo stroški za odgovor na tožbo znašajo 95.121,00 EUR, predvideni celotni stroški zastopanja na prvi in drugi stopnji pa okoli 300.000,00 EUR brez upoštevanja plačila sodnih taks, ki so prav tako enormne in znašajo 365.850,00 EUR za obe stopnji. Tožečo stranko bi torej odvetniški stroški in sodne takse, brez morebitnih izvedencev in drugih stroškov postopka stali skoraj 700.000,00 EUR, to pa je takšen znesek, ki ga ne zmore plačati nobena fizična oseba in bi ga težko plačala celo srednje velika pravna oseba. Znesek v taki višini ni upravičen z dejanskimi stroški in delom odvetnika niti s stroški sodišča. Nadalje meni, da sta Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah glede na prej ugotovljen znesek v neskladju z 2. in 23. členom Ustave RS, saj določata nenormalno visoke meje za odvetniško nagrado, ki bi jih morali plačati posamezniki, če bi želeli izkoristiti pravico do sodnega varstva. Pavšal, ki ga določata navedena zakona je nesorazmeren z dejansko opravljenimi stroški zaradi česar so kršene določbe 2., 14. in 23. člena Ustave RS, saj omejuje dostop do sodnega varstva vsem, ki takega zneska ne morejo plačati. Odločitev tožene stranke, da se zavrne prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi preseganja finančnega pogoja iz 2. odstavka 13. člena ZBPP ni utemeljena, saj določba 2. odstavka 13. člena ZBPP ne derogira določbo 1. odstavka istega člena, ki določa, da je pogoj za brezplačno pravno pomoč dejstvo, da bo plačilo stroškov postopka ogrozilo socialno stanje prosilca in njegove družine. Pri ugotovljenem dohodku 1500,00 EUR mesečno bo plačilo predvidenih stroškov šlo gotovo na škodo socialnega stanja tožeče stranke in njene družine. Država pa ne more odreči posameznikom pravnega varstva iz razloga, ker bi brezplačna pravna pomoč v takih zadevah pomenila veliko finančno breme za državo. Sodišču predlaga, da pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije poda zahtevo za oceno ustavnosti določb 12. člena Zakona o odvetniški tarifi in tarife kot sestavnega dela zakona, 16. člena Zakona o sodnih taksah in taksne tarife ter določbe 1. in 2. odstavka 13. člena ZBPP, saj naj bi bili po mnenju tožeče stranke v neskladju z 2., 14. in 23. členom Ustave RS iz razlogov navedenih v tožbi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni poslala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

K točki 1 izreka: Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004-uradno prečiščeno besedilo in 23/08 – ZBPP) v 1. odstavku 13. člena določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V 2. odstavku pa, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lasni dohodek družine) ne presega 2 kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (minimalni dohodek). Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se v skladu s 3. odstavkom 11. člena ZBPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom, vsi pa morajo biti izpolnjeni kumulativno.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka, ki je, kot je sama navedla v prošnji za brezplačno pravno pomoč, samska oseba v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejela plačo v bruto znesku 9.000,00 EUR, neto znesku 4.500,00 EUR, oziroma 1500,00 EUR neto mesečno, zato ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj njen lastni dohodek glede na to, da živi sama presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR (14. člen ZBPP v povezavi z 27.a čl. Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/2007-uradno prečiščeno besedilo – ZSV)). Tožena stranka je glede na navedeno ravnala prav, ko je zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne da bi preverjala dejansko stanje glede stanovanja oziroma hiše, v kateri tožeča stranka živi, drugega stanovanja ter vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb, katerih lastnik oziroma solastnik je tožeča stranka po lastnih navedbah.

Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (čl. 1/1 ZBPP). Zakonodajalec je finančni kriterij do upravičenja do brezplačne pravne pomoči omejil z višino minimalnega dohodka. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči vezana tako organ za brezplačno pravno pomoč, kakor tudi sodišče, zato tudi sodišče ne more kot relevanten šteti ugovor tožeče stranke, da so sodni stroški v konkretni zadevi enormni in da je cenzus določen prenizko. Pravica do brezplačne pravne pomoči posredno izhaja Ustave RS, ki v 23. členu določa pravico do sodnega varstva. V okviru navedene pravice mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvajanje te pravice. To med drugim predpostavlja, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča, ki pa jo je tožeča stranka kot izhaja iz podatkov upravnem spisa uspešno premostila. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na višino sodne takse niso utemeljeni. Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008 – ZST-1) v 11. členu določa pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe in predvideva oprostitev plačila sodnih taks (čl. 11/1 ZST-1), odložitev ali obročno plačilo (čl.11/2 ZST-1) po tam določenimi pogoji (čl.11/4 ZST-1). Zoper odločitev sodišča s katero je bil zavrnjen predlog stranke za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodnih taks pa je dopustno pravno sredstvo (čl. 12/5 ZST-1). Neutemeljeni pa so tudi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na višino odvetniške tarife. Veljavna odvetniška tarifa določena z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/09 – ZOdv-c) namreč dopušča plačilo zneskov nagrade odvetnika po porabljenem času, ki so nižji od zakonsko določenih nagrad.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in materialno zakonita, podane pa tudi niso zatrjevane kršitve pravil postopka, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

K točki 2 izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje v bistvenem delu za odločitev sodišča med strankama ni sporno.