Jedro

Čeprav oškodovanci s svojimi zahtevki skušajo vplivati na izbiro odškodnine, pa je dokončna odločitev o enkratni odškodnini ali renti vendarle pridržana sodišču. V sodni praksi je bilo že davno zavzeto stališče, da ne gre za prekoračitev zahtevka v primeru, kadar sodišče prisodi rento, čeprav je tožnik postavil odškodninski zahtevek v enkratnem znesku, med resne razloge, ki pogojujejo odmerjanje odškodnine v enkratnem znesku, pa šteje: možnost, da povzročitelj zaradi stečaja ne bi mogel izvajati svoje dolžnosti; pogoje za boljše življenje oškodovanca; odvrnitev negotovosti zaradi poznejših plačil, ker je oškodovanec brez trajnega prebivališča v državi; in včasih tudi pridobitev stanovanja, ki ustreza oškodovančevem zdravstvenemu stanju.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Revizijama se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Nižji sodišči sta pravnomočno odločili, da sta toženca solidarno dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi izgube zaslužka v znesku 83.849,71 EUR, toženec pa še 105.558,29 EUR in enak znesek zamudnih obresti. Po mnenju sodišč so podani resni razlogi za plačilo kapitalizirane rente, saj je bil tožnik še pred začetkom svoje poklicne kariere onemogočen, da bi z opravljanjem poklica zaslužil in z zaslužkom ustvaril materialne pogoje za dostojno oz. povprečno življenje. Le z izplačilom enkratnega zneska bi si lahko ustvaril zadovoljive materialne pogoje (npr. nakup stanovanja) za življenje, ki ga sedaj živi.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta oba toženca vložila reviziji. Toženka v njej poudarja, da v konkretnem primeru niso podani resni razlogi za plačilo kapitalizirane rente v skladu s petim odstavkom 188. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR); razlog, ki ga ponuja sodišče, je splošen razlog, zaradi katerega se renta sploh priznava. Poleg tega se citirana določba ZOR nanaša le na plačilo nematerialne škode, materialno škodo zaradi izgube dohodka pa je mogoče uveljavljati le v skladu s 195. členom ZOR. Ta v drugem odstavku izplačila odškodnine v enkratnem znesku ne omogoča. ZOR favorizira rento. Ker rentni zahtevek ni bil postavljen, plačilo enkratnega zneska pa ni utemeljeno, je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Trditve tožnika o obstoju resnih razlogov so bile podane prepozno. Sodišče druge stopnje se v obrazložitvi sklicuje, da je toženka prvi ugovor proti plačilu v enkratnem znesku podala šele v vlogi 20. 2. 2003. Takšna ugotovitev pa je protispisna, saj se pritožbeno sodišče zmotno sklicuje na vlogo tožnika. Vse navedene nejasnosti pa izvirajo iz tega, ker sodišče v okviru pooblastil po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni poskrbelo, da se pravočasno navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank. Tako je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov v zvezi z ugovorom toženke, da je dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke prepozen. Sodišče druge stopnje na takšne očitke pritožbe ni odgovorilo oziroma je zmotno ocenilo, da je bil takšen dokazni predlog podan pravočasno. Ker je toženka ves čas nasprotovala višini, bi moral biti takšen dokaz predlagan že na začetku. Gre za kršitev 286. člena ZPP. Ne drži ugotovitev višjega sodišča, da toženka mnenja izvedenca P. ni grajala. Toženka je tekom pravde utemeljeno navajala, zakaj meni, da regresi, jubilejne nagrade in odpravnina ne morejo biti upoštevani pri izračunu tožnikove izgubljenega dobička. Te očitke je ponovila tudi v pritožbi, zato je protispisna navedba pritožbenega sodišča, da pritožba ne pojasni, zakaj meni, da tožnik do teh postavk ni upravičen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženka nadalje graja tudi uporabljeno metodo valorizacije zavarovalne vsote. Poudarja, da je razpoložljiva zavarovalna vsota dejansko bistveno nižja, kot jo je ugotovilo sodišče, ki je v korist tožnika odstopilo od ustaljene sodne prakse in uporabilo metodo povprečnih plač. Metoda valorizacije limitov zavarovalnih vsot je določena v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/1994 in nasl., v nadaljevanju ZOZP). Ta predpisuje valorizacijo glede na rast maloprodajnih cen po ugotovitvah Zavoda za statistiko RS. Enako metodo uporabljajo tudi sodišča v večini podobnih primerov, uporabil pa jo je tudi izvedenec finančne stroke pri izračunu tožnikovega izgubljenega zaslužka. Upoštevana je bila tudi pri odločanju o tožnikovi nepremoženjski škodi leta 2003. Če je sodišče upoštevalo takšno metodo izračuna za tožnikovo terjatev, potem bi moralo enake kriterije in način izračuna upoštevati tudi pri izračunu zavarovalne vsote. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se revalorizacija denarnih sredstev opravlja s pomočjo podatkov Statističnega urada RS, ki za merilo inflacije upošteva indeks cen na drobno, od leta 1998 dalje pa indeks cen življenjskih potrebščin. Dejstvo, da je izbrana metoda oškodovancu v korist, ne more biti odločilno, saj metod valorizacije ni mogoče kar prilagajati; mešanje metod glede enakih dejanskih vprašanj ni dopustno. Če bi sodišče upoštevalo metodo, za katero se zavzema revidentka, bi ugotovilo, da je zavarovalne vsote le še 51.735, 94 EUR in ne 83.849,71 EUR.

Toženec pa v svoji reviziji poudarja, da je treba glede vprašanja najnižje zavarovalne vsote izhajati iz določb ZOZP. Navedeni zakon sicer v času škodnega dogodka še ni veljal, je pa je bilo že takrat jasno (tudi vsem subjektom v pravnem prometu), da bo na področju avtomobilskega zavarovanja prišlo do zakonodajnih sprememb. ZOZP bi bilo tako treba retroaktivno uporabiti kot v zadevi II Ips 615/2004. V kolikor bi revizijsko sodišče v tej zadevi zavzelo drugačno stališče, bi to pomenilo kršitev načela enakosti.

3. Vsaka od revizij je bila v skladu z 375. členom ZPP dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Reviziji sta utemeljeni.

5. Pomemben del človekovih aktivnosti so njegove sposobnosti pridobivanja zaslužka ali drugačnega načina zagotavljanja preživljanja sebi in drugim. Negativni učinek osebne škode (smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja) se na premoženjskem področju pogosto odraža v preprečitvi pridobivanja ali zmanjšanju te možnosti. Gledano iz perspektive trenutka zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje so opisana prikrajšanja bodoča, trajna ali začasna, katerih posledice nastopajo periodično.(1) Logična posledica takšne narave tovrstnih prikrajšanj je pravilo, ki ga vsebuje prvi odstavek 188. člena ZOR, po katerem ima odškodnina za premoženjsko škodo v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravje praviloma obliko denarne rente.(2) Pritrditi je torej revidentki, da ZOR favorizira oziroma postavlja plačilo odškodnine v obliki rente kot pravilo, povrnitev tovrstne škode v enkratnem znesku (kapitalizirana renta) pa je izjema. Nič drugače ne velja v primerih, kadar se odškodnina zahteva zaradi popolne ali delne nezmožnosti oškodovanca za delo, njegovih trajno povečanih potreb ter uničenja ali zmanjšanja nadaljnjega razvoja ali napredovanja (drugi odstavek 195. člena ZOR). Določilo 188. člena ZOR ima tako pomen splošnega pravila, ki velja tudi v pravkar omenjenih primerih. V teh zato veljajo tudi izjeme, predpisane v tretjem do petem odstavku 188. člena ZOR, ki pa jih je treba razlagati restriktivno. Toženkina revizijska zatrjevanja, da se določba 188. člena ZOR nanaša zgolj na nepremoženjsko škodo ter da plačilo odškodnine zaradi izgube na zaslužku v obliki enkratnega zneska ni mogoče, zato ne držijo.

6. Čeprav oškodovanci s svojimi zahtevki skušajo vplivati na izbiro odškodnine, pa je dokončna odločitev o enkratni odškodnini ali renti vendarle pridržana sodišču.(3) Sodišče mora ugotoviti, ali obstaja poseben interes oškodovanca.(4) V sodni praksi je bilo že davno zavzeto stališče, da ne gre za prekoračitev zahtevka v primeru, kadar sodišče prisodi rento, čeprav je tožnik postavil odškodninski zahtevek v enkratnem znesku,(5) med resne razloge, ki pogojujejo odmerjanje odškodnine v enkratnem znesku, pa šteje: možnost, da povzročitelj zaradi stečaja ne bi mogel izvajati svoje dolžnosti; pogoje za boljše življenje oškodovanca; odvrnitev negotovosti zaradi poznejših plačil, ker je oškodovanec brez trajnega prebivališča v državi; in včasih tudi pridobitev stanovanja, ki ustreza oškodovančevem zdravstvenemu stanju. Revizijsko sodišče izhajajoč iz ugotovitev nižjih sodišč ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale plačilo tožnikove odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka v obliki kapitalizirane rente. Res je, da bi tožnik z njo lahko kupil stanovanje, pri čemer pa ni ugotovljeno, da bi bil glede na svoje zdravstveno stanje vezan na stanovanje, katerega kakovost bi lahko vpliva na poslabšanje oziroma izboljšanje takega stanja, in si zagotovil določeno eksistenčno neodvisnost, vendar pa je na drugi strani treba upoštevati, da tožnik drugih dohodkov razen minimalnega nadomestila za invalidnost nima in jih, kot kaže, tudi nikoli ne bo imel (pri tem se postavlja vprašanje vzdrževanja stanovanja, plačevanja davščin v zvezi z nepremičnino, itd.). Tožnikovo prikrajšanje se je izrazilo v izgubi plač, ki bi jih, če škodnega dogodka ne bi bilo, prejemal. Temu pa je po svoji obliki bolj primerljiva renta kot plačilo enkratnega zneska. Tudi tožnikova pretekla izkušnja glede porabe odškodnine za nepremoženjsko škodo ne govori v prid prisoji takšnega zneska. Sodišče mora pri odločanju o konkretnem vprašanju paziti tudi na to, da so interesi obeh strank zadostno varovani.(6) Plačilo zadevnega zneska bi nedvomno predstavljalo ogromno finančno breme za vsakega povprečnega človeka, ki bi ga lahko le stežka izpolnil. Toženec, ki je le nekaj let starejši od tožnika, brezposeln in brez premoženja, pa bi bil z naložitvijo rentne v boljšem položaju, saj je to tudi zanj blažja rešitev.

7. Glede na navedeno je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar sta sodišči nepopolno ugotovili dejansko stanje. Revizijsko sodišče je zato revizijama ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odločiti o višini rente, do katere je tožnik glede na vse okoliščine primera upravičen. Ker je revizijsko sodišče revizijama ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, na ostale očitke revidentov ni odgovarjalo.

8. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Juhart, M. in Plavšak, N.; Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 938, 939. Op. št. (2): V renti vidi rešitev, ki je blažja za oškodovalca, saj ni razloga, da bi moral kdo povrniti škodo pred njenim nastankom. Renta je primernejša tudi za oškodovanca. S takšnim načinom povrnitve škode pride namreč oškodovanec v približno enak položaj, kot da bi dobival osebni dohodek, ki ga je izgubil, morebitno odstopanje od dejanske škode pa je možno tako v korist kot v škodo strank, saj imata možnost, da v primeru spremenjenih okoliščin zahtevata spremembo odločitve. VSH Gž 4563/75 z dne 22. 12. 1976. Koman Perenič, L.; Odškodninska renta, Podjetje in delo 4/91, str. 342. Ilešič, M.; Odškodnina v obliki rente po ZOR, Združeno delo, Ljubljana, 1979, str. 2. Cigoj, S.; Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, Ljubljana, 1978, str. 203. Op. št. (3): Cigoj, S.; Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, Ljubljana, 1978, str. 724. Op. št. (4): Vrhovno sodišče Slovenije, 13. 1. 1972, Pž 1011/71, ZSO, 1973, str. 33. Op. št. (5): Odločba VS Jug., Rev. 1025/64 z dne 9. 10. 1964: Povračilo v enkratnem znesku je dopustno, če je to v interesu oškodovanca iz posebno upravičenih razlogov. Izjava tožnika, s katero zahteva pavšalni znesek, namesto, da bi zahteval rento, nima in ne more imeti narave dispozicije, mimo katere sodišče ne bi moglo ravnati in odločati v skladu s pravili materialnega prava.

Op. št. (6): Cigoj, S.; Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, Ljubljana, 1978, str. 724.