Jedro

Razlaga, da sta prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP v obravnavanem primeru v razmerju navideznega idealnega steka, ni pravilna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo kršen deseti odstavek 101. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zvezi s 4. točko 156. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Rače je dne 12. 3. 2017 zoper storilko J. C. izdal plačilni nalog zaradi prekrškov po petem odstavku 16. člena, devetem odstavku 27. člena in desetem odstavku 101. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Storilki je za prvi prekršek določil globo v višini 40,00 EUR, za drugi in tretji prekršek pa za vsakega prekršek globo v višini 500,00 EUR, nakar ji je izrekel enotno globo v višini 1.040,00 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5. 4. 2018 ob odločanju o storilkini zahtevi za sodno varstvo plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek za prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, glede ostalih dveh prekrškov pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločilo je, da mora storilka globo v višini 540,00 EUR plačati v 30 dneh od prejema sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23. 5. 2018 ob odločanju o pritožbi prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo izrek sodbe okrajnega sodišča tako, da se glasi, da se postopek zoper storilko ustavi za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, sicer pa se zahteva za sodno varstvo zavrne. V ostalem je pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper sodbo višjega sodišča v zvezi s sodbo okrajnega sodišča in plačilnim nalogom prekrškovnega organa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve desetega odstavka 101. člena ZPrCP v zvezi s 27. členom ZP-1 in 1. točko 156. člena ZP-1 ter zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je materialnopravno nepravilna presoja, da storilkino ravnanje, ko vozila najprej ni ustavila na znak policista, ki jo je ustavljal z rdečo lučjo, nato pa tudi ne na znak z modro lučjo in zvočnimi signali, predstavlja le en sam prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP. Meni, da stek med prekrškoma po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP ne more biti navidezen. Kriminalna količina drugega prekrška ni zajeta v kriminalni količini prvega prekrška. Tudi predmet varstva pri obravnavanih prekrških ni enak. Prekrška sta po teži enakovredna, kar kaže že predpisana sankcija, ki se sme izreči zanju. Zato tudi zaključek, da je kriminalna količina prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP v razmerju do prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP nebistvena, ni mogoč. Po tožilčevi oceni tudi ne gre spregledati, da je bila storilka ustavljena šele po enem kilometru, da pri sebi ni imela vozniškega dovoljenja in da je odklonila preizkus alkoholiziranosti. Z razlago in stališčem, ki sta ga sprejeli nižji sodišči, se zmanjšuje pomen in teža uradnih dejanj pooblaščenih oseb, ki skrbijo za red in varnost v cestnem prometu. Poleg tega vrhovni državni tožilec sodišču druge stopnje očita, da se je v izreku sodbe napačno oprlo na 10. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj zaključek, da je med prekrškoma podan navidezen stek, ne pomeni okoliščine, ki izključuje postopek o prekršku. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje njenim razlogom, zato je po navedbah vrhovnega državnega tožilca podana tudi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi kršitev desetega odstavka 101. člena ZPrCP v zvezi s 27. členom ZP-1 in 1. točko 156. člena ZP-1 ter kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) storilki dvakrat poslalo na naslov njenega prebivališča, vendar se je pisanje obakrat vrnilo z oznako vročevalca, da naslovnica pisanja ni dvignila.

B.

4. Iz kratkega opisa dejanskega stanja, ki je priloga plačilnemu nalogu prekrškovnega organa, izhaja, da je bila storilka v obravnavani zadevi spoznana za odgovorno, ker je 12. 3. 2017 ob 1.00 uri vozila osebni avtomobil po lokalni cesti v naselju Čreta, iz smeri naselja Slivnica pri Mariboru v smeri naselja Polana, pri čemer: 1.) svojega vozila najprej ni ustavila na znak policista, ki jo je zaustavljal s službeno svetilko z nameščenim stožčastim nastavkom, in je z vožnjo navzlic temu nadaljevala, s čimer je storila prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP; 2.) vozila ni ustavila niti na modro luč in zvočni signal službenega policijskega vozila, ki je takoj za tem zapeljal za njo, s čimer je storila prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP; in 3.) pri sebi ni imela vozniškega dovoljenja, s čimer je storila prekršek po petem odstavku 16. člena ZPrCP.

5. Po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, veljavnega v času storitve obravnavanih prekrškov, se z globo 500 eurov kaznuje za prekršek voznik, ki ne ravna po predpisanem znaku, s katerim ga pooblaščena uradna oseba ustavlja ali ne upošteva njene odredbe o prepovedi nadaljnje vožnje, ali ki ne upošteva svetlobne prometne signalizacije, ki označuje eksperimentalno prometno ureditev. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 5 kazenskih točk. Po desetem odstavku 101. člena ZPrCP pa se z globo 500 eurov kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo 3. točke tretjega odstavka tega člena, pri čemer se vozniku motornega vozila izreče tudi 5 kazenskih točk. ZPrCP v tretjem odstavku 101. člena določa pomen posebnih svetlobnih in zvočnih znakov; modra svetilka in kratek zvočni znak s sireno pomeni, da mora voznik, za katerim vozi policijsko vozilo, ki daje tak znak, postopno zmanjšati hitrost in ustaviti ob robu ali zunaj vozišča, voznik in potniki pa ne smejo izstopiti iz oziroma z vozila, dokler jim policist tega ne dovoli (3. točka tretjega odstavka 101. člena ZPrCP).

6. Presojo, da je med obravnavanima prekrškoma po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP podan navidezen idealni stek, je višje sodišče argumentiralo z navedbami, da so vsi zakonski znaki prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP zajeti v zakonskih znakih prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP. Pri prekršku po devetem odstavku 27. člena ZPrCP storilka ni ravnala po predpisanem znaku policista, s čimer ni zadostila namenu, da vozilo ustavi in policistom omogoči izvedbo postopka, za povsem enak namen pa je šlo tudi pri njeni nadaljnji vožnji, ko so ji policisti sledili s službenim vozilom in jo ponovno ustavljali, tokrat z modro lučjo in zvočnimi signali. Po stališču višjega sodišča je storilkino nadaljnjo vožnjo in neustavitev vozila na drugi znak policistov šteti zgolj kot okoliščino, ki prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP dela težjega. Tudi po oceni sodišča prve stopnje sta obravnavana prekrška v razmerju navideznega idealnega steka, le da je po stališču, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, prvi prekršek predhodna (nekazniva) faza drugega ustavljanja storilke. Ob tem je sodišče izpostavilo, da storilka od mesta prvega ustavljanja do mesta, kjer se je z vozilom ustavila, ni prevozila niti enega kilometra, ves čas pa je imela v zavesti zgolj dejstvo, da se z vozilom na znake policistov ne bo ustavila. Storilko je zato kaznovalo le za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, saj je ocenilo, da je predhodna faza ustavljanja izgubila samostojnost in se vključila v (drugi) prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP.

7. Po prvem odstavku 27. člena ZP-1 je stek prekrškov podan v primeru, ko storilec s svojim ravnanjem uresniči zakonske znake dveh ali več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem. Do steka lahko pride z enim samim ravnanjem (idealni stek), lahko pa storilec zakonske znake več prekrškov uresniči z več storitvami ali opustitvami (realni stek). V obeh primerih je treba ugotoviti, ali gre v resnici za (pravi) stek, ali pa je stek le navidezen. Temeljna ideja navideznega steka je, da lahko kljub formalni uresničitvi zakonskih znakov dveh ali več prekrškov obstajajo razlogi, zaradi katerih je materialnopravno upravičeno kaznovanje storilca samo za enega od njih.1 O navideznem steku govorimo, kadar je nepravna in krivdna vsebina dogajanja v celoti zajeta že v enem od uresničenih prekrškov, zaradi česar bi bila uporaba ostalih, sicer formalno uresničenih, zakonskih dejanskih stanov neupravičena.2 Navidezni stek je lahko podan, če je pravno zavarovana dobrina v celoti zavarovana že v dominantnem prekršku in je med dominantnim in izrinjenim prekrškom podan tak odnos, da dominantni prekršek varuje pravno dobrino pred drugačnim načinom napada (odnos specialnosti), v drugačni fazi napada (odnos subsidiarnosti) ali vsebinsko zajema tudi napad iz izrinjenega prekrška (odnos konsumpcije).3 Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah4 pojasnilo tudi, da obstajajo življenjski primeri, kjer sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje oziroma en sam prekršek (in da ne gre morda za realni stek ali navidezen realni stek), nima opore v zakonskem besedilu, temveč temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma da izražajo enotnost volje in so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. V takih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov prekrška, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečevanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne dejavnosti, ki predstavlja en sam prekršek. Za opredelitev, da gre za en prekršek mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost, da bi delitev posameznih ravnanj na dva ali več prekrškov nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih določb. Tesno povezan z vprašanjem (navideznega) steka je v teoriji poznan tudi pojem t. i. enotnega dejanja v smislu dejanskega substrata.5 Ta pojem temelji na premisi, da je mogoče enotnost dejanja ugotoviti neodvisno od pravnih norm. Določitev meja posameznega enotnega dejanja iz nepretrganega toka človekovega delovanja je stvar presoje, da naj se določen sklop posameznikovega delovanja obravnava kot celota oziroma enotno dejanje. Okoliščine, ki določen izsek iz posameznikovega življenja povezujejo v enotno dejanje, so zlasti volja posameznika kot subjektivni smisel ravnanja z vidika napada na pravni red, ki usmerja storilčevo delovanje, ter časovna in krajevna povezanost izvršitvenih aktov.6 Kot enotno se v tem smislu presoja celotno delovanje storilca, ki izvira iz iste konkretne odločitve ravnati v nasprotju s pravnim redom.7

8. Razlaga sodišč prve in druge stopnje, da sta obravnavana prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP v razmerju navideznega idealnega steka, glede na prikazana izhodišča ni pravilna. Osnovna predpostavka za uporabo materialnopravnega instituta navideznega idealnega steka je, da gre za eno samo storilčevo storitev ali opustitev. Obravnavana prekrška sta sicer res časovno in prostorsko tesno povezana, saj izvirata iz iste storilkine neprekinjene vožnje osebnega vozila, kar bi lahko govorilo v prid temu, da sta življenjsko gledano (le) del njene enotne dejavnosti, ki predstavlja en sam prekršek. Vendar pa prekrškovni očitek v konkretni zadevi ni v morebitni storilkini protipredpisni vožnji v smislu njenega aktivnega ravnanja, temveč v dveh opustitvenih ravnanjih, s katerima je storilka (dvakrat) opustila dolžnost na ustrezen način odzvati se zakonitim znakom, ki jih policisti dajejo udeležencem v cestnem prometu. V obravnavanem primeru zato ne gre za eno storilkino ravnanje, kot sta to šteli nižji sodišči, temveč za dvoje različnih ravnanj (opustitev), s katerima je storilka uresničila zakonske znake dveh prekrškov.

9. Kot je bilo pojasnjeno, je stek (idealni ali realni) navidezen, če je storilec z enim ali več dejanji uresničil zakonski dejanski stan dveh ali več prekrškov, ki so v takem medsebojnem odnosu, da jih je mogoče subsumirati samo pod zakonski opis enega prekrška, ki izključuje uporabo ostalih. Razmerje konsumpcije med zakonskima opisoma prekrškov v obravnavanem primeru ni podano. O razmerju konsumpcije govorimo, ko je eden od storjenih prekrškov konzumiran v opisu drugega prekrška, zaradi česar izgubi svojo samostojnost, pri čemer se primeri konsumpcije ugotavljajo z vrednostnim ocenjevanjem oziroma primerjanjem zakonskih opisov prekrškov in z abstraktno oceno kriminalnih količin.8 Primerjava zakonskih dejanskih stanov prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP pokaže, da se kriminalni količini ne prekrivata oziroma, da opis prvonavedenega prekrška ne zajema (konzumira) drugega. Neupoštevanje posebnih svetlobnih (modra svetilka) in zvočnih znakov (sirena) je opredeljeno kot samostojen prekršek, določen v 101. členu ZPrCP, ki ima naslov "Posebni svetlobni znaki vozil s prednostjo in vozil za spremstvo", člen pa je umeščen v X. del ZPrCP ("Naprave za urejanje cestnega prometa"), medtem ko je prekršek po 27. členu ZPrCP urejen v prvem poglavju V. dela zakona z naslovom "Pravila cestnega prometa". Navedeni določbi se na abstraktni ravni ne prekrivata, ampak samostojno in na različen način varujeta spoštovanje znakov, zakonitih ukazov in odredb pooblaščenih uradnih oseb, dolžnost katerih je skrbeti za red in varnost v cestnem prometu. Tudi predmet varstva, čeprav v okviru varovanja iste splošne pravne dobrine (zagotavljanje reda in varnosti v cestnem prometu), glede na besedilo in naslov členov, kot tudi njuno umeščenost v sistematiko zakona ni (popolnoma) enak.

10. Med zakonskima opisoma prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP torej ni takega medsebojnega odnosa, da bi v primeru uresničitve dejanskih stanov obeh prekrškov šlo samo za en prekršek. Storilka v obravnavani zadevi dvakrat ni upoštevala (dveh) uradnih dejanj policistov, s čimer je dvakrat napadla pravno dobrino, zavarovano s prekrškovnima dispozicijama. Zato ne prepriča stališče višjega sodišča, da drugo dejanje, ko storilka ni ustavila na znak policistov z modro lučjo in zvočnimi signali, ne predstavlja samostojnega prekrška. S tem, ko ni ustavila na znak policista z rdečo lučjo, je storilka (najprej) uresničila zakonske znake prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP; z nadaljnjo naklepno in ponovno odklonitvijo ravnati se po predpisanih znakih policistov, tokrat svetlobnih in zvočnih signalov službenega policijskega vozila, pa je izpolnila še vse zakonske znake prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP. Ker so zakonski znaki prekrška (za razliko od kaznivih dejanj) lahko izpolnjeni že s kršitvijo določenega predpisa brez nastanka posledic za pravno zavarovano dobrino, je storilka v obravnavanem primeru s samo kršitvijo obeh norm uresničila zakonske znake obeh prekrškov.9 Zaključek, da je drugo storilkino ravnanje (opustitev) v celoti zajeto (konzumirano, izrabljeno) v prvem ravnanju (opustitvi) oziroma, da je to ravnanje le nekazniva (naknadna) faza prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, se glede na vse navedeno izkaže kot nepravilen.

11. Zaključka, da sta prekrška v razmerju navideznega steka, pa ne omogoča niti presoja po vrednostni metodi oziroma metodi inkluzije, ki zajema primere, ko dve kriminalni količini različnih prekrškov po abstraktni oceni sicer nista zajeti druga v drugi, vendar je ena v primerjavi z drugo izredno majhnega pomena oziroma nebistvena.10 Obravnavana prekrška sta po vsebini očitka in teži enakovredna, kar nenazadnje izhaja tudi iz predpisane globe in števila kazenskih točk, ki se izrečejo storilcu. Pri tem pa tudi način drugega napada, s katerim je storilka posegla v zavarovano dobrino, ko je (ponovno) odklonila ravnati se po predpisanih znakih policistov, ki sta ji sledila s službenim vozilom, ne predstavlja le kvantitativnega stopnjevanja (znotraj) istega neprava, ampak pomeni uresničenje novega (samostojnega) neprava. Presoja, da bi bila kriminalna količina drugega prekrška v primerjavi s prvim nebistvena oziroma neznatnega pomena, zato ni mogoča. 12. V obravnavani situaciji razmerja med prekrškoma po devetem odstavku 27. člena ZPrCP in desetem odstavku 101. člena ZPrCP gre za pravi stek. Vrhovno sodišče zato sprejema očitke vrhovnega državnega tožilca, da je višje sodišče zagrešilo kršitev materialnih določb zakona, ko je storilkini ravnanji pravno opredelilo kot en sam prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, in ne (hkrati) tudi kot prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP. S tem je kršilo določbo desetega odstavka 101. člena ZPrCP v zvezi s 4. točko 156. člena ZP-1. C.

13. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo. Zahteva je bila vložena v storilkino škodo, zato je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 le ugotovilo kršitev desetega odstavka 101. člena ZPrCP v zvezi s 4. točko 156. člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo. Ker je bilo treba zahtevi ugoditi že iz navedenega razloga, Vrhovno sodišče ni presojalo očitkov o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 1 Prim. Šošić, M., Enotnost dejanja v kazenskem pravu, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Maribor, 2016, str. 179. Avtor se v disertaciji sicer ukvarja z vprašanjem (navideznega) steka v kazenskem pravu, vendar je izhodišča mutatis mutandis mogoče uporabiti tudi na področju prava prekrškov. 2 Gl. prav tam, str. 180. 3 Prim. prav tam, str. 180. 4 Na primer I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 47032/2010-105 z dne 10. 1. 2013, I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 2016 in druge. 5 Gl. podrobneje Šošić, M., nav. delo, str. 177-179. 6 Povzeto po prav tam, str. 178. 7 Prav tam, str. 178. 8 Gl. na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 33/2003 z dne 12. 6. 2003 in IV Ips 1/2018 z dne 20. 3. 2018. 9 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 1/2018 z dne 20. 3. 2018. 10 Tako prav tam. Gl. tudi Selinšek, L., Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba, Ljubljana, str. 198-199.