Jedro

Protipravnost motenja je izključena, kadar je to eksplicitno navedeno v zakonu ali kadar je dejanje opravljeno na podlagi podzakonskega predpisa, če je ta sprejet na zakonski podlagi in zakon nanj prenaša pooblastilo za ureditev pravnih razmerij. Pri inšpekcijski odločbi gre za oblasten enostranski posamični akt, s katerim se na podlagi zakona avtoritativno odloči o pravici oziroma obveznosti stranke. Iz odločbe je jasno, da mora zavezanec odstraniti nezakonito zgrajen objekt.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko v neposredni mirni posesti nepremičnine - gospodarskega objekta, ki leži neposredno ob stanovanjski hiši na naslovu X s tem, da je 1. 7. 2020 s pomočjo izpolnitvenih pomočnikov in varnostnikov varnostne službe Y, pričela s podiranjem tega objekta v opisani obliki. V 2. točki je zahtevala vzpostavitev prejšnje posestno stanje tako, da se namestijo vhodna vrata, streha, kritina, popravi konstrukcijske elemente ter namesti talne in stenske ploščice. V 3. točki pa je zahtevala prepoved v bodoče posegati v ta objekt in pravdne stroške. Sodišče je naložilo pravdne stroške tožeči stranki.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in se s tem ne strinja. Kot lastnik in posestnik gospodarskega objekta nikoli ni bil seznanjen z odločbo inšpektorata z dne 29. 11.1999 in z zapisnikom z dne 2. 7. 2019, kakor tudi ne s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 20. 7. 2020. Sicer pa je prva odločba bila izdana investitorjema A. A. in B. A. in ne C., d.o.o. Formalno lastništvo nad zemljiščem nima nobene zveze z odgovornostjo lastnika objekta. Sicer pa je pretežni del stanovanjskih objektov na tem območju zgrajen na zemljišču v lasti Občine D. oziroma C, d.o.o. in so zaznambe prepovedi nedovoljene gradnje v zemljiški knjigi na vseh zemljiščih. Zato za C. oziroma Občino D. ne veže odločba inšpekcijskega organa, da odstranita črne gradnje. Iz vsebine zapisnika z dne 2. 7. 2019 pa se da ugotoviti, da sta zavezanca A.-ja in da inšpekcijski organ ne more ugotoviti, kje naj bi se po izvedenih parcelacijah sploh nahajal ta gospodarski objekt. Ko je bilo motilno ravnanje 1. 7. 2020, za C., d.o.o., ni bila nobena inšpekcijska odločba izdana. Zato pooblastilo C. tožencu, ne vzdrži. Sklep o izvršbi pa je bil izdan šele 20. 7. 2020, to je po motenju. C., d.o.o. pa je imel vsa pravna sredstva, vendar jih ni vložil. Odločba iz 1999 pa se nanaša le na zemljišče, kjer naj bi bil zgrajen gospodarski objekt in navedena prepoved nedovoljene gradnje. Gospodarski objekt je bil res zgrajen brez dovoljenja, vendar je legalizacija možna. Protislovje je na 11. strani obrazložitve, ko sodišče navaja, da lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopa v investitorjev položaj. To ni bilo razvidno iz nobene odločbe (X Ips 113/2012). C., d.o.o. razen formalnega lastništva na zemljišču nikoli ni bil lastnik in posestnik gospodarskega objekta. Po odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 113/2012 pa je lahko zavezanec le lastnik objekta, to pa ni C., d.o.o. Zato judikati, ki jih citira sodišče, obravnavajo drugačno pravno situacijo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Inšpekcijska odločba je oblasten enostranski posamični akt, kar je dovolj, da ni podana protipravnost motenja. Sodba I U 579/2011 je inšpekcijski zavezanec C. kot zemljiškoknjižni lastnik. Lastnik zemljišča je zavezan za rušenje nelegalnega objekta. Najprej mora objekt odstraniti lastnik sam, šele nato je prisilna izvršba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi tretjega odstavka 33. člena SPZ, saj posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Protipravnost je objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki so protipravna, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oziroma dejanja in ravnanja, za katere pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi1. Protipravnost motenja je izključena, ko je eksplicitno navedeno v zakonu ali kadar je dejanje opravljeno na podlagi podzakonskega predpisa, pod pogojem, da je ta sprejet na zakonski podlagi oziroma zakon nanj prenaša pooblastilo za podrobnejšo ureditev pravnih razmerij. To velja tudi za inšpekcijsko odločbo kot enostranski posamični akt oblastnega organa2. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je toženec opravil dejanje na podlagi pooblastila zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča, sedaj ID znak parcela 000/11, to je podjetje C., d.o.o. Zemljiškoknjižni lastnik te parcele je pravni naslednik prejšnjih lastnikov, to je zakoncev A. Po odločbi Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 29. 11. 1999 pa sta k odstranitvi pritličnega prizidka k stanovanjski stavbi 4 x 1,9 metrov s streho enokapnico, kot investitorja bila zavezana A.-ja in bilo je ugotovljeno, da to stoji na parcelnih številkah 000/10 in 000/16, k.o. ...

7. Pritožnik meni, da ker sta bila A.-ja investitorja, podjetje C. pa je lastnik zemljišča, ne velja odločba za podjetje C. oziroma podjetje ni moglo prenesti svoje obveznosti za odstranitev objekta na toženo stranko.

8. Na to pritožbeno sodišče odgovarja, da je po 73. členu tedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor3 bil dolžan investitor vzpostaviti prejšnje stanje oziroma sanirati poseg v prostor na investitorjeve stroške. Če investitorja ni mogoče dobiti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Ni dvoma o tem, da je to podjetje C. Tako se izkaže, da ker A.-ja nista odstranila tega objekta, je ta dolžnost po zakonu zadela zemljiškoknjižnega lastnika.

9. Res je kasneje bil še opravljen inšpekcijski pregled z dne 2. 7. 2019 in narejen zapisnik (B4). Tam je bilo ugotovljeno, da parceli 000/10 in 000/16 ne obstajata več, da pa se prizidek nahaja na severni strani stanovanjske stavbe z naslovom X. Tožeča stranka je trdila, da se sporni gospodarski objekt nahaja delno na parc. št. 000/44 in delno na 000/42 in ne na 000/11. Vendar je sodišče iz zemljiške knjige ugotovilo, da je vpisana zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje po tej inšpekcijski odločbi z dne 29. 11. 1999 pri nepremičnini 000/11 (C2) in ne na 000/41 in 000/44 (C1 in C3). Tako tožena stranka svoje trditve ni dokazala.

10. Tako je sodišče pravilno identificiralo, da gre za gospodarski objekt iz odločbe z dne 29. 11. 1999 in da je za odstranitev tega objekta sedaj zavezana družba C., ki je to svojo obveznost prenesla na toženo stranko.

11. Tožena stranka se je še sklicevala na sklep o dovolitvi izvršbe z dne 20. 7. 2020, ki nalaga inšpekcijskemu zavezancu, to je družbi C., da odstrani prizidek k stanovanjski stavbi (4 metra x 1,9 metra s streho enokapnico, ki stoji na 000/11 in vzpostavi prejšnje stanje). Iz tega sklepa se vidi, da je tudi inšpektorat RS za okolje in prostor štel, da je podjetje C. kot lastnik inšpekcijski zavezanec. Pritožba opozarja, da je bilo rušenje opravljeno pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Vendar na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Odločilno je, da je bila protipravnost odpravljena že na podlagi odločbe z dne 29. 11. 1999 in nato še po opravljenem rušenju "potrjena" s sklepom o dovolitvi izvršbe. Sodišče prve stopnje sicer nima prav, da sodišče odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave pri motenju posesti. V konkretnem primeru je pomembno, ali je bilo ravnanje protipravno v trenutku rušenja in sodišče je pravilno ugotovilo, da protipravnosti ni bilo4. 12. Tako se izkaže, da pritožba nima prav, ko trdi, da je po odločbi zavezanec samo B. A. in A. A. in ne C., d.o.o. Zato je tudi družba C., d.o.o. lahko pooblastila toženo stranko za opravo odstranitve objekta. Ni pomembno, kdaj je podjetje C. prejelo sklep o izvršbi z dne 20. 7. 2020, saj je bila protipravnost odpravljena že z odločbo 29. 11. 1999. 13. Tožnik ni uspel dokazati svojih trditev in sicer, da je tožena stranka protipravno pričela z rušenjem prizidka. Pritožba še trdi, da je Vrhovno sodišče v odločbi X Ips 113/2012 zavzelo stališče, da je lahko inšpekcijski zavezanec le lastnik objekta in ne zemljiškoknjižni lastnik. Vendar je citirana odločba Vrhovnega sodišča obravnavala primer, ko je šlo za prenos lastninske pravice na objektu in je na novega lastnika objekta prešla tudi pravica in upravičenja, ki izvirajo iz investitorjevega položaja glede objekta. To seveda ne pomeni, da to ne more biti lastnik zemljišča, na katerem objekt stoji. Družba C. ni vpisana kot lastnik objekta, vendar je iz zaznambe v zemljiški knjigi in zlasti iz odločbe z dne 29. 11. 1999 moč ugotoviti, da je objekt zgrajen brez ustreznih dovoljenj oziroma na črno. Tako tudi ni moglo priti do ustreznega prenosa lastninske pravice na tem objektu. To seveda ne zavezuje lastnika zemljišča, da izpolni odločbo, ki se nanaša na njegovega pravnega prednika na parc. št. 000/11, to je družba C., d.o.o. 14. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere se sklicuje pritožba, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Pritožba je trdila, da so ugotovitve sodišče o pravnorelevantnih dejstvih v zvezi s protipranostjo protispisna, vendar te protispisnosti ni. Odločba ima razloge o odločilnih dejstvih in ta dejstva niso v nasprotju.

15. Izrek o stroških temelji na odločbi 165. in 154. člena ZPP.

1 Sodišče citira Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik 1993, stran 305. 2 Primerjaj I Cp 1821/2013. 3 Ur.l. SRS št. 18/84 in naslednji. 4 V sklepu II Cp 3511/2015 je šlo za drugačno dejansko stanje in posledično pravni položaj.