Jedro

Tožnik je umaknil tožbo manj kot en mesec po izpolnitvi, kar je pravočasen umik tožbe v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP, zlasti ker med postopkom v času od podaje pripravljalne vloge tožeče stranke dalje do izpolnitve zahtevka niso nastali nobeni stroški ne tožeči ne toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 18,11 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sklep oziroma zoper odločitev o stroških postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo, da je vrednost spornega predmeta 316,71 EUR in najvišji znesek stroškov za 100 % 100 točk in ne 200 točk. Pri odmeri stroškov je uporabilo načelo uspeha strank v postopku, čeprav bi moralo uporabiti prvi odstavek 158. člena ZPP. Po sodni praksi pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) pomeni najkasneje 8 dni. Tudi 29. člen ZDSS-1 določa, da lahko sodišče v sodbi naloži dajatev v 8 dnevnem roku za izpolnitev. Za soglasje k umiku pa je določen rok 15 dni, kar bi bil skrajni rok za pravočasnost umika tožbe. Ker je tožba umaknjena prepozno, bi moralo sodišče celotne stroške v plačilo naložiti tožeči stranki. Tožeča stranka ni uspela za znesek plačila 31,93 EUR, saj je bilo plačilo realizirano 5. 12. 2017. Navedeni del je treba prišteti k uspehu tožene stranke in nato odmeriti stroške, saj tožba ni bila umaknjena takoj po plačilu. Tožnik je bil seznanjen z izpolnitvijo zahtevka dne 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, ko je na svoj transakcijski račun prejel navedeni znesek, takrat pa je bil seznanjen tudi s plačilno listo za mesec november 2017 in februar 2018. Ker je šele dne 5. 4. 2018, tik pred razpisanim narokom, umaknil tožbo, je tožbo umaknil prepozno.

Sodišče bi moralo toženi stranki priznati nagrado za pripravljalno vlogo z dne 5. 4. 2018, ki jo je vložila zato, da bi sodišče lahko pravilno odmerilo stroške in je bila potrebna. Tožena stranka nasprotuje plačilu nagrade za prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, saj ni bila potrebna, ker v njej niso navedena nikakršna nova dejstva niti predlagani novi dokazi. Po sodni praksi mora dokazila o plačilu predložiti tožnik ob umiku tožbe. Ker tega tožnik ni predložil, že zato ni upravičen do stroškov postopka. Tožena stranka tudi nasprotuje obračunu DDV od izdatkov za stranko v višini 2 %, saj za to v 12. členu OT ni nikakršne podlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

5. Tožena stranka se zavzema za priznanje višjih oziroma vseh stroškov postopka, medtem ko je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo njen 66 % delež uspeha ter tožnikov 34 % delež uspeha - v posledici njegovega umika tožbe zaradi delne izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke.

6. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Zmotno je stališče, da gre za takojšen umik tožbe le, če bi do tega prišlo v roku 8 ali 15 dni po izpolnitvi zahtevka, zlasti če gre za več delnih izpolnitev zahtevka, tako kot v obravnavanem primeru, ko je bil manjši del (31,93 EUR) plačan v decembru 2017, večji del (77,50 EUR) pa 5. 3. 2018 z obračunom plače za mesec februar. Stranka mora pravilnost obračuna oziroma delnih izpolnitev zahtevka tudi preveriti, zato ni odločilen le datum nakazil na njen račun. Tožnik je umaknil tožbo manj kot en mesec po izpolnitvi, kar je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo za pravočasen umik tožbe v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP, zlasti ker med postopkom v času od podaje pripravljalne vloge tožeče stranke (27. 7. 2017) dalje do izpolnitve zahtevka niso nastali nobeni stroški ne tožeči ne toženi stranki. V zvezi s to presojo ni relevantno sklicevanje pritožbe na paricijski rok 8 dni iz 29. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) ter na rok 15 dni za soglasje k umiku tožbe iz drugega odstavka 188. člena ZPP.

7. Tožnik je, kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, tožbo umaknil v celoti. Zato je sodišče prve stopnje poleg prvega odstavka 158. člena ZPP utemeljeno uporabilo tudi drugi odstavek 154. člena ZPP ter pravilno odmerilo stroške postopka glede na delež uspeha strank v postopku, ki je izračunan pravilno, saj ni nobenega dvoma, da je tožeča stranka uspela tako glede zneska 31,93 EUR kot glede zneska 77,50 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov obeh strank pravilno upoštevalo tudi določbo 155. člena ZPP in določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in pravilno odmerilo nagrado ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta po Tar. št. 15 in 18. Kot potrebne stroške je tožeči stranki pravilno priznalo tudi stroške prve pripravljalne vloge, ki je bila podana v zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo. Pripravljalno vlogo tožene stranke, vloženo skupaj s soglasjem k umiku tožbe, pa je utemeljeno ocenilo kot nepotrebno za postopek in toženi stranki v skladu z določbami OT priznalo 50 točk za soglasje k umiku. Pripravljalne vloge strank po umiku tožbe in po podanem soglasju k umiku tožbe za potek postopka, ki se z umikom tožbe konča, nedvomno niso potrebne. Neutemeljeno pa je tudi stališče tožene stranke, da se DDV ne obračunava od izdatkov za stranko v višini 2 %. DDV se plačuje tudi za poštne in druge storitve, ki spadajo med materialne stroške po 11. členu OT. 12. člen OT, na katerega se sklicuje pritožba, pa vsebuje določbe o ceni storitev odvetnika (ki se obračunavajo s povečanjem za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS) in se na druge izdatke za stranko ne nanaša. 8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).