Jedro

S tem, ko tožnik v postopku obnove standarda ISO ni hotel odgovarjati na vprašanja izpraševalca, je izkazan razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Njegov izgovor, da na vprašanja ni želel odgovarjati zato, da izpraševalec ne bi izvedel za zmedo in neurejenost pri toženi stranki, je neutemeljen, saj se je podjetje v enako slabi (ali še slabši) luči pokazalo s tožnikovim neprofesionalnim vedenjem. Ker je obnova standara ISO za poslovanje tožene stranke odločilnega pomena, je s tem, ko tožnik v obnovi standarda ni korektno sodeloval in s tem omajal zaupanje tožene stranke vanj, izkazan pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razverja do izreka odpovednega roka ni mogoče. Če je delavec v bolniškem staležu, to ne pomeni nujno, da se ne more udeležiti zagovora. Ker tožnik ni nikomur sporočil, da se zaradi bolezni zagovora ne namerava udeležiti, je tožena stranka upravičeno štela, da zagovora ne namerava podati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1.4.2004, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja, zaradi česar ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače in druge dajatve, kot če bi delal, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, katere dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo. Le na podlagi stavka: "Na podlagi izvedenih listinskih dokazov in zaslišanja tožeče stranke.." tega ni mogoče ugotoviti. Zato ni jasno, ali je sodišče prve stopnje vpogledalo v pooblastilo z dne 29.3.2004. Pooblaščena oseba za zastopanje podružnice XY je R. K., medtem ko je direktor tožene stranke T.- Invalidsko podjetje d.o.o. G. P.. Ta je pooblastil Ž. K. za določena dejanja v podružnici XY, iz pooblastila pa ni razvidna utemeljitev te odločitve. Iz pooblastila ne izhaja, da je Ž. K. pooblaščen za ugotavljanje disciplinske odgovornosti in postopkov redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v podružnici XY.

Ž. K. tudi ni podpisal, da pooblastilo sprejema. Pritožba nadalje poudarja, da tožnik ni kršil delovnih in drugih obveznosti. Po nalogu R. K. je moral sodelovati v postopku presoje standarda kakovosti ISO, kar mu je bilo sporočeno le en dan prej. Sam je lahko izbral projekt, ki ga bo zagovarjal, vendar je zaradi neurejenih razmer v podjetju in zaradi tega, ker se sploh ni vedelo, kje je zaposlen, že po prvem vprašanju presojevalca videl, da bo presoja neuspešna, zato je na vprašanja nehal odgovarjati. Drugi udeleženci so pred tem po pol leta delali na nalogah, ki so bile predvidene za presojo. Za uspešno izvedbo presoje bi zato tožnik potreboval več, kot en dan. V postopek je bil prisilno potisnjen, po krivdi vodje, ki ni znal organizirati dela. Lahko bi se nalogi izognil z odhodom v bolniški stalež.

Poudarja, da se je presojal standard druge družbe, ne tiste, v kateri je bil zaposlen. Na projektu pa je sicer delal in sicer je zadolžil sodelavce za sestavo plana, ki pa ni bil sestavljen v skladu s predpisi, ki veljajo za ISO standarde. Do tega je prišlo, ker so delavci na projektu sprejemali navodila tudi od drugih, čeprav bi jih morali le od tožnika. Presojevalcu ni želel prikazati zmede, ki je vladala v podjetju, zato mu je rekel, da plana ni. Tudi na vprašanje, kdo je kupec proizvodov družbe XY ni mogel odgovoriti, da XY sam, za kupce XY pa niti ni pristojen, ker v družbi od 1.4.2004 ni več zaposlen. Torej ne drži, da na vprašanja presojevalca ni odgovarjal. Presodil je, da je bolje, če ne predstavlja zmede, saj bi s tem družbi povzročil škodo; tako jo je le odvrnil. Sodišču prve stopnje očita tudi zmoten zaključek, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Pomen obnovitve standardov je res velik, če so osnove resnične in dejanske. S prikrivanjem dejanskega stanja bi napravil večjo škodo. Pritožba izpostavlja tudi razloge izpodbijane sodbe glede tožnikovega izostanka z zagovora, na katerega je bil povabljen.

Svoj izostanek zaradi bolniškega staleža je opravičil svojim nadrejenim in ni razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da bi se moral udeležiti zagovora, čeprav je bil bolan. Meni tudi, da je tožena stranka prekoračila zakonske roke za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer res ni povzelo dokaznega sklepa, sprejetega na glavni obravnavi z dne 8.7.2004, vendar pa je listine, ki so v spisu in na katere se sklicuje v celotni obrazložitvi, senat vpogledal, kar je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave in v katerem so posamezno našteti vsi listinski dokazi, ki so bili izvedeni. Po 4. odstavku 325. člena ZPP obrazložitev sodbe obsega poleg zahtevka strank in njihovih navedb o dejstvih, na katere opirajo zahtevek tudi dokaze ter predpise, na katere je sodišče oprlo sodbo. Pravilno je sicer, da se v obrazložitvi povzame dokazni sklep, torej da se skupaj naštejejo vsi dokazi, ki so bili izvedeni. Čeprav v izpodbijani sodbi tega ni, je iz obrazložitve povsem jasno razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo odločilna dejstva (npr. sklenitev delovnega razmerja - na podlagi pogodbe o zaposlitvi; nalog, da tožnik sodeluje pri presoji - na podlagi e-mailov; pomen obnovitve presoje ISO standarda - na podlagi izredne odpovedi itd.). Samo formalna pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane sodbe na zakonitost odločitve ni vplivala, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi vpogledalo tudi v pooblastilo z dne 29.3.2004: Iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 7 izhaja, da je na njegovi podlagi odločalo o tožnikovem ugovoru glede osebe, pooblaščene za vodenje postopka sporne odpovedi. Zavzelo je pravilno stališče, da je imel Ž. K. zakonito pooblastilo za vodenje postopka odpovedi. Predvsem je treba poudariti, da podružnica XY nima pravne subjektivitete, zato ni bilo potrebe po izrecni navedbi v pooblastilu, da je Ž. K. pooblaščen tudi za postopke v podružnici. Tožena stranka in tožnikov delodajalec je T.- invalidsko podjetje d.o.o., katerega direktor je G. P.. Ta je na podlagi 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) kot zakoniti zastopnik imel vso pravico pisno pooblastiti kogarkoli, da nastopa v imenu delodajalca. Zakon ne določa, da mora biti to oseba, zaposlena pri delodajalcu ali v določeni organizacijski enoti. Direktor tožene stranke T.- invalidsko podjetje d.o.o. je pooblastil Ž. K., da v tej družbi ugotavlja disciplinsko odgovornost delavcev zaradi kršitev delovnih obveznosti iz delovnih razmerij in da v imenu družbe izvaja postopke redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podružnica je le organizacijski del; v kolikor bi bila samostojna pravna oseba, bi pooblastilo za zastopanje lahko dal R. K. kot direktor. Ker pa je podružnica le organizacijski del T. - Invalidskega podjetja d.o.o., R. K. pa je v sodni register vpisan kot poslovodja podružnice, je lahko veljavno pooblastilo Ž. K. dal le direktor tožene stranke G. P.. Dejstvo, da Ž. K. ni podpisal sprejema pooblastila, na njegovo veljavnost ne vpliva. Prevzem pooblastila je izkazal s tem, da ga je izvršil. Vprašanje, ali je pooblastilo sprejel, bi se lahko izpostavilo le v morebitnem sporu med pooblaščencem in pooblastiteljem; ta dva pa sta si glede tega enotna: da je pooblastilo dano in sprejeto.

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost morata biti izpolnjena dva pogoja: da obstaja z zakonom določen razlog za izredno odpoved in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izpolnjena oba pogoja. Tožnik je sodeloval v postopku presoje ISO standarda zaradi obnovitve le-tega. Pri tem je prekršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker na vprašanja presojevalca ni hotel odgovoriti.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil o presoji seznanjen že z e-mailom z dne 15.3.2004. To je izpovedal sam, zato so njegove pritožbene navedbe, da je za presojo izvedel en dan prej, protispisne. Povedal je tudi, da je pričakoval v zvezi s tem še kakšna navodila, ki pa jih sam očitno ni iskal. Na dan presoje mu je bila prepuščena izbira, da predstavi katerikoli projekt. Izbiro je prepustil R. K.. Ta je izbral projekt, na katerem je tožnik predhodno delal in ga torej dobro poznal. Bil je vodja projekta, ki se je predstavljal, sam je izvedel posamezne dele projekta. Sam je naročil izdelavo plana podrejenim in plan je bil tudi izdelan. Zato zahteva nadrejenega, da sodeluje pri presoji, ni bil nek nerazumen nalog, v katerega bi bil tožnik po sili nenadoma potisnjen. Kljub temu je najprej na zahtevo presojevalca, da pokaže plan odgovoril, da plana ni. Po njegovi oceni plan ni bil izdelan v skladu s predpisi, ki jih zahtevajo ISO standardi. Na nadaljnja vprašanja ni odgovarjal, ker je menil, da nima smisla oz., da bo presoja neuspešna.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi moral tožnik ne glede na svoje mnenje o zmedi, neurejenosti odnosov in mešanju pristojnosti v podjetju svojo nalogo opraviti po najboljših močeh. Če je bil plan sestavljen, bi ga moral pokazati, čeprav ni bil ustrezen. Tudi na naslednje vprašanje presojevalca bi moral odgovoriti. Podjetje bi se sicer zaradi plana, ki ni bil narejen v skladu s predpisi, določenimi za ISO standarde in zaradi kupcev proizvodov presojevalcu morda pokazalo v slabi luči. Vendar pa se je v enako slabi luči (če ne še slabši) pokazalo tudi ob tožnikovem neresnem in neprofesionalnem obnašanju. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je najmanj, kar se je od tožnika pričakovalo to, da odgovarja na vprašanja. Pritožbeni izgovor, da je tožnik želel le preprečiti škodo in obvarovati toženo stranko pred razkritjem zmede in "šlamparije" ni prepričljiv. Zato je zaključek, da je kršil pogodbene in druge obveznosti pravilen. Po 31. členu ZDR-02 mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. To obveznost je tožnik prekršil najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan odpovedni razlog iz

2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-02. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja le to, da mora delavec poleg vestnega opravljanja dela, upoštevati tudi zahteve in navodila delodajalca (32. člen ZDR-02) in se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Izpolnjen je tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR-02. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine primera preizkusilo ugotovitev tožene stranke, da delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče nadaljevati. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je obnovitev standarda ISO življenjskega pomena za toženo stranko kot proizvajalca izdelkov, ki jih prodaja preko XY. Normalno je, da se od oseb, ki zagovarjajo obnovitev standarda, pričakuje predstavitev na prepričljiv način in da v tem postopku ni mesta za reševanje notranjih konfliktov.

Zaradi tega in ker je tožnik izrazil svojo nepripravljenost za sodelovanje v procesih dela tožene stranke, je tožena stranka utemeljeno štela, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni več mogoče. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zahteva tožene stranke po profesionalnem obnašanju sodelujočih v tako pomembnem postopku, kot je preizkus oz. obnovitev ISO standarda, je razumna. Z delavcem, ki te zahteve ne upošteva, delodajalec ne more več nadaljevati delovnega razmerja, saj med njima ni več potrebnega zaupanja. Da je porušen njun medsebojni odnos pa izhaja celo iz pritožbenih navedb, v katerih tožnik ponavlja svoje stališče do stanja pri toženi stranki: očita ji neustrezno organizacijo, zmedo in šlamparijo, siljenje v laž itd..

Pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti delavcu na podlagi 2. odstavka 83. člena ZDR-02 omogočen zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oz.

če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V zvezi z udeležbo na zagovoru ima pritožba sicer prav, da od bolnega delavca ni mogoče zahtevati, da se zagovora udeleži. Tožnik je bil na zagovor vabljen, vendar se zaradi bolezni ni opravičil oz. ni opravičil izostanka z zagovora in npr. zaprosil za drug datum. S.V, je po e-mailu poslal sporočilo, naj o bolniškem staležu obvesti vse, ki jih je potrebno obvestiti. Bolniška odsotnost z dela avtomatično še ne pomeni, da se delavec ni sposoben zagovarjati. Ob tem, da tožnik ni sporočil Ž. K. (ali komurkoli drugemu), da se zagovora ne more udeležiti zaradi bolezni, je tožena stranka upravičeno štela, da tožnik zagovora ne želi podati in je podala izredno odpoved brez zagovora.

Zagovor je bil predviden za dan 1.4.2004, ko je pooblaščena oseba tudi zaslišala dve priči; odpoved je bila podana 6.4.2004. Rok za izredno odpoved (15 dni) torej še ni potekel, saj teče od dneva, ko je predviden zagovor (oz., ko je zagovor podan), saj je delodajalec šele s tem dnem dokončno seznanjen z vsemi okoliščinami, v katerih je prišlo do kršenja pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ker niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.